Marko Golob

»Ni nepremagljive trdnjave, skozi katere vrata ne bi mogel iti osel obložen z zlatom«

Makedonski kralj Filip II (oče Aleksandra velikega) pred 2 tisočletjema in pol

Da je z ameriško invazijo nekaj »narobe« je bilo jasno takoj po prvih posnetkih. Dvom je utrdila izjava sredi dneva v Sky News ( https://news.sky.com/story/what-we-know-about-us-strikes-on-venezuela-as-maduro-captured-13489880), kjer so rekli približno takole:

 »Sources inside the opposition told Sky News they believe Maduro’s capture was a “negotiated exit”.”

Negotiated exit? Mogoče. Ali pa izdaja.

Brez dvoma so ameriške elitne enote Delta vrhunsko izurjene, ampak zaseg predsednika 30 milijonske države z eno najmočnejših armad v Južni Ameriki z modernim letalstvom in modernim učinkovitim integriranim protiletalskim sistemom ne poteka v nobenem primeru v pol ure, v primeru, da se je ta sistem pripravljen bojevati. Ključni elementi zračne obrambe (npr. moderni ruski lovci bombniki SU-30) niso bili niti napadeni, niti angažirani. Da sesuješ maloštevilne radarje dolgega dosega je ob prevladujoči sili normalno, ampak, da na tisoče ročnih in zelo učinkovitih protiletalskih raket Strela “molči”, je nepredstavljivo.

Spomnite se intervencije v Jugoslaviji 1999. Tedaj se letala zahodne koalicije, ki jih je bilo več kot 6x več kot ameriških v Venezueli, ni drznilo spustiti pod 4.000 metrov. Zakaj? Ker bi bili prikladna tarča ročnih protiletalskih raket in protiletalskih topov. Se spomnite trocevnih 20mm Oerlikonov jugoslovanske armade? Z nizko letečimi helikopterji, kot smo jih videli na posnetkih, bi profesionalne posadke opravile za malo malico.

V resnici ni bilo nobenega odpora. Tudi pri obrambi Madura ne. Take operacije niso hollywoodski filmi. Spomnite se zelo podobnega ameriškega napada v Somaliji leta 1993 z isto specialno enoto Delta. Somalijci s kalašnikovi in opankami so jim dali resno lekcijo, v kateri je umrlo kakih 15 američanov in akcija, ki naj bi zasegla sovražnikovega poveljnika Mohamed Farrah Aidid-a, se je sprevrgla v reševanje ameriških specialcev in v sramoten poraz.  Pa niti ni to edina, spomnite se operacije reševanja talcev v Iranu za časa Carterja. Pa še bi lahko naštevali. Maduro je bil ali izdan, ali pa je šlo za “negotiated exit” in posledično politično dramo. Za kaj je šlo v resnici, bomo videli v naslednjih tednih in mesecih. 

Treba je priznati anglosasom, da posel obvladajo. Ne mislim toliko na vojaški kot obveščevalni del. Podobno je uspel manever v Siriji. Ni šlo za poraz sirske armade, t.j. 300 tisoč v 11 letih prekaljenih in oboroženih borcev proti 30 tisoč upornikom, šlo je za izdajo njenih generalov, ki so jim najprej omogočili obogatenje z mamili (coptagon-izvoz v arabske države) potem pa s podkupnino. Podobno so prej naredili v 2. iraški vojni, ko so podkupili iraške generale. Tisočletni recept še vedno deluje. Kot je rekel Talleyrand, nekdanji francoski policijski in kasneje zunanji minister za časa francoske revolucije in po njej:

“Izdaja je vprašanje datuma. Izdati pravočasno, pomeni predvidevati.”

Pustimo sedaj venezuelske notranje zadeve in se posvetimo širši sliki. Maduro verjetno ni bil vzor demokracije niti učinkovitega vladanja, ampak verjetno je vseeno bil iskren zagovornik venezuelske suverenosti. To pa je po novi ameriški varnostni doktrini, ki daje največji poudarek Monroejevi doktrini 2.0, hud greh. Da bi bil greh še hujši, Venezuela poleg največjih svetovnih zalog nafte poseduje tudi, uran, zlato, redke kovine,…ki jih ni bila pripravljena za “pošten” denar prodati ameriškim korporacijam.

Dodaten faktor je, da je Amerika v težki krizi. Odhodki proračuna, ki so še pred Covidom znašali pod 5 tisoč milijardami so presegli 7 tisoč milijard za časa Trumpa, proračunski primanjkljaj pa 1,6 tisoč milijard USD oz. več kot 20%. V vsaki drugi državi bi  IMF že bil plat zvona. Reindustrializacija Amerike ne gre po načrtu, rast delnic na ameriških borzah, t.i. AI balon, pa vse bolj izgleda kot Ponzi shema. Je potrebno ob tem sploh še omeniti Epsteinov škandal?

Jebeš ob tem mednarodno pravo! Amerika je v preveč zahtevni situaciji, da bi si lahko še naprej privoščila vzdrževanje Pax Americane. Tiste Pax Americane, ki naj bi nekoč postopoma vodila k svetovni prevladi. V situaciji, ko ne moreš obvladovati ne Kitajske kot prve industrijske sile sveta, ne Rusije kot prve jedrske, še Indija je vprašljiva, vzameš pač, kar lahko oz. ogradiš svoj vrtiček. In namesto, da igraš svetovnega policaja, delaš red v svejem delu sveta. To je verjetno ena največjih sprememb ameriške politike za časa Trumpa. In ob tem, kar je seveda lepota vsega tega, je zelo verjetno šlo za dogovor z Rusijo. Vsaj, če verjamemo pokojnemu ruskemu politiku Žirinovskemu, za katerega se je zadnje čase izkazalo, da je bil neverjetno jasnoviden, če ne ravno preroški v celi vrst primerov. Tako je že davno pred svojo smrtjo, napovedal menjavo Ukrajine za Venezuelo.  Takole je menda rekel, glej originalno izjavo:

“Trump vzame Venezuelo, mi vzamemo Ukrajino.”

Da je Rusija ostala pri diplomatskih izjavah in zelo spravljivih pozivih na pogajanja, je prav tako očitno. Pomenljiv je ruski komentar:

“Well, the height of naivety would be to seriously support Maduro. The Latin Americanos of socialism will not even fight for themselves. Two countries were once an exception, but even those may have already merged with the general background. It is good that we are recording very small losses. The Chinese comrades may have to fix a fair amount.”

Bodo pa posledice zelo zanimive. Američani bodo skupaj z Gvajano, Venezuelo in lastnimi zalogami kontrolirali blizu polovico svetovnih zalog ogljikovodikov in bodo s tem lahko bistveno omejile možnost OPEC+, da kontrolira naftne trge. Trump je že napovedal, da bodo ameriške firme, ki bodo prevzele venezuelska nahajališča, bistveno povečale proizvodnjo (iz obstoječih 700 tisoč sodčkov na 3 milijone). Vsekakor lahko to pritisne na cene in s tem posredno bistveno prizadane ruski državni proračun. Podobno lahko to pomeni vzvod za pritisk na Kitajsko, ki je bila eden glavnih odjemalcev venezuelske nafte. Trump je sicer takoj omenil, da ni skrbi glede dobav venezuelske nafte Kitajski, vendar verjetno le pod pogoji, da ne bo kitajske blokade dobave redkih zemelj.

Poleg tega je ameriški napad dokončno zabil žebelj v krsto mednarodnega prava, kot pravilno ugotavlja slovaški predsednik Fico. Prav tako odpira možnosti za bistveno bolj radikalen nastop Rusije v Ukrajini oz. za poravnavo računov z Zelenskim. Po ukrajinskem napadu na Putina v Valdaiju, pred novim letom, bi le-temu Američani, ob morebitnem napadu na Zelenskega, težko brali moralne levite.

Spoštovanje mednarodnega prava je bilo ključno za majhne države kot je Slovenija. V času, ki prihaja, bodo morale biti zelo zelo pazljive.