Bine Kordež

Božičnica je bila konec preteklega leta verjetno ena najbolj pogosto uporabljenih besed v naši državi. Sredi septembra je vlada dokaj nepričakovano obvestila javnost o sprejetem sklepu Izhodišč o uvedbi obvezne pravice delavcev do izplačila 14. plače (božičnice). Kot lahko beremo takratni vladni sklep, je s to odločitvijo želela vlada zagotoviti vsem delavcem dodatni dohodek, ki bi pripomogel izboljšanju njihovega gmotnega položaja in zadovoljstva. Finančni minister je po seji vlade pojasnil, da to ni nagrada, ki jo dobi samo nekdo, temveč pravica, ki velja za vse.

Predlog ter kasnejši sprejem v parlamentu je bil seveda deležen ogromno pozornosti tako med ljudmi ter tudi težkih razprav na ekonomsko socialnem svetu (ESS). Tu soglasja niso dosegli, a predlog je bil vseeno sprejet in v večini podjetij decembra tudi realiziran.  

Načeloma naj bi takšne pomembne odločitve, ki posegajo v temeljno delitev ustvarjenega dohodka v državi (BDP ali skupaj ustvarjene dodane vrednosti), sprejemali s soglasjem vseh treh partnerjev ESS, torej vlade, sindikatov ter predstavnikov gospodarstva. Da bodo imeli delodajalci veliko zadržkov do te dodatne obremenitve podjetij, je bilo seveda pričakovano. Zato je najbrž finančni minister že ob predstavitvi vladnega sklepa izjavil, da bo pogoj za izplačilo “dovolj visoko soglasje med socialnimi partnerji”. Glede na sprejem obveznega izplačila božičnice kljub nasprotovanju delodajalcev lahko zato razumemo, da je bilo tisto “dovolj visoko” soglasje mišljeno kot strinjanje vsaj dveh strani, torej vlade in sindikatov.

Kor rečeno, reakcija na predlog je bila pričakovana. Vlada ga je ves čas močno zagovarjala in na koncu tudi uveljavila s svojo izvršilno močjo ter tudi polnim soglasjem v parlamentu. Kdo pa bi bil v ugajanju volivcem lahko proti izplačilu dodatnih prejemkov ljudem? Kot argumente vlade za tak predlog smo lahko prebrali predvsem dejstvo, da ima veliko držav v EU to dodatno 14. plačo prav tako uzakonjeno ter pač skrb za izboljšanje gmotnega položaja ljudi. Tudi visoki podjetniški dobički so bili na mizi. Vsekakor všečni in razumljivi argumenti. Posebno s stališča vlade, ki sicer navaja, da s sklepom zagotavlja dodatni dohodek, čeprav seveda ne iz svojih sredstev. Ljudem lahko dodatne dohodke zagotovi edino na način, da jih najprej zbere z davki ali z dodatnim zadolževanjem države.

Naslednji partner v socialnem dialogu, sindikati, so pobudo seveda v celoti podprli in vsaka zavrnitev po tem, ko je bil predlog enkrat na mizi, bi bila sprejeta izredno negativno. To velja tudi za splošno javnost, za večino prebivalstva, ki nastopa kot prejemnik dodatnih ugodnosti. Medijske raziskave o podpori ljudi temu predlogu so bile popolnoma odveč, saj se božičnici logično skoraj nihče ne bi želel odreči. V tem okviru so bili pričakovani tudi komentarji, kako gre podjetnikom pri nasprotovanju predlogu samo za lastno premoženje, za povečevanje bogastva, ki ga niso pripravljeni deliti z zaposlenimi, ki jim to pomagajo ustvarjati in takšno razmišljanje razumljivo prav tako dosega visoko podporo.

Ostane še tretji partner v socialnem dialogu in sicer delodajalska stran. Vodstva družb ter njihovi zastopniki, torej delodajalska združenja, v bistvu zastopajo lastnike podjetij. Predlog izplačila božičnice namreč poenostavljeno, a zelo neposredno pomeni, da s tem izplačilom lastniki podjetij od pričakovanega dobička za leto 2025 namenijo dodatni znesek za plače zaposlenih in da manj ostane za investicije, vračila posojil ali izplačilo dividende, torej za vse, kar na koncu krepi premoženje lastnikov. Razumljivo so temu nasprotovali, posebno ker je prišlo kot nenačrtovan strošek. Veliko podjetij je na primer zaradi davčnih ugodnosti poleti izplačalo že najvišji možen regres (tudi 2.500 eur) in ob vedenju kakšne dodatne obveznosti jih čakajo decembra, bi se poleti mogoče nekateri odločili drugače.

Izpostavili smo torej nekaj najbolj izpostavljenih argumentov za in proti izplačilu božičnice s strani vseh udeleženih partnerjev in podobnih bi lahko zbrali še veliko. V celotni zgodbi pa vseeno pogrešamo en vidik in sicer učinek takšnih odločitev na makroekonomsko sliko države. Pričakovali bi najmanj, da vlada vnaprej ali vsaj vzporedno svojim strokovnim institucijam (na primer UMAR) naroči analizo učinkov tega sklepa ter jo tudi kot argument uporabi pri zagovarjanju predloga. Morda rast plač zaostaja za rastjo produktivnosti in je zato upravičeno zahtevati dodatna izplačila plač ali kaj podobnega?

Mogoče je imela vlada na mizi takšne izračune, a jih ni želela deliti z javnostjo. Kakorkoli, za določen krog ljudi je mogoče vseeno zanimiv vpogled v gospodarska gibanja zadnjih let, torej let, ko je aktualna vlada med drugim sprejela tudi nekaj sklepov, ki so dvigovali prejemke prebivalstva. Zaradi dvigovanja cen, posebno hrane, to lahko ocenimo kot ustrezno in upravičeno. Vseeno pa ni odveč pogledati, kakšna bo po oceni gospodarska slika leta 2025 v številkah, kar mora nedvomno spremljati tudi vlada pri vodenju ekonomskih politik.

Pred predstavitvijo nekaterih številk, najprej vseeno nekoliko osnovnih poudarkov za razumevanje gospodarske slike. Primarni kazalec gospodarske aktivnosti je seveda bruto domači proizvod (BDP), ki je seštevek ustvarjene dodane vrednosti v državi in vračunanih davkov v skladu z veljavno metodologijo. V tabeli so ocene teh podatkov za preteklo leto, pri čemer smo upoštevali, da bo gospodarska rast zadnji kvartal po višini in strukutri enaka kot III. kvartal leta, kar prinese 0,9 % letno realno gospodarsko rast (to se približno ujema z večino zadnjih napovedi, ki so decembra razumljivo že zelo točne).

Vir: SURS, AJPES, lastni izračuni

Največji del dodane vrednosti, ki je potem na voljo za delitev (za plače, obresti in dobičke), se seveda ustvari v gospodarskih družbah, kjer smo uporabili iste stopnje rasti kot pri izračunu rasti gospodarskih dejavnosti v BDP. V prvi vrstici tabele je torej ocena dodane vrednosti družb v preteklem letu (35,8 mrd eur), k temu pa dodamo še vso ostalo dodano vrednost gospodarskih dejavnosti po izračunu BDP (druge oblike organiziranosti podjetij). Potem imamo še finančni ter javni sektor in skupne dodane vrednosti je bilo lani okoli 59 mrd eur. V tabeli pa je še podatek “implicitno vračunane najemnine”, ki se vključujejo v izračun BDP. Po veljavni metodologiji statistični uradi k BDP prištevajo tudi hipotetične najemnine na lastne stanovanjske nepremičnine. Zanje sicer ne plačujemo najemnin, a če bi bile v lasti tretje osebe, bi to tvorilo BDP kar se potem tudi doda (gre kar za 5 % dodatnega BDP, česar praviloma nihče ne omenja).

Omenjena dodana vrednost (DV) se potem razdeli za plače in poslovni presežek, le-tega pa sestavljajo amortizacija in dobički. Glede na takšno strukturo marsikdo tolmači,da je dodana vrednosti (BDP) seštevek plač in dobičkov (kar sicer drži) in da če povečamo plače, bo v državi tudi višja dodana vrednost. Za poznavalce je takšna trditev seveda smešna, a na žalost zelo prisotna tudi med odgovornimi ljudmi.

Ustvarjena dodana vrednost je seveda razlika med prodajno vrednostjo proizvedenega in prodanega blaga in storitev ter porabljenim materialom in storitvami in ni odvisna od tega, kako jo porabimo (razdelimo). Prodajna vrednost zajema tudi storitve javnega sektorja, npr. zdravnikov, katerih delo je najmanj toliko vredno kot prodaja napitkov pred UKC. Tudi ta trditev je mogoče komu smešna, a še kako pomembna, ko poslušaš gospodarstvenike, ki trdijo, da omenjeni natakar ustvarja (je del gospodarstva!), zdravnik pa troši. V lanskem letu smo po oceni z vso aktivnostjo 1,1 milijona zaposlenih ustvarili okoli 59 mrd eur dodane vrednosti, kar smo potem med letom razdelili za plače in dobičke. In takšen prikaz seveda pripelje do najbolj logičnega zaključka: več kot namenimo za plače, manj je poslovnega presežka in na koncu dobička za lastnike.

Glede te trditve najbrž ni dileme in splošno mnenje se tako nagiba k temu, da imamo previsoke dobičke in da je prav, da lastniki del tega namenijo zaposlenim. To je bil tudi argument, ki ga je navajala vlada pri predlogu za izplačilo dobička zaposlenim. In načeloma takšni trditvi tudi težko nasprotujemo.

Kljub zadržkom do dobičkov in rasti premoženja slovenskih podjetnikov, pa je vseeno potrebno izpostaviti, da tuja podjetja, ki vlagajo v Slovenijo seveda ne prihajajo (samo) zato ker smo lepa dežela in ker imamo sposobne zaposlene, temveč prvenstveno zaradi pričakovanja, da bodo z vloženimi sredstvi zaslužili pri naložbah v naši državi več, kot pa kje drugje. Ne delajmo si utvar, da Novartis vlaga ogromno v Slovenijo (samo) zato ker ceni našo deželo. Investira zato, ker pričakuje vsaj 10 % donos (dobiček) na vložena sredstva (čeprav ob tem plačuje zglednih 6.000 eur mesečnih prejemkov na zaposlenega). Tudi preostali slovenski podjetniki vlagajo v razvoj, če vidijo dober donos, sicer bi ob vseh tveganjih, ki so povezana s podjetniškimi naložbami, denar raje vložili v naložbe s fiksnimi, zagotovljenimi donosi. Pa naj nam je to všeč ali ne.

Ko torej razpravljamo o dobičkih in o negativni podobi kapitalistov, preprosto ne smemo pozabiti, da moramo vzdrževati ustrezno ravnotežje v delitvi dodane vrednosti med plačami in dobički. Prejemki lastnikov (dobički) vseeno poganjajo ekonomijo naprej, ne glede na večkrat prisotno stališče, da celotno dodano vrednost ustvarjajo zaposleni (in da pripada njim). Lahko, a ob takih predpostavkah seveda ne bomo dobili nobenega vlagatelja v nova delovna mesta in razvoj gospodarstva. Takšno trditev lahko označimo za pretiravanje, kar drži in takšnega strahu ravno ni – velja pa, da moramo skrbeti tudi za ustrezne donose vlagateljev, če jih želimo privabiti, če želimo delovna mesta.

Tabela kaže koliko dodane vrednosti smo lani predvidoma ustvarili in kako smo jo razdelili, tisto v gospodarskih družbah ter tudi v vseh ostalih segmentih ekonomije, vključno z javnim sektorjem. Številke so seveda ocena glede na 9-mesečna gibanja in pričakovanja za zadnji kvartal, v izračun pa smo dodali tudi dodatno izplačilo božičnice, ki ga je na nivoju države preko 600 mio eur (po nacionalnih računih imamo skoraj 1,1 mio zaposlenih).

Vseh 70 tisoč gospodarskih družb je tako predvidoma ustvarilo okoli 35,8 mrd eur dodane vrednosti, od česar je namenilo 22,6 mrd za plače (vključno z božičnico), po obračunu amortizacije ter plačilu davkov pa je lastnikom ostalo 6,3 mrd eur čistega dobička. V tabeli so potem še podobni podatki za ostale oblike gospodarske dejavnosti, finančni sektor ter tudi javni sektor, kjer dobička praviloma ni. Od skupaj ustvarjene DV smo torej lani za plače namenili blizu 2/3 ustvarjenega, čisti dobiček pa je predstavljal 15-odstotni delež.

Takšna razmerja vseeno kažejo na potrebno previdnost pri odločanju, koliko vse bomo namenili za izboljšanje gmotnega položaja zaposlenih. Po božičnici imamo na mizi že predlog o skoraj 15 % dvigu minimalne plače (ob 2,5 % inflaciji) ter tudi nov predlog o davčno ugodnejši delitvi dobička za zaposlene. Ta naj bi bila sicer prostovoljna, a glede na dosedanjo prakso ni izključeno, da čez leto neka vlada ne pride z idejo, da pa je tudi 10 % dobička potrebno izplačati zaposlenim. Takšno “strašenje” seveda lahko označimo kot nasprotovanje primernemu plačevanju zaposlenih, a upravičeno je opozorilo, da mora delitev kolača slediti tudi gospodarskim rezultatom ne samo dobrim željam.

V spodnji sliki je lep prikaz, kaj se dogaja z rezultati gospodarskih družb v Sloveniji zadnja tri leta (ponavljamo, gre za oceno na osnovi ocene o rasti BDP ter učinka izplačila božičnice v lanskem decembru). Najbolj zaskrbljujoč je nedvomno podatek, da je ustvarjenega dodana vrednost na enega zaposlenih naših gospodarskih družb v zadnjih treh letih porasla le za 1,7 % po stalnih cenah (torej po izločitvi rasti cen). Ta indeks odraža rast produktivnosti na katero vsi prisegamo kot ključni kazalec oziroma parameter našega razvoja. Nominalno je na primer v industriji dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji za pol nižja od avstrijske zaradi česar imajo tam tudi za enkrat višje plače. Ne zaradi davkov in podobnega, kar najraje navajamo, temveč ker naše gospodarstvo proizvaja proizvode in storitve, s katerimi zaslužimo bistveno manj in zato lahko za plače tudi namenimo precej manj kot naši sosedi (v povprečju seveda). Naveden podatek o manj kot 2 odstotni rasti v treh letih ni ravno dober obet za dohitevanje Avstrijcev.

Vir: SURS, AJPES, lastni izračuni

A s tem se v javnosti pretirano ne obremenjujemo, fokus je pač usmerjen v delitev, kdo  bo ponudil več, saj tako ne gre za denar vlade. In posledica obravnavanega obdobja je prikazana rast prejemkov ljudi ter na drugi strani ostanka dodane vrednosti, ki pripada lastnikom, vlagateljem v podjetniški sektor. To odpiranje škarij seveda lahko hitro zavrnemo z argumentom, da visoki življenjski stroški zahtevajo rast prejemkov, lastniki pa imajo že tako preveč. Drži, a ne smemo pozabiti zgoraj omenjenih razlogov, zakaj vlagatelji vlagajo v slovenska podjetja in dolgoročno moramo zadržati ta interes tudi z realno oceno, kolikšen del ustvarjene vrednosti lahko namenjamo za zaposlene. Zanimiv je tudi podatek, bi se število družb z izgubo v letu 2024, če bi že takrat uvedli  božičnico (razlogi bi bili že takrat popolnoma enaki) iz 15 tisoč (toliko podjetij z zaposlenimi je imel izgubo v 2024) dvignilo na 20 tisoč, število zaposlenih v teh podjetjih pa iz 76 tisoč na 130 tisoč.

Ta prikaz rezultatov poslovanja podjetij smo pričeli z dilemo, ali je vlada pri odločitvah o dodatni delitvi kolača naredi kakšno oceno, izračun, kam ti ukrepi vodijo in kako se spreminja struktura delitve BDP. Lahko, da so to pripravili in ocenili, da vodimo ustrezno ekonomsko politiko. Zakaj pa teh izračunov ne ponudijo širši javnosti, pa je že drugo vprašanje.

Vir: Eurostat

Za konec, samo kot dodatno informacijo brez posebnega komentarja, še slika, kolikšen del BDP namenjamo v Sloveniji za plače v primerjavi z nekaterimi državami EU. Večji delež ima samo Nemčija, manj razvite države (praviloma nove članice EU) pa pomembno manj. Značilen je tudi dokaj konstantni delež Slovenije skozi vseh zadnjih 30 let, ko se giblje okoli polovice, več v krizi, ko upadejo dobički in obratno v konjunkturi. Tudi ta pregled kaže na potrebno previdnost pri vodenju makroekonomskih politik, samo dober občutek ni vedno zadosti.

____________________

* Izvorno objavljeno v Delu