Eno je streljati načelne in močne govore, drugi je biti v stanju angažirati vojsko in s silo podkrepiti svojo nečelnost in moralo ali pa nemoralo in ozemeljske težnje. EU je to jasno demonstrirala na primeru Ukrajine: ko je svoje načelne in močne govore streljala izza hrbta ZDA, je ustvarjala vsaj videz za javnost, da je igralec; ko so ZDA odmaknile hrbet in spremnile svojo politiko, je EU ostala kot politi cucek na čistini, katerih načelnih in močnih govorov niti otroci v šoli ne jemljejo resno. ZDA nasprotno ves čas demonstrirajo, da za besedami obstaja realna vojaška sila in in odločenost njene uporabe. Pustimo ob strani, kako in za kakšne namene se ta vojaška sila uporablja, toda ZDA so kredibilni igralec, medtem ko EU ni.

Torej, če se bo Trump odločil, da bo prevzel Grenlandijo (v nasprotju z mednarodnim pravom in v nasprotju duha sporazuma med zaveznicami Nata), jo bo tudi prevzel, saj EU razen načelnih govorov nima nobenih instrumentov, s katerimi bi to lahko preprečila. Težko bi se poenotila že glede jasne politične izjave.

Morda pa bi to dejanje ZDA pomenilo razpad Nata, kar bi bila daleč največja kolateralna korist. EU bi se končno morala postaviti na lastne noge – vojaško, tehnološko, finančno in gospodarsko in kot EU začeti uveljavljati svoje interese. Kar seveda pomeni popolno strateško osamosvojitev od ZDA (od ameriških finančnih institucij, ameriških tehnoloških podjetij, od ameriškega orožja in od ameriškega plina). Zadnji dve leti sem o tem intenzivno pisal, zgodilo pa se ni nič v tej smeri. Ker je to za EU nepredstavljiv in nepredstavljivo velik korak. Prevelik za sposobnosti obstoječe evropske politične garniture. Čakamo na evropskega de Gaulla.