Arnaud Bertrand nedavne dogodke v Venezueli vidi kot prelomni trenutek v zunanji politiki ZDA. ZDA imajo sicer bogato zgodovino intervencij v Latinski Ameriki skozi 20. stoletje. Vendar se tokratni primer razlikuje po tem, da ni več zavit v ideološke ali humanitarne razlage, temveč je odkrito utemeljen na gospodarskem interesu in ekstrakciji virov držav, ki so žrtve ameriških posegov. Trump izrecno izjavlja, da naj bi se bogastvo Venezuele neposredno uporabilo v korist ameriških podjetij kot nadomestilo za domnevno povzročeno škodo ZDA.
Posebnost trenutne situacije je dejstvo, da ne gre več zgolj za zahtevo menjave režima. Ključni pogoj je popolna politična podreditev in pripravljenost oblasti, da ravnajo v skladu z ameriškimi zahtevami. To pomeni prehod od klasične spremembe oblasti k neposrednemu nadzoru nad državo, pri čemer se grožnja vojaške sile uporablja kot sredstvo prisile.
Bertrand razpravo razširja na pomen narativov in mitov v političnem delovanju držav. Razlika med deklariranimi ideali in dejanskimi dejanji ni nujno destruktivna, saj ohranja možnost samokritike in popravljanja smeri. Ko pa država opusti celo pretvarjanje, da deluje v skladu z višjimi vrednotami, se odpove notranjim omejitvam, ki omogočajo moralno in politično korekcijo.
Bertrand primerja sedanjo situacijo z zgodovinskimi imperiji, ki so kljub nasilju in izkoriščanju ohranjali vsaj navidezno moralno utemeljitev svojih dejanj. V aktualnem primeru pa je tudi ta tančica izginila, saj se izkoriščanje ne le priznava, temveč javno slavi, kar predstavlja kvalitativni prelom s preteklimi praksami.
To ima pomembne zunanjepolitične posledice. Tak pristop spodbuja okolje, v katerem se druge države ne odločajo več za sodelovanje, temveč predvsem za zmanjševanje tveganj in iskanje zaščite pred zunanjim pritiskom. To krepi nezaupanje in spodbuja geopolitično preusmerjanje. Države, ki se znajdejo pred izbiro med podreditvijo in uničenjem, bodo dolgoročno iskale zaščito drugje in razvijale tiho sovražnost do izsiljevalca. Takšen sistem, utemeljen predvsem na strahu, je po zgodovinskih izkušnjah kratkega daha in vodi v postopno izgubo vpliva.
Države so v še večji meri kot posamezniki odvisne od skupne zgodbe, ki jim daje smisel in legitimnost. Brez take zgodbe ni trajne kohezije, temveč zgolj začasna prisila. To dokazujejo primeri iz različnih civilizacijskih tradicij, kjer je moralna legitimnost razumljena kot temelj stabilnega vladanja.
Zato ima Trumpov odklon tudi notranjepolitične posledice. Ko oblast odkrito sprejme logiko koristi in moči kot edino vodilo, se to lahko prenese na širšo družbo v obliki cinizma, erozije zaupanja in zmanjšane pripravljenosti na sodelovanje v skupnih institucionalnih okvirih. S tem se oslabi družbena kohezija, ki je ključna za stabilno delovanje države.
Bertrand sklene, da obravnavani razvoj ne pomeni zgolj spremembe ameriške zunanjepolitične taktike, temveč globljo krizo legitimnosti in identitete zntraj ZDA, saj opustitev moralnega okvira in skupne zgodbe ogroža sposobnost države, da dolgoročno deluje kot koherenten politični in družbeni projekt.
Drugače rečeno, moralni razkroj oblasti in posledično družbe vodi tudi v razkroj moči države. Na tak način je propadla večina imperijev.
DAMIJAN blog 
“The story a nation tells itself is not trivial – it is everything.”
Brilijanten stavek Arnaud Bertrand-a. In odličen članek. V resnici napoveduje kaj se bo zgodilo v prihodnosti.
Združene države Amerike so nekoč imele izjemno “soft power”. Kot proklamatorke zahodne demokracije, zgled blagostanja in moči, kot alternativa sivini in nizkemu standardu sovjetskega bloka, na kratko; ” a shining city on the hill”.
Se še spomnite v 60-tih, 70-tih , 80-tih kako je bilo moderno kje nalepiti ameriško zastavo kljub vietnamski vojni, segregaciji v 60-tih,…intervencijam povsod po svetu..
No, to je zdaj zgodovina. Ne vem, če se Američani sploh zavedajo kako zelo je padla njihova “soft power”. S tem pa pada tudi atraktivnost njihovega političnega modela, njihovih izdelkov, njihove kulture, nenazadnje znanosti – danes bi težko ponovili Brain drain iz 70-tih. In bolj ko pada “soft power” bolj se v svojem vplivu zanaša na grobo silo. In groba sila je kot droga – bolj in dlje ko jo jemlješ, manj učinovita postaja.
Kot alternativa okoli katere se zbirajo ogrožene države Kitajska postaja vse bolj privlačna. Kitajska nikogar ne sili sprejeti njihove kulture in njihovega načina življenja. S Kitajsko trguješ, če hočeš, nihče nikogar ne sili.
Amerika ima še vedno veliko vzvodov, vsaj dokler je dolar še svetovna valuta in ga Amerika lahko tiska “ex nihilo” Če bo dolar ogrožen pa bo s tem zelo hitro prišlo do velikih političnih sprememb. Najprej v Latinski Ameriki. Kolektivno nezavedno ni kar tako.
Trumpovo akcijo podpira nemajhen del populacije v Južni Ameriki. Če je bil chavismo še popularen v J Ameriki na začetku (dokler je še imel denar), pa je bil na koncu vse bolj zgled slabo vodene države in mizerije lokalne populacije (da je imela Amerika nemajhen delež pri tem se seveda pozabi). Ampak, kot lahko ugotovi vsak, ki je kdaj prebil več časa v J Amerike, pa ljubezni do “gringosov” to ravno ne pomeni. Bolj vzvod za pritisk na določene dele domače politične elite. To ima seveda svojo ceno, ampak notranje politična situacija v posameznih Jameriških državah je tako zavožena, da se sprejme tudi to. Lep primer je Argentina.
Všeč mi jeLiked by 2 people