Mark Carney, predsednik vlade Kanade, je končno na glas povedal, kar je bilo splošno jasno: da je bil na (ameriških) pravilih temelječ mednarodni red fikcija, farsa in hipokrizija. Da je bil selektivno uporabljan, po subjektivni presoji Washingtona, da ni veljal za zahodne države in da so zahodne države voljno in zavestno sodelovale v desetletjih prevare, da obstajajo objektivna mednarodna pravila, veljavna za vse. Na “pravilih temelječ mednarodni red” je bil zgolj v celofan zavita oblika prisile ZDA nad nezahodnim delom sveta.

No, do tega priznanja je lahko prišlo šele, ko je Washington svojo moč uporabil tudi na zahodnih državah, ki so bile doslej izvzete iz te ameriške v celofan zavite uporabe (pri)sile.  In te države nenadoma presenečeno in užaljeno na glas priznavajo, kar je bilo preostalemu delu sveta absolutno jasno že ves čas.

Canadian Prime Minister Mark Carney told the World Economic Forum at Davos that the U.S.-led “rules-based international order” is finished and “will not return.”

“For decades, countries like Canada benefited from what was called the rules-based international order,” Carney said. “We joined its institutions. We praised its principles. We benefited from its predictability.” But, he added, “we knew the story… was partially false.”

“The strongest would exempt themselves when convenient,” Carney said, arguing that “trade rules were enforced asymmetrically,” and “international law applied with varying rigor depending on the identity of the accused or its victim.”

“We participated in the rituals. And we largely avoided calling out the gaps between rhetoric and reality.”

That “pleasant fiction,” he states, no longer works. The new world is one where economic integration and financial infrastructure are openly used by hegemons—hinting at the United States—as “weapons” for “economic coercion.”

Nadaljujte z branjem→

Zdaj pa recite, da imate dober kontra argument proti temu izvajanju Luttnicka. Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa ne proizvaja niti sončnih panelov, niti vetrnic, niti inverterjev, niti baterij…?! Zakaj se je Evropa zakadila proti cilju neto ničelnih izpustov, če pa s tem neposredno spodbuja kitajsko gospodarstvo in če s tem postaja absolutno odvisna od Kitajske?!

In še dodatno: zakaj Evropa to počne, če pa z zniževanjem lastnih ogljičnih izpustov neposredno vpliva na povečanje globalnih izpustov CO2?!

Kje je tukaj logika, kje je tukaj zdrava pamet, kje so tukaj strateški interesi Evrope?

Krave se nam posmehujejo, tile kekci na okrogli mizi pa samo čukasto gledajo.

Igor Emri

Slovenija je v treh desetletjih samostojnosti zamenjala številne vlade, politične obraze in programe. A kljub temu ostajajo temeljna vprašanja presenetljivo podobna: kako zagotoviti rast življenjskega standarda, kako ohraniti naravo in okolje ter kako ustvariti družbo enakih možnosti.

Morda težava ni v tem, kdo vlada, temveč v tem, kako je politika sploh organizirana.

Demokracija brez vsebine?

Demokracija temelji na volji ljudi. To je njena največja vrednota in hkrati njena največja ranljivost. Volimo redno, a pogosto med možnostmi, ki niso rezultat dolgoročnega razmisleka, temveč trenutnih razmerij moči, retorike ali ideoloških delitev, ki so v veliki meri zgodovinske.

Politika se je v tem procesu pogosto spremenila v poklic. Izkušnje in znanje so pomembni, vendar pogosto manj kot pripadnost, lojalnost ali komunikacijska spretnost. Posledica so kratkoročne odločitve, utrujenost volivcev in občutek, da se družba vrti v krogu.

Ali je mogoče demokracijo nadgraditi, ne da bi jo omejili?

Nadaljujte z branjem→

Po nekaj dnevih kokodakanja evropskih politikov se bo zgodilo tole spodaj

Razlogi za to so preprosti. Prvič, tudi če bi EU hotela vojaško zaustaviti Ameriko pri prevzemu Grenlandije, ne bi imela s čim. Trump je to lepo ponazoril z dodatnimi pasjimi vpregami, ki bi jih EU države lahko poslale v Grenlandijo. In drugič, ne samo vojaško, pač pa tudi na noben drug način EU države ne morejo preprečiti Trumpu, da si vzame Grenlandijo, če se mu bo zahotelo. Ker so na tehnološkem, energetskem, finančnem in vojaškem področju življenjsko odvisne od ZDA. EU Trumpu ne more žugati s sankcijami, ker lahko Trump z enim dekretom ugasne EU (internet, računalnike, bančne transakcije, letala in protizračno obrambo, jedrske konice, energetiko).Z eno potezo Trumpa je EU v popolni temi.

Je pa res, da bodo evropski politiki svoje popuščanje utemeljevali z argumenti, da želijo ohraniti enotnost in pomen Nata kot varnosne zaščite. Pri tem bodo zamolčali dvoje. Prvič, da Nato ni namenjen zaščiti ene članice pred drugo članico Nata. Nekateri sicer živijo v iluziji, da Slovenijo članstvo v Natu ščiti pred denimo ozemeljskimi težnjami Italije. Toda Nato ni bil ustanovljen v ta namen, niti ni tako deloval (glejte spodnji tekst Varoufakisa o grško – turškem sporu), pač pa njegov razvpiti člen 5 govori zgolj o solidarnem postopanju članic v primeru zunanjega napada na eno izmed članic Nata.

No, drugič, tudi to določilo je draga iluzija. Mislite, da bi se ZDA aktivirale, če bi denimo Rusija napadla eno izmed “potrošnih” državic (katero izmed baltskih držav)? Mislite, da bi ZDA tvegale jedrsko vojno z Rusijo zaradi katere izmed “potrošnih” državic?

Dobro jutro, Evropa.

Nadaljujte z branjem→

Jeffrey Sachs v izjemnem članku »European Russophobia and Europe’s Rejection of Peace: A Two-Century Failure« obravnava, kako naj bi Evropa skozi zadnjih 200 let – od Krimske vojne do današnje vojne v Ukrajini – ponavljala vzorec zavračanja pogajalskih priložnosti z Rusijo, pri čemer ruske varnostne skrbi ne razume kot legitimnega interesa, temveč kot moralno nesprejemljivo grožnjo, kar po njegovem vodi v strateške napake, eskalacije in na koncu v samopovzročeno oslabitev evropske varnosti, gospodarstva in strateške avtonomije.

Sachs trdi, da Evropa že dve stoletji ponavlja isti strateški vzorec: v trenutkih, ko je bila na mizi pogajalska rešitev z Rusijo, jo je zavrnila – in se s tem dolgoročno oslabila. Bistvo njegove teze ni idealiziranje Rusije, temveč opozorilo, da Evropa ruske varnostne interese dosledno obravnava kot moralno nesprejemljive, ne kot legitimne interese, o katerih se pogaja v skupnem evropskem varnostnem redu.

Ključna implikacija “evropske rusofobije” (kot jo definira Sachs) je sistemska: gre za vgrajen miselni okvir v evropski varnostni politiki, po katerem je Rusija “izjema” od pravil normalne diplomacije. Evropa svoje širitve zavezništev, vojaške namestitve in projekcijo moči razume kot obrambne in normalne, podobne poteze Rusije (zlasti ob njenih mejah) pa kot inherentno agresivne. To asimetrijo Sachs vidi kot generator varnostne dileme, ki zmanjšuje prostor za kompromis in povečuje verjetnost konflikta.

Nadaljujte z branjem→

Ob takšnih dločitvah se vsak normalen človek vpraša, kateri tepci vodijo EU

Prišli, videli, pobegnili

Ob takšni vojski nasprotniku zaledeni kri v žilah

Nekateri so “mračno dobo” doživljali v zgodnjem srednjem veku, drugi v času totalitarizma (čas fašizma in nacizma v zahodnjih državah in čas komunizma – socializma v vzhodnih državah). No to se zdaj vrača v sodobno EU – glejte dva primera spodaj.

Vendar po mračnem srednjem veku sta prišli renesansa in razsvetljenstvo, po totalitarizmu pa demokracija. In tudi v EU se bo po tej mračni epizodi prejkoslej vrnila demokracija.

Donald Trump je ponosen prejemnik Nobelove nagrade za mir, ki mu jo je – v znak hvaleženosti, ker je napadel njeno državo – podarila Machadova.

Treba pa je povedati, da do vse te kolobocije ne bi prišlo, če bi CIA (ki igra svojo vlogo pri (časovno tempiranem) nominiranju in selekciji kandidatov za Nobelove nagrade za mir (in pogosto tudi za literaturo – primer Solženicin) v državah, ki so v interesni sferi ZDA) lani bolje opravila svojo nalogo in neposredno nominirala Donalda Trumpa. Tako pa je moral najprej izvesti napad na Venezuelo, ugrabiti njenega predsednika in njegovo ženo, se razglasiti za predsednika Venezuele, da si je pridobil zadovoljivo raven spoštovanja in hvaležnosti Machadove. 

Toda Donald Trump ni prvi politik, ki mu je bila prostovoljno podarjena Nobelova nagrada v znak hvaležnosti za zasedbo države. Pred njim je norveški pisatelj Knut Hamsun svojo Nobelovo nagrado za literaturo – v znak hvaležnosti za nacistično okupacijo Norveške – prostovoljno podaril nemškemu ministru za propagando v Hitlerjevi vladi Josephu Goebbelsu. Grok:

In May 1943, Hamsun and his wife Marie visited Berlin and met with Joseph Goebbels (Nazi Minister of Propaganda) and his wife. Both parties enjoyed the encounter, as Goebbels was a fan of Hamsun’s writing. Upon returning to his farm in Nørholm, Norway, Hamsun sent his Nobel medal to Goebbels as a gift.

This is the only well-known historical case of a Nobel laureate voluntarily gifting their medal to a political figure (until recent events).