Bine Kordež

Praktično ne mine dan, da ne bi v medijskih ali političnih izjavah prebral kaj na temo zelenega prehoda in oskrbe z elektriko iz obnovljivih virov (OVE). To je uradna usmeritev Evropske Unije ter seveda tudi Slovenije in njej so podrejeni vsi energetski načrti in tudi razmišljanja. Namen takšne usmeritve naj bi bila skrb za okolje, za trajnostni razvoj, kar je nedvomno pohvalno. V tej skrbi in zavzetosti pa vsi pisci ter tudi ključni akterji našega energetskega prehoda pogosto zanemarjajo dejanske razmere  in realne možnosti.

Preberemo lahko na primer informacijo, da pridobivajo Norvežani že vso elektriko iz obnovljivih virov, kar se potem razume kot usmeritev tudi za Slovenijo. Seveda ni dodan podatek, da zaradi naravnih danosti Norveška pridobi kar 87 % vse elektrike iz vode. S takšno možnostjo je Norveška druga država na svetu (prvi Paragvaj s 100 % hidro oskrbo), naslednja Kanada okoli 60 %. Takšna primerjava nima torej nobene realne podlage, a zagovorniki OVE jo pač navedejo. Ne bodo pa napisali, da je Nemčija v obnovljive vire (sonce, veter) vložila primerjalno s Slovenijo 18 milijard evrov, rezultat pa dvakrat višja cena elektrike ter 10-krat več CO2 izpustov kot Francija z visokim deležem jedrske energije.

Bi bila to pot za Slovenijo? Verjetno se hitro strinjamo, da ne – a snovalce našega energetskega načrta to ne ovira, da iščejo rešitve bolj na nemški način.

To so podatki, o katerih smo lahko že veliko precej bolj strokovno in podrobno brali na teh spletnih straneh. Vseeno pa podajam še nekaj podatkov, ki dodatno osvetljujejo razmere, v katerih se nahajamo in kamor bi lahko šli.

Najbolj enostavno je kar pogledati aktualno situacijo v naši energetiki. Ob prebiranju zavzetosti za OVE avtorjev praviloma ne zanima, kako pa smo se v Sloveniji z elektriko oskrbovali prejšnji ali ta mesec. Verjetno takšne podatke celo razumejo kot banalne, slučajne ali nepomembne. No, v decembru smo iz sonca in vetra mogoče pridobili kakih 40 GWh električne energije. Seveda samo v dnevih in urah, ko je bilo kaj sonca, sicer pa nam vsa ta zavzetost in milijardna vlaganja v te vire niso veliko pomagala pri zagotavljanju skupaj potrebne elektrike. Podatki za december seveda še niso v celoti na voljo, a po dokaj zanesljivi oceni smo v tem mesecu potrebovali kakih 1.200 GWh električne energije (iz sonca smo torej dobili 3 %).

In od kje razlika? Lani smo imeli namreč dodatno še težave s hidro-potencialom. Čeprav imamo najbrž še vedno v spominu dokaj mokro leto 2025, je proizvodnja naših hidroelektrarn v dveh tretjinah odvisna od Dravskih elektrarn. Lanske hidro razmere v Avstriji so bile zelo slabe, tako da smo iz vode pridobili kar četrtino manj elektrike kot leta 2024. Po dogovoru smo TEŠ poleti sicer ustavili, a smo jo morali zaradi energetskih razmer oktobra zopet zagnati skupaj s povečano proizvodnjo tudi v plinskih agregatih (pri tej proizvodnji je izpustov CO2 na MWh le 40 % manj kot v Šoštanju). V decembru bi bili kljub obratovanju Nuklearke Krško kar 57 % uvozno odvisni, a smo s pomočjo TEŠ-a to odvisnost znižali na 82 %. Pri tem ne smemo pozabiti, da je uvožena elektrika prav tako umazana, iz fosilnih goriv. Za pokritje povečanih potreb elektrike mora celotna Evropa pozimi pač zagnati premogovne in plinske agregate.

Takšna je pač situacija na energetskem področju pozimi ne glede na visokoleteče besede, trajnostne usmeritve in milijard evrov podpor za obnovljive vire. In naslednje zime ne bo nič drugače, le da se bo situacija zaostrovala. Potreb bo več, TEŠ bomo dokončno ustavili in vse bomo morali staviti na oskrbo iz Evrope z elektriko, kakršnakoli že bo in tudi po kakršnikoli ceni.

Naslednje zanimivo področje je finančni položaj energetike v letu 2024 (dejanski podatki) ter ocena za leto 2025. V tabeli so najprej podatki o proizvodnji, kjer smo v celotni skupini dveh ključnih državnih energetskih družb HSE in GEN Energija lani proizvedli 8,1 TWh elektrike. To je 2,5 TW ali 24 % manj kot leto poprej (polovico zaradi slabših hidro razmer, drugo zaradi zaustavitve TEŠ poleti). Ob ugodnih razmerah v letu 2024 je znašala povprečna proizvodna cena celotne omenjene doma proizvedene elektrike le 47 eur/MWh. Če dodamo še stroške nakupa emisijskih kuponov za TEŠ (255 mio eur), se je cena dvignila na 70 eur/MWh. Tu je vseeno potrebno dodati, da se sredstva teh kuponov posredno vračajo v Slovenijo, v Podnebni sklad za financiranje bolj ali manj upravičenih potreb po podnebnem prehodu. Gre za strošek našega energetskega sistema, a na drugi strani tudi prihodek za državo.

Nato pa je dodan izračun prihodkov iz naslova prodaje te doma proizvedene elektrike. Naša distribucijska podjetja so proizvajalcem (HES, GEN) za to elektriko v letu 2024 v povprečju plačala okoli 127 eur/MWh (končnim kupcem, podjetjem in potrošnikom pa jo prodala po povprečni ceni 135 eur/MWh). Skupni prihodki po tej ceni znašajo okoli 1,36 mrd eur, kar glede na proizvodno ceno (vključno s stroški emisijskih kuponov) pomeni kakih 600 mio eur dobička. Da ta izračun kar drži, potrjujejo tudi bilance HSE in GEN Energije, ki sta v 2024 skupaj izkazali 586 mio eur dobička iz poslovanja brez izrednih odpisov.

V tabeli je tudi ocena za lansko leto, kjer je dražja proizvodnja zaradi izpada 1,3 TWh hidro energije (stroški so namreč večinoma enaki ne glede na obseg proizvodnje), pa tudi zaradi nižje proizvodnje v TEŠ in tudi verjetno zato nič manj stroškov. Pri TEŠ pač na žalost ne spremljamo mejnih stroškov proizvodnje, torej koliko nas stane več če posluje v primerjavi da stoji, kar je za podjetnika ključen kriterij. Glede na povečane stroške proizvodnje ter najbrž tudi nekaj nižje realizirano prodajno ceno je državnim energetskih podjetjem lani vseeno ostalo kakih 350 mio eur dobička (če ne bodo naredili dodatnih rezervacij za odpise v TEŠ).

Takšna je torej finančna slika naših dveh glavnih energetskih družb. V tem kontekstu je namreč zanimiva odločitev vlade, da bo pomagala večjim porabnikom elektrike s subvencijami na visoke cene v višini kakih 30 mio eur letno (ko in če bomo zato dobili tudi soglasje Bruslja). To odločitev je gospodarstvo seveda pozdravilo, čeprav se nanaša na ožji krog porabnikov. Seveda imamo tržno gospodarstvo in državne družbe “morajo” elektriko pač prodajati po tržni ceni, kot se oblikujejo v EU. Vseeno pa imamo zanimivo situacijo, da država najprej prodaja elektriko bistveno dražje kot ima stroškov z njeno proizvodnjo, potem pa delček dobičkov dobrohotno nameni za pomoč kupcem! Najbrž ni potrebno komentirati naprej.

Za konec pa še trije grafi, ki prav tako kažejo na dejanske perspektive podnebnega prehoda v svetu v smeri opustitve fosilnih goriv. Na slikah so podatki o strukturi celotne porabe primarne energije v svetu od leta 1960. Poraba je razdeljena v tri glavne skupine in sicer fosilna goriva (premog, nafta, plin, biomasa), na hidro in jedrsko energijo ter ostale obnovljive vire (predvsem sonce, veter), ki so prišli v ospredje zadnjih dvajset let.

Prva slika kaže celotno porabo v tisoč TWh, katera se je v tem času povečala za več kot 4-krat. Na drugi sliki pa je prikaz strukture celotne porabe, kjer vidimo, da smo z vsemi napori, podporami in subvencijami prišli do 8 % deleža nestanovitnih OVE.

Še bolj pa je zanimiv preračun na prebivalca sveta, kjer vidimo, da ostaja poraba fosilnih goriv vsa leta konstantna, okoli 18 MWh na prebivalca letno. Nekaj večjo današnjo porabo glede na leto 1960 smo pokrili z 2 MWh/preb hidro in jedrskih virov ter dodatna 2 MWh/preb z OVE. Skupna povprečna poraba na človeka se je povečevala po 0,4 % letno in to iz teh dodatnih virov, poraba fosilnih goriv pa ostaja enaka.

Na osnovi teh gibanj lahko vsak sam oceni kakšne so perspektive o opustitvi fosilnih goriv v svetu. S čim nadomestiti te močno prevladujoče vire? Namen je vsekakor dober, za prihodnost planeta mogoče nujen – a realnega odgovora nima nihče. Zahodnjaki poskušamo biti pri tem procesu vodilni, a brez samokritike. Najprej smo sami prispevali največji delež izpustov v zgodovini in si na osnovi tega tudi ustvarili bogastvo ter visok standard. Drugim pa bi ta način omejili. Tudi na način, da mi še vedno enako trošimo, le da smo umazano proizvodnjo prenesli v druge dele sveta in sedaj se pritožujemo nad njihovo nepripravljenostjo reševati planet. Verjetno res lep primer hipokrizije.