Čez dva meseca bodo volitve. Kljub poplavi strančic in kandidatov imajo volilci občutek, da so postavljeni pred porazno neizbiro – nikogar ni, ki bi si res zaslužil njihov glas. In spet se bodo zatekli v izbiro na podlagi lepotnega tekmovanja.

Sodobne zahodne demokracije, tudi slovenska, se vse bolj soočajo s strukturno krizo vodenja. Jedro problema ni zgolj v posameznih slabih odločitvah, temveč v samem strankokratskem modelu demokracije, ki sistematično proizvaja podpovprečne politične elite. Politične stranke so se preoblikovale v podjetja, katerih primarni cilj je ustvarjanje koristi za deležnike na vrhu. Volilni proces v takem sistemu ne nagrajuje kompetentnosti, strateškega mišljenja ali integritete, temveč prilagodljivost notranjim strankarskim hierarhijam, lojalnost vodstvom in sposobnost kratkoročnega političnega marketinga. Posledica je negativna selekcija: najbolj sposobni se politiki pogosto izogibajo, medtem ko na prosperirajo kadri brez zadostnih strokovnih in vodstvenih kompetenc.

Ta model vodi v kronično slabo vodenje države. V Sloveniji se to kaže v pogostih menjavah ministrov, razvojni neambicioznosti, nizki kakovosti zakonodaje, improvizaciji in razkroju zaupanja javnosti v institucije. Podoben vzorec opažamo tudi v širšem zahodnem prostoru, kjer kratki volilni cikli, populizem in ideološka polarizacija onemogočajo dolgoročno upravljanje kompleksnih izzivov – od industrijske politike in energetike do demografije in geopolitične varnosti.

Na nasprotnem polu stoji kitajski model meritokracije, ki sicer deluje znotraj enostrankarskega sistema, a temelji na izjemno zahtevnih selekcijskih in preverjevalnih mehanizmih. Vstop v politično elito na Kitajskem praviloma poteka skozi več desetletij upravnih, regionalnih in strokovnih preizkušenj. Kandidati napredujejo postopno, na podlagi merljivih rezultatov – gospodarske rasti regij, infrastrukturnih projektov, socialne stabilnosti in administrativne učinkovitosti. Sistem vključuje stalne evalvacije, rotacije funkcij in izločanje neuspešnih kadrov. Čeprav je politično nedemokratičen v zahodnem smislu, je z vidika kakovosti upravljanja bistveno učinkovitejši.

Primeri so očitni: Kitajska je v nekaj desetletjih izvedla najhitrejši industrijski in infrastrukturni razvoj v zgodovini, obvladala ekstremno revščino, zgradila globalno konkurenčne tehnološke sektorje in premišljeno preoblikovala svet, da deluje v korist njenega razvojnega modela. V kontrastu z zahodnimi voditelji, ki pogosto prihajajo iz političnih aparatov brez resnih izvršnih izkušenj, so kitajski voditelji praviloma nekdanji guvernerji ali vodje velikih sistemov. V Sloveniji pa po pravilu ključne resorje vodijo posamezniki brez relevantnih izkušenj, kar vodi v institucionalno nestabilnost in nizko operativno sposobnost države.

Seveda kitajski model ni neposredno prenosljiv v evropski prostor. Toda njegova ključna lekcija je univerzalna: kakovost vodenja države je neposredno odvisna od kakovosti selekcije političnih elit. Zato je smiselno razmisliti o prenovi slovenskega političnega modela v smeri meritokratske demokracije, ki bi ohranila pluralizem in volitve, hkrati pa radikalno izboljšala izbor kandidatov.

Jedro takšne prenove bi bilo oblikovanje nove politične stranke, ki ne bi delovala kot množična organizacija, temveč kot elitni selekcijski mehanizem. Stranko bi sestavljali ugledni posamezniki – znanstveniki, gospodarstveniki, pravniki, zdravniki, inženirji –, ki so se dokazali v svojih poklicih in uživajo visoko stopnjo družbenega zaupanja. Ti člani se ne bi osebno potegovali za politične funkcije, temveč bi delovali kot varuhi standardov.

Njihova ključna naloga bi bila postavitev strogih kriterijev za izbor kandidatov za parlamentarne, lokalne in izvršne funkcije. Kandidati bi morali izkazati preverljive strokovne dosežke, vodstvene izkušnje in visoke etične standarde. Integriteta bi bila enakovreden kriterij kot strokovnost. Tak sistem bi močno zmanjšal vpliv populizma, klientelizma in ideološkega aktivizma brez vsebine.

Mandate bi omejili na največ dva zaporedna mandata za vse izvoljene funkcionarje, s čimer bi preprečili profesionalizacijo politike kot kariere. Delovanje funkcionarjev bi spremljala stroga pravila ničelne tolerance do korupcije, z jasnimi in hitrimi sankcijami. Članstvo v stranki bi bilo omejeno, vstop novih članov pa redek, selektiven in vezan na izkazano družbeno odličnost – podobno kot v akademijah ali mandarinskem sistemu na Kitajskem.

Takšen model bi lahko bistveno spremenil učinkovitost vodenja države. Politika bi se iz prostora ideoloških bojev in kratkoročnih koristi preoblikovala v orodje upravljanja skupnega dobrega. Funkcionarji bi delovali kot začasni upravitelji z jasno odgovornostjo za rezultate, ne pa kot trajni politični operaterji. Odločanje bi temeljilo na strokovni analizi in dolgoročnih strategijah, ne na volilnih ciklih.

Zgodovinske vzporednice najdemo v konfucijanski birokraciji, beneški republiki, pa tudi v zgodnjih fazah evropskih držav, kjer je bil dostop do oblasti pogojen z znanjem, ugledom in odgovornostjo. Tudi sodobna Kitajska, kljub avtoritarnemu okviru, dokazuje, da meritokracija ustvarja stabilnost in razvoj.

Prehod k meritokratski demokraciji ponuja možnost, da politika znova postane prostor odgovornosti, znanja in dolgoročnega delovanja v interesu družbe kot celote.

Toda ali bi ljudje res volili opcijo strokovnega upravljanja? Bojim se, da ne in da imajo raje lepotno tekmovanje.

_________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku