Shanaka Perera v zelo zanimivem članku »Globalism Just Died in Its Own Cathedral« analizira prelomni trenutek na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu pred dvema dnevoma, ki ga razume kot simbolni in dejanski konec povojnega neoliberalnega globalnega reda. Avtor trdi, da so finančni trgi in politične elite še vedno ujeti v analitične okvire, ki ne ustrezajo več realnosti, kar ustvarja sistemsko napačno vrednotenje tveganj.

Perera izhaja iz teze, da je na Davosu propadla temeljna predpostavka sodobnega globalizma: da so carine predvsem instrument trgovinske politike. Po njegovem mnenju so carine v novi ameriški strategiji postale varnostno-politično orožje, kar pomeni, da trgi, ki jih obravnavajo zgolj kot ekonomsko distorzijo, ne razumejo njihove prave funkcije in bodo to zmoto plačali z izgubami.

Osrednji dogodek članka je nastop ameriškega ministra za trgovino Howarda Lutnicka, ki je pred zbranimi globalnimi elitami izjavil, da je »globalizem pustil na cedilu Zahod«. Perera poudari, da to ni bila diplomatska provokacija ali retorični eksces, temveč javna razglasitev strateškega preloma. Reakcije – od odhoda Christine Lagarde z večerje do odprtega nasprotovanja Ala Gora – kažejo, da je šlo za institucionalni razkol, ne za predstavo.

V nadaljevanju avtor razgradi t. i. mehanizem zamenjave carin za varnostne koncesije (Tariff-Security Swap), ki ga ekonomski modeli ne zaznajo. Klasični pristopi, ki izhajajo iz optimizacije blaginje potrošnikov in trgovinskih tokov, so po Pereri metodološko zastareli, saj ne vključujejo varnostnih ciljev kot dela funkcije koristi države.

Perera natančno opiše prvo fazo mehanizma: izkoriščanje asimetrije trgovinskih primanjkljajev. ZDA, ki uvažajo bistveno več, kot izvažajo, imajo po tej logiki eskalacijsko prednost. Kar klasična ekonomija vidi kot problem, nova strategija obravnava kot vzvod moči, saj carine prizadenejo izvozno odvisne partnerje bistveno bolj kot ameriško gospodarstvo.

Druga faza temelji na koncentraciji politične bolečine. Carine so usmerjene v sektorje z visoko politično težo – na primer avtomobilsko industrijo v Nemčiji – kjer izgube niso razpršene, temveč lokalno in politično eksplozivne. Perera poudari, da demokratični sistemi na takšne šoke ne morejo ostati pasivni, kar carinam daje prisilno moč.

Tretja faza je komunikacijska: usklajena igra »dobrega in slabega policaja«. Medtem ko ameriški minister za finance ponuja pomirjujoče signale in možnost dogovora, predsednik in minister za trgovino ohranjata verodostojno grožnjo eskalacije. Perera pokaže, da ravno ta dvojnost zagotavlja, da carine niso razumljene kot blef, temveč kot pogajalsko orodje.

Četrta faza razkrije pravi cilj: varnostne in geopolitične koncesije. Avtor kot ključen primer navede začasno uvedbo carin na EU januarja 2026 in njihovo hitro zamrznitev po dogovoru glede Nata, Arktike in Grenlandije. Po Pereri to ni umik, temveč dokaz učinkovitosti mehanizma: ko je cilj dosežen, se pritisk začasno umakne.

V zgodovinski perspektivi Perera zavrača primerjave s Smoot-Hawleyjevim zakonom (1930) in poudari analogijo z Nixonovim uvoznim pribitkom iz leta 1971, ki je bil namenjen valutnim koncesijam, ne protekcionizmu. Ključno sporočilo je, da se ekonomska soodvisnost sistematično pretvarja v varnostno orožje, medtem ko trgi to še vedno napačno interpretirajo kot trgovinski spor.

Perera se zaključi z opozorilom, da Davos 2026 ni bil izoliran dogodek, temveč javna razglasitev že delujoče vzporedne institucionalne arhitekture, ki obide klasični multilateralizem. Perera trdi, da dokler ekonomski modeli ne vključijo varnosti kot osrednje spremenljivke, ne bodo zgolj analitično napačni, temveč strateško nevarni za tiste, ki se nanje zanašajo.