Ameriško ravnanje v zadnjem letu, kot je preimenovanje ministrstva za obrambo v ministrstvo za vojno in enormno povečanje vojaškega proračuna, in ki je dobilo pospešek z intervencijo v Venezueli in grožnjami o prevzemu Grenlandije in intervencijah v Kolumbiji in ostalih državah Latinske Amerike ter napovedanim izstopom iz 66 mednarodnih organizacij, res smrdi po dogajanju od leta 1933 naprej. Takrat je bila sicer ena druga nacija v tej vlogi militantne ekspanzije. Razlika je v tem, da je Hitlerjeva Nemčija želela Evropo prevzeti in nadzirati z vojaško okupacijo, medtem ko danes to ni več potrebno, ker ima hegemon druge vzvode nadzora (finančne, tehnološke), pri čemer z vojaško močjo oziroma grožnjo uporabe vojaške moči ostale države prisili v submisivnost.

Bernard Arnaud upravičeno pravi, da je vrag vzel šalo in da bi ostale države morale zgladiti medsebojne razlike, se poenotiti v enotno koalicijo, ki bi lahko združena in močna uspešno sankcionirala in učinkovito zaustavila militantnega ekspanzionista. Skupaj bi morale stopiti države EU, BRICS+ in ASEAN ter ostale voljne države Azije, Afrike in Latinske Amerike. V 1930-ih tega države niso bile sposobne in so s Hitlerjevo Nemčijo naivno sklepale enostranske dogovore o nenapadanju, ki jih je seveda kasneje Nemčija vse prekršila. Enostranski dogovori, kot kaže tudi izkušnja s carinsko vojno, zgolj šibijo moč posamičnih igralcev in krepijo moč močnejšega nasprotnika. Potreben je enoten, močan in odločen odgovor. Proti tako močni in agresivni sili se je mogoče zoperstaviti samo s še večjo silo oziroma kredibilno grožnjo resnih posledic v primeru (nadaljevanja) enostranske ekspanzije. Če tega politiki ostalih držav niso sposobni dojeti in izvesti, bodo vsi na izgubi. Tudi ti tisti, ki mislijo, da lahko to situacijo izkoristijo za lastne cile (Rusija v Ukrajini, Kitajska na Tajvanu, EU za pokoritev disidentskih držav).

I typically don’t like to be alarmist but any student of history would tell you: all the lights are blinking scarlet red.

I mean:

• Massive military expansion: check (see below)
• Annexation threats: check
• Demonstrated willingness to use force unilaterally: check
• New imperial doctrine proclaimed: check
• Withdrawal from international organizations and international treaties: check

At this stage we’re not even watching warning signs anymore. We’re watching the thing itself, in motion.

The only way the world stops this train is to put differences aside and form a balancing coalition. Otherwise the dominos will keep falling one after the other.

Hope of self-restraint of a rogue great power isn’t historically a very successful strategy. Self-restraint requires either institutions (now being exited) or norms (now being shredded). The only thing that can bring it back is fear of consequences.