Ameriško posredovanje v Venezueli je treba razumeti ne kot izoliran eksces ali kaprico ameriškega predsednika, temveč kot del širše geopolitične prerazporeditve sveta. Eden ključnih motivov Trumpove administracije je bil omejevanje kitajskega vpliva – ne toliko zaradi neposredne energetske odvisnosti Kitajske od venezuelske nafte, temveč zaradi simbolnega in strateškega pomena Venezuele kot kitajskega oporišča v zahodni hemisferi. Intervencija je bila signal: Zahodna polobla je ponovno ameriška interesna sfera, v katero drugi nimajo kaj posegati.

Pred dnevi je na spletu zaokrožila slika karte, ki svet deli med ameriško, rusko in kitajsko interesno območje. Karikatura, ki je blizu nove realnosti.

Svet se približuje novi, neformalni delitvi interesnih območij – neke vrste Jalti 2, le da tokrat brez formalnih pogodb, brez ideološke koherence in brez institucij, ki bi tak red stabilizirale. ZDA, Rusija in Kitajska vsaka zase vse bolj jasno definirajo območja, kjer uveljavljajo surovo moč, medtem ko drugod sprejemajo umik ali pasivnost.

Trumpova Venezuela jasno pokaže logiko tega novega reda. Rusija, ki je bila še nedavno Madurov politični zaščitnik, se ni odzvala. Ne zato, ker ne bi mogla, temveč zato, ker Venezuela ne sodi več v rusko jedro interesov. Moskva je implicitno sprejela ameriško prevlado v Latinski Ameriki, tako kot pričakuje, da bo Washington sprejel rusko prevlado v Ukrajini, na Kavkazu in v širšem postsovjetskem prostoru. Gre za tiho menjavo: »tvoje tam – moje tukaj«.

Pri tem je ključno razumeti, da Kitajska v tej delitvi nastopa drugače. Ne gradi klasičnih vojaških sfer vpliva, temveč ekonomske in infrastrukturne odvisnosti. Venezuela je za Kitajsko pomembna predvsem kot finančni in politični vložek – kot dokaz, da lahko deluje v ameriškem zadnjem dvorišču. Toda z energetskega vidika je njen pomen za Kitajsko zanemarljiv: venezuelska nafta predstavlja okoli 2 % kitajskega uvoza surove nafte in približno 0,4 % celotne kitajske primarne energetske oskrbe. Zato ameriški poseg Kitajske ne prizadene v oskrbnem smislu, temveč v prestižnem in geopolitičnem.

To nas pripelje do Evrope. EU v tej novi razdelitvi sveta nima vloge. Ni velesila, temveč konfederalna skupnost držav z razdrobljenimi interesi, šibko fiskalno in obrambno kapaciteto ter institucionalno arhitekturo, ki ni prilagojena geopolitičnemu konfliktu. Brez ameriške vojaške zaščite je EU varnostno nebogljena, brez skupne industrijske in z bankrotirano energetsko strategijo ter tehnološkim zaostajanjem pa je tudi v globokem gospodarskem zatonu. Ideja evropske strateške avtonomije je zgolj deklarativna, ker zanjo ni politične volje niti realnih mehanizmov. Tudi če bi si evropski voditelji drznili napovedati in implementirati suverenost na tehnološkem, finančnem in vojaškem področju, bi ameriška administracija Evropo z enim dekretom poslala v temo, zaustavila evropski finančni sistem in dezaktivirala ameriško orožje v Evropi (od letal, protiletalskih sistemov do jedrskega orožja) in prizemljila evropsko aviacijo.

Dogajanje v Ukrajini to nemoč razgalja. Če ZDA dejansko omejijo svojo prisotnost v Evropi – česar Trump ne skriva, temveč to celo poudarja kot strateško prerazporeditev – EU nima niti sredstev niti enotnosti, da bi sama zagotovila lastno varnost. Evropa se je znašla v sivem območju med interesi velikih sil, brez realne možnosti, da bi sama krojila svojo usodo. Znašla se je v nastajajočem novem redu interesnih sfer, kjer moč ustvarja pravico, majhne in srednje države pa postajajo menjalni kovanci v rokah velesil.

V tem kontekstu je Venezuela predvsem simptom razpada liberalnega mednarodnega reda, v katerem je bila suverenost vsaj formalno univerzalno načelo. Gre za razkroj koncepta liberalne hegemonije, ki je po Johnu Mearsheimerju inherentno nestabilen. Poskus ZDA, da bi po hladni vojni vzpostavile univerzalni red na podlagi liberalnih norm, ekspanzije zavezništev in selektivnega poseganja v notranje zadeve drugih držav, je ustvaril trajne konflikte in odpor drugih velesil. Prav zaradi te normativne ambicije je bil sistem nejasen, protisloven in eskalacijsko tvegan: velike sile niso vedele, kje so dejanske rdeče črte, manjše države (primer Ukrajine) pa so bile spodbujene k tveganim strategijam, ker so računale na moralno ali vojaško zaščito hegemonije. Rezultat ni bil stabilen red, temveč dolgotrajna faza geopolitične turbulence.

Prehod v “Jalto 2”, razumljen kot tiha in neformalna ponovna vzpostavitev interesnih sfer med jedrskimi velesilami, zato ne pomeni nujno nazadovanja, temveč lahko pomeni večjo predvidljivost in stabilnost. V sistemu ravnotežja moči, kjer se ZDA, Rusija in Kitajska medsebojno zadržujejo in implicitno priznavajo vitalne interese druga druge, so meje vpliva jasnejše, tveganje napačnih političnih kalkulacij manjše, cena neposredne konfrontacije pa previsoka. Tak red ni pravičen in ni liberalen, je pa – v Mearsheimerjevem smislu – bolj realističen in dolgoročno stabilnejši od prehodne ureditve.

Evropa je v nastajajoči Jalti 2 največja poraženka, saj nima niti vojaških niti političnih kapacitet, da bi sodelovala pri oblikovanju novega ravnotežja moči. Njena tehnološka, finančna in varnostna odvisnost jo postavljajo v položaj geopolitične nerelevantnosti. Ključno vprašanje za Evropo zato ni več, ali bo objekt dogovarjanja med velesilami, temveč ali se bo zadovoljila z vlogo ameriškega protektorata ali pa bo sposobna artikulirati lastne interese z bolj pragmatičnim ravnoteženjem med ZDA, Rusijo in Kitajsko.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku