Predsednica ECB Christine Lagarde je po svojem nastopu (in predčasnem odhodu) v Davosu ta teden izjavila, da mora EU vsled dogajanja na davoškem elitnem forumu narediti SWOT analizo (analizo prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti) in se na tej osnovi repozicionirati. Jasno, zato, ker je letošnji Davos ilustriral popolni razkol med ZDA in preostankom zahodnega sveta in pokazal konture nove sbvetovne ureditve, v kateri se EU ne pojavlja med glavnimi igralci.

No, spodaj je takšna  SWOT analiza za EU, kot jo vidi umetna inteligenca. Ne biti preveč presenečeni.

_______

S – Strengths (Prednosti EU)

• Velik enotni trg je potencialno močan pospeševalnik rasti, če bi EU zmanjšala notranje ovire. V teoriji EU že ima “scale market” primerljiv z ZDA, vendar ga trenutno ne izkorišča zaradi pravil in fragmentacije izvedbe.
• Močna industrijska tradicija: EU še vedno poseduje industrijsko znanje, procesne kompetence, dobaviteljske mreže in inženirsko kulturo, ki bi lahko podprla reindustrializacijo — če ne bi bila stisnjena med energijo + pravila + počasnost.
• Relativna institucionalna stabilnost (pravna država, pogodbeno pravo, infrastruktura) je še vedno primerjalna prednost v svetu, kjer se tveganja povečujejo — vendar prednost ne deluje, če je cena stabilnosti “razvojna skleroza”.
• Močna kupna moč in kakovostno povpraševanje (v bogatejših jedrih EU) ustvarjata trg za premium izdelke in storitve — a to prednost krčijo stagnacija, deindustrializacija in inflacijski pritiski.

(Opomba: prednosti so tu bolj “latentne” — obstajajo, a jih EU zaradi lastnih politik ne pretvori v konkurenčno moč.)

_______

W – Weaknesses (Slabosti EU)

Jedro slabosti EU je sistemsko – v načinu upravljanja EU:

1) Standardi in compliance kot “razvojni zaviralec”

• Evropski standardi in regulacija niso več konkurenčna prednost, ampak dušilci razvoja, ker se pogosto uvajajo kot predpogoj (ex-ante) za inovacije, ne kot okvir, ki se prilagaja po učenju iz trga.
• Compliance-first kultura preusmeri podjetja iz R&D v pravne oddelke, svetovalce in poročanje; inovacijski cikel se upočasni, tveganje postane racionalno neprivlačno.
• Over-regulation + počasna izvedba ustvarita “hitrostni zaostanek”: ZDA in Kitajska lahko inovirata hitreje, EU pa “pravilno” – in zato prepozno.

2) Skupne EU politike, ki blokirajo razvoj

• Skupna energetska politika/tržni dizajn (v praksi) deluje kot mehanizem, ki povišuje stroške energije in omejuje industrijsko konkurenčnost (zlasti v primerjavi z ZDA in Kitajsko).
• Politika konkurence v EU je v bolj restriktivna do “industrial scale” strategij (konsolidacije, nacionalnih šampionov, agresivnih investicijskih paketov), kot sta ZDA in Kitajska, kjer je industrijska politika eksplicitna in bolj permisivna.
• Politika državnih pomoči: tudi ko EU dopušča izjeme, je režim pogosto kompleksen, počasen in neenakomerno uporaben (države z več fiskalnega prostora izkoristijo več, druge manj), kar poglablja razlike in zmanjšuje skupno moč.
• Skupni rezultat: EU si sama postavlja omejitve, ki jih glavni tekmeci nimajo (ali jih ne izvajajo tako rigidno).

3) Izobraževalno-raziskovalna slabost v globalnem vrhu

• EU nima univerze v globalnem top 20 (po večini vplivnih lestvic; pogosto so evropske top institucije UK/Švica izven EU-27), kar neposredno pomeni šibkejši “talent magnet” za frontier raziskave in podjetniško-komercializacijski ekosistem.
• V praksi: najboljši talent in kapital gravitira tja, kjer so top univerze + top laboratoriji + top podjetja + top plače (ZDA; delno tudi Kitajska z masivnim državnim vložkom).

4) Tehnološka praznina in odsotnost platformnih velikanov

• EU nima globalnih platformnih velikanov (cloud/hyperscalerji, oglaševalska infrastruktura, socialne platforme, OS ekosistemi), zato nima:
  • dovolj kapitalske moči za AI “scale”,
  • geopolitičnega vzvoda (podatki, standardi, infrastruktura),
  • produktivnostnega multiplikatorja.
• Posledično je EU odvisna od ZDA pri ključni digitalni infrastrukturi in komunikacijskih platformah.

5) Energetska draginja + selitev industrije + prenos emisij

Energetska politika z visokimi sistemskimi stroški:

• Uvajanje OVE brez dovolj hitrega razvoja omrežij, hranilnikov, fleksibilnosti in stabilnih virov je privedlo do višje cene elektrike in volatilnosti,
• Visoki stroški energije (elektrika/plin) za industrijo, še dodatno po energetski krizi, kar neposredno znižuje konkurenčnost EU proti ZDA (cenejša energija, domača proizvodnja) in proti Kitajski (scale + industrijska politika).
• Zamenjava odvisnosti: zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina je v veliki meri prineslo novo odvisnost od ameriškega LNG (cena, geopolitični pogoji, logistika).

• Kombinacija dragih energentov in pravil (ter počasnega umeščanja infrastrukture) vodi v selitev energetsko intenzivne industrije iz EU.
• To pomeni prenos emisij v tretje države, kjer je proizvodnja bolj ogljično intenzivna — posledično lahko globalni CO₂ naraste, čeprav EU “lokalno” znižuje emisije.

6) Odvisnost od Kitajske pri materialih in cleantech dobavnih verigah

• EU je izjemno odvisna od Kitajske pri kritičnih materialih (redke zemlje ipd.) in pri ključnih komponentah čistih tehnologij.
• EU je pri številnih clean-tech proizvodih nekonkurenčna proti Kitajski (paneli, baterije, inverterji, vetrne komponente, elektrolizerji), kar ustvarja trajno tehnološko-trgovinsko podrejenost.

7) Vojaško-financno-tehnološka odvisnost od ZDA

• Vojaško: EU nima enotne vojske; nacionalna fragmentacija, podinvestiranje desetletja; odvisnost od ameriškega jedrskega ščita in ključnih naprednih zmogljivosti (zračna obramba, stealth, ISR).
• Finančno: globalna finančna infrastruktura (dolarski sistem, SWIFT) omejuje strateško avtonomijo.
• Tehnološko: digitalne platforme in infrastruktura.

8) Gospodarska marginalizacija

• Dolgotrajna gospodarska stagnacija in relativno zaostajanje za ZDA in Kitajsko: nižja dinamika rasti, investicij in produktivnosti; počasnejše ustvarjanje novih visokotehnoloških sektorjev.

9) Geopolitična marginalizacija

• EU je pri ključnih dogovorih “odsotna od mize” (pogajanja glede vojne v Ukrajini, unilateralne akcije ZDA, “Board for Peace”, itd.), kar utrjuje vtis EU kot regulatorja in financerja, ne pa kot strateškega igralca.

_______

O – Opportunities (Priložnosti EU)

Priložnosti so, vendar vezane na prelom s trenutno paradigmo.

• Prehod iz “standard-setting” v “growth + power strategy”: standardi ne smejo biti predpogoj za inovacije; postanejo naj “output” po testiranju, ne “input” pred testiranjem.
• Regulatorni “moratorij” ali radikalno poenostavljanje v ključnih sektorjih (energija, AI, industrijska gradnja, permitting) z merljivimi cilji: čas dovoljenj, strošek compliance, investicijski cikli.
• Energetska konkurenčnost kot primarni cilj (ne sekundarni): brez industrijsko konkurenčne elektrike/plina EU ne bo imela ne zelene transformacije ne socialnega modela.
• Prestrukturiranje politike konkurence: dovoliti konsolidacije in evropske industrijske prvake tam, kjer gre za strateške verige (baterije, omrežja, obramba, materiali, čipi, cloud).
• Reforma državnih pomoči: hitrejši postopki, bolj enakomerni instrumenti na ravni EU, da ne zmagajo samo države z največjim fiskalnim prostorom.
• Realističen “critical materials strategy”: diverzifikacija, partnerstva, rafinacija/predelava, reciklaža; brez tega je tech suverenost retorika.
• Obrambna integracija: standardizacija, skupne nabave, industrijska kapaciteta; obramba kot industrijska politika (ne le kot strošek).
• Univerze in talent: če EU hoče AI, mora zgraditi “top-20 ekvivalente” skozi koncentracijo sredstev, odličnostne centre in privabljanje globalnih raziskovalcev (ne razpršenost “vsem malo”).

_______

T – Threats (Grožnje EU)

• Trajno zaklepanje v vlogo periferije v novi ureditvi moči (ZDA–Kitajska–Rusija), kjer je EU pomembna kot trg in normodajalec, ne pa kot strateški igralec.
• Trajna deindustrializacija: če se kombinacija dragih energentov + regulativnih stroškov + počasne infrastrukture nadaljuje, se ključna proizvodnja seli, znanje izginja, dobavne verige se razpadejo in vrnitev postane izjemno težka.
• Dvojna odvisnost:
  • od ZDA pri platformah/financah/obrambi,
  • od Kitajske pri materialih in čistih tehnologijah.
    V krizah to pomeni, da EU nima avtonomnega manevrskega prostora.
• Geopolitična irrelevanca v novi ureditvi moči: če se ključni dogovori sklepajo na relaciji ZDA–Kitajska–Rusija, EU ostane “rule-taker” in “payer”, ne pa “rule-maker”.
• Vojna v Ukrajini in pogajanja brez EU: tveganje, da se varnostna arhitektura Evrope oblikuje brez evropskega političnega nadzora in brez upoštevanja evropskih interesov.
• Eskalacije na Bližnjem vzhodu (npr. Iran–Izrael) in širše: energetski šoki, migracije, varnostne grožnje, motnje dobavnih verig; EU je zaradi energetske strukture in industrijske ranljivosti bolj izpostavljena.
• Unilateralne poteze ZDA: Venezuela, Grenlandija, Board for Peace, Davos 2026 kažejo, da se transatlantska koordinacija zmanjšuje in da EU nima vzvoda, ko interesi niso več usklajeni.
• Kitajska industrijska premoč v cleantech:
  • dumping / overcapacity lahko uniči evropske poskuse reindustrializacije,
  • EU postane uvoznik vsega “zelenega hardwara”, s tem pa tudi uvoznik geopolitične odvisnosti.
• Propad konkurenčnosti avtomobilske verige: če EU izgubi avtomobilsko industrijo, izgubi tudi ogromen del R&D, dobaviteljev, izvoza in srednjega razreda delovnih mest.
• Tehnološki prepad v AI: če se EU ne postavi v verigo (računalniška infrastruktura, modeli, aplikacije, podatkovni ekosistemi), postane digitalno kolonizirana – od produktivnosti do varnosti.
• Fiskalna ranljivost in socialni pritisk: stagnacija + staranje + višji stroški obrambe + energetska transformacija → pritisk na javne finance in legitimnost EU politik.
• Notranja fragmentacija EU: razlike med državami (energetski mix, industrijska struktura, fiskalni prostor, politična kultura) lahko onemogočijo enoten strateški odgovor.
• Izguba “naracije” in samozavesti: če EU ostaja predvsem “standard-setter” brez industrijske moči, se politična privlačnost modela zmanjša doma in globalno.

_____________

* Pripravljeno s pomočjo umetne inteligence