Upadanje deleža industrije je “naravni” proces razvoja v smeri visoko razvite sodobne družbe

Danes sem videl zapis na X, ki je predstavil dejstvo, da je število zaposlenih v javnem sektorju v Sloveniji prvič preseglo število zaposlenih v industriji, kot problem.

Toda to je preprosto posledica normalnega toka razvoja. Pred 200 leti je močno prevladoval delež kmetijstva, nato je začela prevladovati industrija, katere delež je dosegel vrh okrog leta 1950, od takrat pa se krepi delež storitev, ki se danes približuje 80 % BDP, medtem ko je delež kmetijstva le okrog 1 %. Deleža kmetijstva in industrije determinira predvsem produktivnost – s hitro rastjo produktivnosti lahko danes kmetijstvo z 1 % BDP in industrija s 15-20 % BDP ustvarita dovoljšnje količine hrane in dobrine, kolikor jih potrebujemo.

Spodaj je slika za ZDA, za katero obstajajo dolge časovne serije, ki kaže to razvojno dinamiko in prestrukturiranje gospodarstva v času industrijske in postindustrijske dobe.

Ni prevelike dileme, katere vrste storitev bodo v prihodnje prevladovale. Glede na rast produktivnosti v kmetijstvu in industriji na eni strani in glede na trend staranja prebivalstva bodo v prihodnje prevladovale predvsem storitve nege (zdravstvo, oskrba starejših, wellness), turizem in trgovinska dejavnost. Spodaj je dober razgovor na to temo z Danijem Rodrikom iz Harvarda, sicer enim najboljših razvojnih ekonomistov. Na koncu razgovora je tudi tema, kaj bo z našimi službami v storitvenem sektorju.

For decades, the standard economic blueprint for a middle-class society was simple: industrialization. But in our latest Capitalisn’t podcast, @rodrikdani makes a very sobering case that this door is now effectively closed.

The data is hard to ignore:

  • Even in China, the undisputed leader in production, tens of millions of manufacturing jobs are vanishing.
  • In the U.S., despite serious efforts to rebuild the industrial base, manufacturing’s share of total employment continues to fall.
  • The 10 largest occupations of the next decade are projected to all be in non-traded services like long-term care and retail.

Rodrik argues the future of our society will be built on services because we simply have “no other choice”. The question now is whether we can make those jobs productive enough to sustain a middle-class.

Komentiraj