Kratek odgovor: začasno ja, vendar le v primeru popolne militarizacije gospodarstva in dolge vojne, v normalnih časih pa seveda nikakor ne. Nemčija lahko delno pokriva izpad celotne civilne industrije – od kemične do elektro in avtomobilske – s preusmerjanjem javnih sredstev v vojaško industrijo. Toda 50 milijard EUR enkratnih naročil za orožje in vojaško opremo ne pride blizu izpada proizvodnje preostale, civilne industrije. Nemška industrijska proizvodnja je v prostem padu. Obseg industrijske proizvodnje Nemčije je bil leta 2025 v povprečju za 12 % nižji kot v povprečju leta 2019. Nemški obseg industrijske proizvodnje v letu 2024 je znašal 2,900 milijard EUR, 10 % padec pomeni 290 milijard EUR izpada. Torej s proizvodnjo tankov in raket v letu ali dveh (z naročilom v vrednosti 50 milijard EUR) ne samo, da ne moreš nadomestiti letnega izpada civilne industrije, saj vojaška naročila pokrijejo manj kot 10 % izpada skupne industrijske proizvodnje, pač pa delaš ogromno poglabjajočo se gospodarsko luknjo.
Nemška vlada se je namesto za reševanje osnovnega problema (visoke cene plina in električne energije zaradi vojne v UIkrajini in napačne energetske politike in izgubljanje tehnološke konkurenčnosti zaradi napačne industrijske politike) lotila blaženja simptomov: subvencije gospodarstvu zaradi visokih cen elektrike in javna naročila za orožje in vojaško opremo. Toda cene energije v Nemčiji so strukturno visoke in bodo trajno ostale visoke zaradi napačne energetske politike, orožje pa se bo proizvajalo le leto, dve ali tri. Civilna industrija bo tako še naprej hirala in dokončno shirala. Podjetij, ki so preselila proizvodnjo v tujino ni mogoče prav enostavno vrniti nazaj, izgubljenih delovnih mest pa (zaradi trajno izgubljenih kompetenc) sploh ne. Nemški gospodarski model, temelječ na industriji, je šel kaput. In tega še tako izrazit piarovski izlet v oboroževanje ne more zamaskirati.
Kako so lahko nemški politiki tako neumni?
Merz now admits that “parts of Germany’s economy are in very critical condition” and that his government “hasn’t done enough.” That phrasing is an evasion. Germany did not drift into this collapse. The numbers were visible in real time. The warnings were explicit. And suicidal decisions were made anyway.
Start with energy, because everything downstream flows from it.
Pre-SMO, Germany’s industrial model rested on stable Russian pipeline gas priced roughly €15–25 per MWh. Wholesale electricity averaged €30–50 per MWh. That price stability and not hysterical slogans, powered German competitiveness. It allowed long planning cycles, protected margins, and kept energy-intensive manufacturing viable. It also kept household bills manageable, wages meaningful, and social cohesion intact.
Post Russian SMO, that foundation was deliberately dismantled.
Gas prices predictably exploded, peaking above €300 per MWh in 2022 — a 12–20× increase at the height of the engineered crisis. Electricity followed. German wholesale power prices averaged ~€235 per MWh that year, with intraday spikes well north of €400 per MWh. Even after emergency subsidies, rationing, and accounting tricks, prices today still sit around €100–130 per MWh, approx three to four times the pre-SMO norm.
This cannot be blamed on volatility. This is permanent repricing of German industry — the direct result of Berlin going along with the Nord Stream sabotage, ending the era of cheap, reliable Russian energy without protest, without investigation, and without dignity.
That humiliation solely laid at the feet of supplicant German elite. It was downloaded directly onto German households via higher heating bills, higher electricity costs, higher food prices, shrinking real wages, all while being told this was the price of “standing with Ukraine.” Germans paid more to live worse, and were instructed to feel morally superior about it.
Berlin knew exactly what this would do.
Energy-intensive industrial output has fallen by 20% from pre-SMO levels. Chemical production shrank. Auto suppliers cut jobs at double-digit rates. BASF downsized at home and expanded abroad. New industrial investment increasingly flows to the United States and Asia, not Germany. The costs were socialized downward; the consequences localized.
Then came the autos, the core of the economy.
German carmakers have lost close to half of their China market position since 2020, with market share falling from the high-20s into the mid-teens. Porsche’s China sales are down ~25–30%. Volkswagen’s operating margins have collapsed toward 4%. Employment across the auto-supplier ecosystem has fallen by high single digits, with major firms cutting 10% or more of their workforce. These weren’t hidden trends. China was Germany’s largest trading partner. Berlin chose ideological obedience over industrial reality and paid the price.
And still, the policies continued. Why?
Because collapse below coincided with profit above.
While Germany’s civilian manufacturing base contracted, its military-industrial sector surged. Germany’s defense budget has ballooned as a share of federal outlays, with the Bundestag approving record arms contracts worth around €50–€52 billion in late-2025 alone, including 29 major procurement orders for vehicles, missiles, and satellites, one of the largest such spending decisions in the nation’s history.
At the center of that boom sits Rheinmetall, once a marginal player, now the engine of the continent’s rearmament. Its order backlog hit a new high of roughly €63 billion, with incoming framework agreements jumping 181 % year-on-year in early 2025, and sales surging 36 % in 2024 as defense demand exploded.
DAMIJAN blog 
“Berlin chose ideological obedience over industrial reality and paid the price.“
Berlin ni ničesar izbral. Berlin je moral ubogati. Večina, vključno z večino Nemcev se ne zaveda, da Nemčija ni suverena država (Nemčija je skupaj z Italijo in Japonsko v Charterju OZN še vedno opredeljena kot poraženka 2sv) . Nemška vlada ima še vedno status okupacijske oblasti, nemški kancler, po navedbah zadnjega šefa NDR Marcusa Wolf-a pa mora še vedno ob prevzemu položaja potrditi podrejenost zavezniškim silam tj. Američanom.
Zakaj upor ni ravno lahek? Zato ker anglosasi držijo v rokah lastništvo ključnih finančnih institucij in industrije. Deutsche bank, kljub imenu ni v nemški lasti kot tudi ni Alianz, ki je ena največjih zavarovalnic sveta. Isto velja za Siemens, BASF, Mercedes, od nekdaj Opel,…Nemci ne smejo imeti svoje naftne družbe. V primeru neubogljivosti imajo Anglosasi veliko vzvodov za pritisk. Resnično nemške so le nemške Mittelstand firme in Laender baken – regionalne banke, od velikih pa npr. Wolkswagen in BMW.
Kako je že rekel Lord Ismay prvi sekretar NATO-a leta 1949, ko so ga vprašali kaj je namen pravkar ustanovljenega vojaškega bloka:
“To keep Russians out, Americans in and Germans down”
Nemška politika je poskušala po 2.sv. po detantu rahljati ta prisilni jopič – Schmidt, Kohl, Schroeder. Njihova zelo spretna previdna pa hkrati drzna politika je pripeljala do neslutenega razvoja in mednarodnega razmaha, tudi zaradi medsebojnih povezav s SZ in deželami Varšavskega pakta. Lahko bi rekli:
S tem, ko so vlekli Vzhod noter, so omogočali dvig Nemčije.
Ali kot je nekoč rekel največji nemški politik vseh časov Bismarck:
“Ključ uspešne nemške zunanje politike je sporazum z Rusijo”
Nenazadnje mu je sporazum z Imperialno Rusijo omogočil združitev Nemčije. Zelo malo ljudi tudi ve, da je bila razdelitev Nemčije predvsem ideja zahodnih zaveznikov in ne Sovjetske zveze. Stalin, ki je bil temeljito podkovan v poznavanju zgodovine, se je vseskozi zavzemal za enotno in nevtralno nerazdeljeno Nemčijo. Demokratična republika Nemčija je nastala šele po tem, ko je Zahod oblikoval Zvezno republiko Nemčijo. Zakaj? Ker je v spopadu z Vzhodom rabil nemško industrijo, visoko usposobljeno delovno silo, razvojne kapacitete in nemško vojsko. Pa seveda: največjega plena 2.sv ne spustiš kar tako iz rok.
Zanimivo, da nihče od mojih nemških kolegov, pa so nekateri zelo dobro podkovani v zgodovini, ne pozna tega Bismarckovega stavka. Zakaj že?
Takrat se je to dopuščalo ker se je domnevalo (pravilno), da bo kooperacija z Vzhodom pripeljala do političnega in moralnega zloma (zaradi bolj atraktivnega zahodnega zgleda) VE socialističnih sistemov. Po letu 1991 tega razloga počasi ni bilo več. Po odkritem ruskem “uporu” leta 2007 (po Putinovem govoru v Muenchen-u na varnostni konferenci) pa sploh ne.
Nemška kanclerka Angela Merkel ni imela jajc (konkretno in figurativno), da bi se temu pritisku uprla. Če je leta 2008 še nasprotovala širitvi NATO- na Ukrajino, potem tega ni bilo več. Da bi bila stvar še hujša, vsaka politična poteza potrebuje za sabo neko maso politične podpore. Popolnoma “brainwashed” nemška populacija tega ni zmogla zagotoviti, svarilni klici nemške industrije pa niso imeli dovolj politične teže. Še manj bi lahko dala podporo popolnoma prozahodno usmerjena strankarska kamarila v vodeči CDU/CSU, da Zelenih niti ne omenjamo.
Tako Scholz-u ni preostalo drugega kot da sramotno molči, ko mu je Biden pred kamerami (ob bombardiranju Severnega toka) sesul nemško gospodarstvo.
Suverenost ni nekaj samo po sebi danega. Za suverenost se moraš biti pripravljen boriti, jo izjemno pazljivo ohranjati in tudi kaj žrtvovati.
Danes so Afganistanski talibani neprimerno bolj suvereni kot je Nemčija. In v resnici, če hoče biti danes država suverena, mora imeti razvito gospodarstvo, ustrezno velikost, močno vojsko in atomsko bombo. Bivši ruski predsednik Medvedev je ob priliki nedavnega ameriškeg napada na Venezuelo izjavil : “God bless the atomic bomb”
Zakaj neki mislite, da jo ima Izrael, zahodni svet pa poskuša vse kar je v njegovi moči, da je Iran ne bi imel. Zaradi humanitarnih razlogov?
Všeč mi jeLiked by 2 people