Grenlandija je v razpravah o arktičnih plovnih poteh pogosto predstavljena kot izjemno strateško pomembna za ZDA, vendar se v medijih običajno nihče ne spušča v podrobnosti tega strateškega pomena. Strateški pomen Grenlandije leži predvsem v dvojem: v nadzoru nad transportnimi potmi, še bolj pa v vojaškem nadzoru.

Pomen Grenlandije postane iz vidika strateškega nadzora nad transportnimi potmi bolj jase šele, ko svet pogledate iz perspektive severnega pola (glejte spodnjo sliko, v kateri sicer manjka Arktika, zaradi česar transpolarna pot (še) ni aktualna). Iz vidika nadzora transportnih poti je ključno izhodišče, da se z odpiranjem Arktike zaradi podnebnih sprememb pojavljajo nove ali pogostejše pomorske poti iz Azije proti Evropi in Severni Ameriki: Severna morska pot ob ruski obali, Severozahodni prehod skozi kanadski arhipelag ter morebitna transpolarna pot čez osrednji Arktični ocean. Te poti pa nimajo enih samih vrat, temveč več vstopnih in izstopnih točk, ki jih ni mogoče nadzorovati z ene same lokacije.

Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da bi ZDA lahko nadzor nad arktičnim prometom zagotovile že na dveh točkah: pri Aljaski, v Beringovem prelivu, kjer ladje iz Tihega oceana vstopajo v Arktiko, in pri Norveški, kjer se promet iz Barentsovega in Norveškega morja približa Evropi. Vendar to v praksi ne zadostuje. Aljaska je res ključna za nadzor vstopa v Arktiko iz Pacifika, a ne pokriva izhodov iz Arktike v Severnoatlantski prostor. Prav tako Norveška sama ne zapira vseh poti, saj pomemben del arktičnega prometa – zlasti pri Severozahodnem prehodu in prihodnji transpolarni poti – izhaja v Atlantik skozi območja ob Grenlandiji.

Tu se pokaže resnična strateška vloga Grenlandije. Geografsko leži ob dveh ključnih izhodih iz Arktike: ob Baffinovem zalivu in Davisovem prelivu na zahodu ter ob Framovem prelivu med Grenlandijo in otočjem Svalbard na vzhodu. Ti prehodi vodijo neposredno v Severnoatlantski prostor. Skupaj z Islandijo, Združenim kraljestvom in Norveško Grenlandija tvori t.i. GIUK Gap – prehod Grenlandija–Islandija–Združeno kraljestvo (GIUK), ki je že od hladne vojne dalje znan kot naravno “ozko grlo” za pomorski in zračni promet med Arktiko in Atlantikom (IISS ga opisuje kot “highway and chokepoint” za NATO; Ameriška mornarica (Strategic Outlook for the Arctic) uporablja koncept GIUK-N in ga opredeli kot strateški koridor za pomorske operacije v visokem severu). Ta pas ni pomemben zato, ker bi omogočal popoln nadzor nad trgovskimi ladjami, temveč ker je ključen za nadzor vojaškega gibanja, zlasti podmornic, ter za splošno varnost severnoatlantskih povezav.

Poleg pomorskega vidika ima Grenlandija še drugo, morda še pomembnejšo strateško funkcijo. Na severozahodu otoka se nahaja ameriška vesoljska in vojaška baza Pituffik (nekdanji Thule), ki ima ključno vlogo pri zgodnjem opozarjanju pred izstrelki, protiraketni obrambi in nadzoru vesolja. Zaradi lege na arktični osi so ravno prek Grenlandije najkrajše poti morebitnih balističnih izstrelkov med Evrazijo in Severno Ameriko. Ta razsežnost ni povezana s trgovskimi ladjami, temveč z jedrom strateške varnosti ZDA.

Zato je odgovor na vprašanje, ali je Grenlandija res strateško pomembna, dvojen. Grenlandija je za ZDA zelo pomembna, ker bi lahko bolj samostojno nadzorovala vse arktične transportne poti. Njen pomen je v tem, da omogoča nadzor nad izhodi iz Arktike v Severnoatlantski prostor, hkrati pa predstavlja nepogrešljiv steber zgodnjega opozarjanja in nadzora. Brez Grenlandije bi bil ameriški in natovski nadzor nad Arktiko in severnim Atlantikom bistveno slabši, z njo pa se vzpostavi širši, geografsko sklenjen varnostni lok, ki je prilagojen realnosti nove, bolj dostopne Arktike zaradi podnebnih sprememb.

V ameriških vojaških strateških dokumentih je strateški pomen Grenlandije zelo jasno opredeljen (je pa res, da večina dokumentov izvira iz časa prvega in drugega Trumpovega mandata):

• U.S. Navy – Strategic Outlook for the Arctic (2019): dokument izrecno obravnava širši severnoatlantski in arktični operativni prostor ter uporablja koncept GIUK-N kot strateškega koridorja za pomorske operacije v visokem severu. (https://www.navy.mil/Resources/Strategic-Documents/Strategic-Outlook-for-the-Arctic/)
• International Institute for Strategic Studies (IISS) – Gauging the Gap (analiza GIUK): analiza poudarja, da GIUK ostaja ključen ozek prehod (chokepoint) in hkrati “prometna avtocesta” za Nato, zlasti v kontekstu dejavnosti v območju High North in severnega Atlantika. (https://www.iiss.org/research-paper/gauging-the-gap)
• NATO (SHAPE / NATO Parliamentary Assembly): v strateških razpravah in poročilih NATO označuje GIUK kot strateško lokacijo za spremljanje pomorskih in podmorniških aktivnosti ter za zaščito severnoatlantskih komunikacijskih in oskrbovalnih linij. (https://www.nato.int/cps/en/natohq/topics_50203.htm)
• U.S. Space Force – Pituffik Space Base (Grenlandija): uradni opisi nalog baze jasno navajajo njeno vlogo pri zgodnjem opozarjanju pred raketami (missile warning), protiraketni obrambi in nadzoru vesolja (space surveillance). (https://www.spaceforce.mil/About-Us/Bases/Pituffik-Space-Base/)
• U.S. Department of Defense – DoD Arctic Strategy (2019): krovni strateški dokument, ki Arktiko opredeljuje kot območje naraščajoče geopolitične konkurence ter poudarja pomen arktičnih pomorskih poti, nadzora in zavezniške prisotnosti.
  (https://media.defense.gov/2019/Jun/06/2002141657/-1/-1/1/2019-DOD-ARCTIC-STRATEGY.PDF