Dva vrhunska koščka satire.

Prvi akt: Evropski tehnološki bum – startup, ki mu je v šestih letih uspelo priti na 112 tisoč EUR prihodka

Drugi akt: Evropska komisija naj bi zaštartala iniciativo za lastno evropsko socialno omrežje, ki naj bi nadomestilo Muskov X. No, če bi, bi to omrežje moralo zadovoljiti le nekaj drobnih regulatornih zahtev:

The EU is launching a European alternative to Twitter / X

As one of the most successful European founders, I was personally consulted on the strategic direction

What to expect:

1. Every account must be verified in person, with notarized documents
2. All engagement metrics are hidden to protect mental health
3. Posts mentioning other users require that user’s written consent, certified by a public notary
4. The platform will be coded without AI assistance
5. Any developer caught using ChatGPT faces up to 18 months in prison
6. Projected user base by 2031: 1,200 monthly active users

X is completely cooked, I cannot imagine how Elon Musk must feel now

Serija fatalnih političnih napak “voditeljev EU” se nadaljuje v nezmanjšanem tempu:

• popolna prepoved uvoza ruskega plina od 2027 naprej in vstop v popolno odvisnost od uvoza nekajkrat dražjega ameriškega LNG in s tem trajni dolgoročni negativni učinek na konkurenčnost evropske industrije,
• podpis prostotrgovinskega sporazuma z Indijo, ki bo evropski industriji naredil to, kar je mehiški šok naredil ameriški industriji po podpisu prostotrgovinskega sporazuma NAFTA (1994) in kar je kitajski šok naredil  ameriški industriji po vstopu Kitajske v WTO (2001). K temu je treba prišteti še migracije Indijcev in negativni učinek na plače in politično polarizacijo v Evropi. Vse to smo že videli v ZDA in V. Britaniji.

Eropski politiki se ponosno slikajo ob podpisu smrtne obsodobe za evropsko industrijo.

Sleepwalking of clueless creatures into a death trap.

Nadaljujte z branjem→

Well done! We no longer buy gas from a country that violates international law by invading other countries, and instead we have quadrupled our purchases of more expensive gas from another country that violates international law by invading other countries—one that has also imposed tariffs on us and seeks to strip territory from the EU.

“Kitajski šok” po vstopu Kitajske leta 2001 v WTO in drastičnem znižanju carin na uvoz iz Kitajske – ob obilnem političnem sponzoriranju ZDA – je po ocenah kumulativno odnesel okrog tretjino ameriških delovnih mest v industriji. EU se je v obupu iskanja novih trgov pognala v liberalizacijo trgovine z državami Mercosur in Indijo.

Medtem ko bo Mercosur imel omejene posledice (rahlo pozitivne za industrijo in rahlo negativne za kmetijstvo), pa je prostotrgovinski sporazum z Indijo – z 1,44 milijarde prebivalcev in povprečno starostjo 28 let – povsem druga zgodba. Znižanje carin za industrijske izdelke lahko v situaciji evropske stagnacije, drastične regulacije, nezanesljive oskrbe in ekstremno visokih cen energije, zavožene evropske geopolitične perpektive ter ekstremno visoke cene dela privede do podobnega učinka kot po letu 2001 za ameriško industrijo – do eksodusa evropske industrije oziroma do masovne relokacije industrijske proizvodnje v Indijo. V državo z maso res poceni delovne sile, državo z zanesljivo oskrbo in nizkimi cenami energije (ruski plin in nafta), državo z velikim domačim trgom, državo s šibko okoljsko zakonodajo in državo z odprtim pristopom na ključne trge v regiji in globalno. 

Zakaj proizvajati izdelke v EU, če pa lahko te iste izdelke proizvedete v Indiji z ekstremno poceni in fleksibilno delovno silo (povprečni urni stroški dela v Indiji so približno 5-8% od povprečja EU-27; za enako delovno uro, ki v Nemčiji stane 45 EUR, bo podjetje v Indiji plačalo morda 3-7 EUR za podobno usposobljenega delavca v organiziranem sektorju), ob za več kot polovico nižji ceni energije, brez administrativnega teženja Evropske komisije in zelenih vlad in brez stroškov CO2 kuponov in jih nato (skoraj) brez carine uvozite nazaj v EU ali prodate na globalnih trgih?! Zakaj ob takšnih pogojih sploh še ohraniti proizvodnjo v EU (razen za premijske ali tehnološko zelo intenzivne izdelke)? Zakaj ne ravnati tako, kot so ravnala ameriška podjetja po letu 2001 (ki niso imela desetine teh problemov, kot jih imajo evropska danes)?

Ali kdo sploh še trezno razmišlja v tej EU?

“Indijski šok” je realistična potencialna posledica tega sporazuma za EU. Nekateri to imenujejo evropski samomor, drugi podpis smrtne obsodbe za EU. Spodaj je svarilo glede tega. Dramatično zapisano, vendar zelo na mestu. Francoski, belgijski, madžarski in drugi protestniki so zgrešili namen svojih barikad – ne Mercosur, Indija predstavlja potencialni problem. 

Nadaljujte z branjem→

In to z “izbranimi” besedami:

Sodobna komunikacijska tehnologija je pustila odprta zadnja vrata za domači nadzor nad domačimi akterji, kar je odprlo pot za tuje spremljanje domačih (političnih, gospodarskih, vplivnih) akterjev in za potencialne manipulacije prek možnosti “perverznega insider tradinga”. Spomnite se primera Liz Truss. Če nekdo od zunaj pozna podrobnosti načrtovanih finančnih transakcij denimo ministrstva za finance ali centralne banke, lahko sproži ustrezne tržne akcije, da jih zminira ali usmeri v škodo tiste države.

Še nikoli ni bilo tako lahko destabilizirati neke države kot zdaj v času sodobne tehnologije. Čemu sploh se zapletati v vojaške intervencije, če pa lahko vladni hekerji naredijo umazano delo v targetirani državi na bolj “čist” in cenejši način…

Najprej preberite ta prvi post (nanaša se na dogajanje v 2022-2024, odkrito v 2024), nato pod njim še drugega glede implikacij. 

* Ponovna objava članka iz marca 2025 (Sobotna priloga Dela)

Bržčas sta edini koristi Trumpove vladavine 2.0 za Evropo v tem, da, prvič, utegne ameriški predsednik v njemu lastnem »kšeftarskem« slogu končati vojno med ZDA in Rusijo na ukrajinskem ozemlju in s tem končati trpljenje Ukrajincev in evropsko stagnacijo, in drugič, da je države EU z brutalno brco prisilil, da se morajo osamosvojiti od ZDA. Ko sem pred letom in pol pisal o nujnosti evropske suverenosti, je bilo še prehitro. Takrat sem pisal, da je čas, da v Evropi odrastemo. Da postanemo suvereni in avtonomni v vodenju naših politik. In da bo Evropa suverena šele takrat, ko se bo vojaško, tehnološko in finančno osamosvojila od ZDA.

Izvirni greh: evropska nesuverenost

Vendar so bili evropski voditelji takrat še tesno v postelji z Bidnovo administracijo. Živeli so v iluziji večnega evroatlantskega zavezništva, v katerem bodo evropske države večno uporabljale ameriške tehnološke in komunikacijske storitve in da jih bo ameriška vojska večno in zastonj varovala. V zameno za to iluzijo so se bili evropski voditelji po drugi svetovni vojni pripravljeni odpovedati tehnološki, vojaški in zunanjepolitični suverenosti.

Toda Donald Trump je z eno potezo to iluzijo razblinil. Pokazal je, da je Evropska unija vojaško nebogljena skupinica političnih voditeljev, ki med seboj tekmujejo, kdo se bo bolj vehementno petelinil pred TV kamerami, pri čemer pa nima nikakršnih realnih sposobnosti, da bi vojaško zaščitila napadeno državo na svojih mejah. Ker brez ameriškega jedrskega ščita in ameriške pripravljenosti na vojaško pomoč še sebe ne more zaščititi. In s samostojnimi pogajanji z Rusijo o usodi Ukrajine je Trump brutalno demonstriral, da je Evropska komisija v najboljšem primeru nevladna organizacija, katere mnenje nikogar v svetu ne zanima. Trump je pokazal, da je EU v geopolitičnem oziru irelevanten subjekt. Svojo relevantnost so evropske države, vendar le peščica njih, črpale iz sodelovanja v skupini G7. Kadar in dokler je bilo to v interesu ZDA.

Kdor želi biti globalno relevanten mednarodni subjekt, mora biti politično suveren. Kdor želi biti politično suveren, mora biti najprej vojaško suveren, torej imeti svojo vojsko in razvito vojaško industrijo, mora biti finančno suveren (mora imeti svoj SWIFT bančni sistem, lastne bonitetne agencije in lasten velik in razvejan finančni sistem), mora biti tehnološko suveren, torej imeti svoj GPS sistem, svoje internetne brskalnike, svoje strežnike e-pošte, lastne ponudnike telekomunikacijske opreme in tehnoloških aplikacij, lastne podatkovne centre, in nenazadnje mora imeti svoje ponudnike družbenih omrežij in digitalnih klepetalnic. Države EU nič od tega nimajo, ker so vse to »outsourcale« v Ameriko.

Dokler tega nimamo, lahko ameriški subjekti prek pritiska aktualne ameriške vlade z eno potezo prizemljijo naša vojaška letala, omejijo njihove funkcionalnosti, ugasnejo naše računalnike in pametne telefone, ugasnejo našo prometno in energetsko infrastrukturo in lahko manipulirajo z našimi čustvi in volilnimi preferencami prek družbenih omrežij. Dokler nismo vojaško, finančno in tehnološko suvereni, nismo relevanten faktor v svetu.

Poglejmo, kako lahko EU ustvari svojo suverenost in s tem pridobi mednarodno politično relevantnost. Poglejmo, na podlagi izkušenj drugih držav, kaj morajo države EU narediti, koliko bi to stalo, kakšen je časovni horizont teh aktivnosti in ali so države EU to sposobne narediti.

Nadaljujte z branjem→

Večina Evropejcev si želi, da bi EU končno odrasla in se osamosvojila od ZDA. Poteze ameriškega predsednika Trumpa so odlična prisila, da to – čeprav mnogi zelo neradi – naredimo.

Toda poskusimo biti realni:

• vsi evropski računalniki tečejo na ameriškem softverju,
• vsa digitalna komunikacija teče po ameriškem softverju,
• vse bančne transakcije tečejo prek ameriško kontroliranega SWIFTa,
• ves železniški promet in vsa energetska infrastruktura teče na ameriško-izraelskem softverju,
• vso ameriško orožje v EU ima vgrajen “kill switch”,
• Evropo ščiti ameriški jedrski ščit in ameriške vojaške baze v Evropi,
• vse EU države se primarno zadolžujejo na ameriškem finančnem trgu, ki ga kontrolira kapital v židovskem upravljanju.
• EU je ključno odvisna od uvoza ameriškega LNG…

A gremo še naprej naštevat?

Če se hočeš osamosvojiti, moraš narediti dramatični rez (o tem sem lani v Delu objavil dva članka) in pristati na srednjeročno bolečino (5-10 let). Tako kot Rusija, KItajska, Iran…

In moraš imeti (A) zelo kompetentno vodstvo in (B) alternativne geopolitične povezave, da si lahko privoščiš ameriški tehnološki, finančni, vojaški in trgovinski embargo. Vam sedanja EU izgleda blizu tega?

Bine Kordež

Na zadnjem soočenju gospodarskih združenj ter političnih strank, so predstavniki politike predstavili svoje poglede na gospodarske teme ter širši razvoj države. V ozadju so mogoče neki celoviti gospodarski programi strank in medijski povzetki njihovih osnovnih poudarkov seveda ne dajejo celotne slike, vseeno pa so najbrž dobra osnova za ocene in diskusije.

Ob prebiranju stališč političnih strank in razprave pravzaprav lahko med njimi zaznamo dokaj visoko stopnjo ujemanja glede ciljev in potrebnih ukrepov. Ujemajo se pri tem kar je bilo poudarjeno ter tudi v tem, o čemer ni bilo veliko razprave. V teh, kot rečeno, dokaj usklajenih usmeritvah, je bilo izpostavljeno nekaj glavnih področij navedenih v nadaljevanju.

Kot eno ključnih področij nujnih sprememb, vse stranke izpostavljajo davčno razbremenitev dela. Pri tem so bile stranke koalicije pri predlogih razumljivo nekoliko bolj zadržane, ker imajo izkušnje s tem, koliko so te razbremenitve sploh možne. Ostale stranke so bile bolj vehementne s konkretnimi predlogi znižanja davčne obremenitve, večinoma sicer brez finančnih učinkov teh predlogov (višine znižanja davčnih prilivov) in še manj, kako ta izpad nadomestiti. Razen seveda z načelnimi stališči, da je pač potrebno znižati previsoko javno porabo in negospodarne izdatke proračunov, čemur razumljivo ni težko pritrditi.

Nadaljujte z branjem→