Zgodovinske vzporednice so očitne. Bertrand opozarja na presenetljive vzporednice med današnjim razhajanjem ZDA in Evrope ter sino-sovjetskim razkolom v 60. letih: tako kot je Hruščov z doktrino »miroljubnega soobstoja« in osredotočanjem na notranji razvoj sprožil obtožbe revizionizma s strani Kitajske, danes Trumpova usmeritev v dogovor z Rusijo, zaščito ameriške domovine in preoblikovanje rivalstva s Kitajsko v predvsem ekonomsko tekmovanje povzroča, da Evropa – kot mlajši partner – ZDA dojema kot »revizionistične«. Izjave nemškega kanclerja o koncu »Pax Americana« simbolizirajo zgodovinski prelom v transatlantskih odnosih, pri čemer je ironija v tem, da je vojna v Ukrajini, sprožena tudi zaradi širjenja zahodnega zavezništva, zdaj eden ključnih dejavnikov njegove erozije.

Bertrand to interpretira kot »ameriški Hruščevov moment« in odpira vprašanje, ali se bo – podobno kot po Hruščovu z Dengom na Kitajskem – pojavil akter, ki bo to novo obdobje pragmatično konsolidiral in mu dal dolgoročno stabilno obliko.

Torej če je Trump ameriški Hruščev, kdo bo evropski Deng?

I’m really struck by the similarities between what we’re witnessing in Europe-US relations and the Sino-Soviet split in the 1960s.

The Sino-Soviet split also occurred due to an ideological fracture whereby, after Khrushchev’s de-Stalinization and embrace of “peaceful coexistence” with the West, China (the Soviets’ junior partner at the time) accused the Soviets of being “revisionist traitors”.

Khrushchev pursued “peaceful coexistence” in large part to avoid military confrontation and redirect resources toward the Soviet world: his (somewhat deluded) promise to “catch up and overtake” the West economically.

Eerily similar here: “peaceful coexistence” is quite literally what Trump is now saying he wants to achieve with Russia, his latest National Security Strategy (NSS) prioritizes the US homeland and the Western hemisphere, and it redefines the competition with China as primarily economic rather than military (the very title of the China chapter in the NSS is “Win the Economic Future, Prevent Military Confrontation”, almost verbatim Khrushchev).

Nadaljujte z branjem→

Danes “preložitev” prepovedi na proizvodnjo avtomobilov z notranjim izgorevanjem, jutri ukinitev CO2 kuponov, pojutrišnjem odmik od Net Zero ciljev….

Celotna zgodba o zelenem prehodu bo padla. Ker je bila zgrajena na ideologiji, namesto na dejstvih.

Najbolj absurdna zadeva pri tem, ampak res absurdna, pa je:

zelenega prehoda so se spomnili v Evropi, uvedli sankcije na lastne energetsko intenzivne panoge (CO2 kuponi), zapirali obstoječe jedrske elektrarne, prepovedali gradnjo novih in spodbujali instalacijo sončnic in vetrnic ter s tem pognali cene elektrike v nebo in kurili še več premoga in plina za proizvodnjo manjkajoče elektrike, vse (90 %) tehnologije za zeleni prehod pa bolj umazano in bolj ogljično intenzivno proizvajajo na Kitajskem in izvažajo v Evropo.

Še enkrat, če niste razumeli:

v Evropi smo zaradi ideologije ubili domačo industrijo in dvignili kitajsko industrijo ter postali odvisni od kitajske proizvodnje “čistih tehnologij”, globalne CO2 emisije pa so se zaradi tega dodatno povečale in ne zmanjšale.

To so statistična dejstva.

Ko bi vsaj v tem procesu razvili lastno proizvodnjo sončnih panelov, inverterjev, baterij, vetrnic, električnih avtov in baterij ter polnilnih naprav zanje, hidrolizerjev itd. in postali dominantni globalni izvoznik teh “čistih tehnologij”. Ne, ubili smo domačo industrijo, da lahko te izdelke uvažamo iz Kitajske.

Kako neumen moraš biti, da kaj takšnega narediš sebi in planetu?! Kako ideološko retardiran moraš biti, da kaj takšnega narediš sebi in planetu?!

Zelenski je včeraj po pričakovanju pristal na glavno rusko (in po novem tudi ameriško) zahtevo, da Ukrajina nikoli ne bo šla v Nato. Natanko to, kar je rusko vodstvo zahtevalo leta 2021 in nato še v začetku leta 2022, tik pred napadom na Ukrajino. Vsi zahodni politiki, na čelu z ameriško administracijo in vodstvom Nata, je to rusko zahtevo kategorično zavrnilo. In pahnilo Ukrajino v vojno.

Slaba štiri leta kasneje je ukrajinski predsednik pod pritiskom ZDA, kot glavnega dosedanjega sponzorja ukrajinske vojne in Nata, pristal na to zahtevo. To, da Ukrajina ne bo v Natu, je postalo splošno  sprejeto dejstvo. Zakaj je potem bilo treba Ukrajino pahniti v vojno? Zakaj je bilo treba umreti več kot milijonu Ukajincev? Zakaj je morala Ukrajina izgubiti petino ozemlja? In zakaj mora imeti uničeno večino industrijske in energetske baze?

Zakaj je bilo treba Ukrajino pahniti v vojno in forsirati nadaljevanje te vojne štiri leta, zaradi nečesa, kar je bilo jasno in logično od samega začetka? Čemu?

__________

Putin: Ukraine’s membership in NATO is unacceptable to Russia. The issue must be resolved right now. (February 15, 2022. 9 days before the start of the war).

Zelenskyy: Ukraine will continue to pursue NATO membership despite Russia’s outrage. (February 16, 2022. 8 days before the start of the war).

Four years since the start of the war…

December 15, 2025: Zelenskyy proposed abandoning Ukraine’s course towards NATO membership.

Why did Ukraine lose millions of its citizens, territories, and its economy?

Who will be held accountable for this?

Revija Nature je objavila povsem novo lestvico glede najboljših akademskih institucij po raziskovalnih rezultatih v uporabnih znanostih. Med prvimi 30 institucijami so vse kitajske, prva nekitajska je na 31. mestu (iz Singapurja). Prva ameriška institucija je na 42. mestu (Nortwestern), sloviti MIT je šele na 43. mestu.Skoraj eno četrtino vseh točk na lestvici so pobrale kitajske institucije, ZDA na drugem mestu lke 4 % (eno petindvajsetino).

V zadnjih letih so se kitajske institucije uveljavile kot najboljše na področju akademskih objav, zdaj so se izkazala tudi kot najboljše na področju uporabnih raziskav. Kitajska znanost je postala daleć najbolj inovativna in uporabna na svetu. Za kitajskim gospodarskim strojem obstaja enako monstruozen znanstveni in inovativni stroj, proti kateremu se zdi, da nobena država ne more več tekmovati.

Scary. To je res strašljivo. Hkrati pa depresivno ob pogledu na to, s čim se ukvarja evropska politična elita. Evropska komisija je uvedla suspenz fiskalnega pravila – vendar ne za vlaganja raziskave in razvoj in ne za vlaganja v nove tehnologije in ne za vlaganja v energetski prehod, pač pa za vlaganja 700 milijard v orožje. Komisija je vložila leto dni naporov – vendar ne v načine, kako spodbuditi konkurenčnost evropskega gospodarstva, pač pa v to, kako bi zaplenili ruska sredstva, da bi z njimi lahko kupili za 140 milijard evrov ameriškega orožja za Ukrajino, namesto da bi se na vse kriplje prizadevali za čim hitrejšo sklenitev miru…

To je zares strašljivo. Naše zblojene preference so strašljive. Razvoj smo zamenjali z gonjo po oboroževanju.

Spodaj je kitajski (malce zajedljiv) pogled na narativ, da Kitajska ne more inovirati. Upravičeno.

Nadaljujte z branjem→

Čez nekaj let, ko se bo razum vrnil v te kraje, se bomo tolkli po glavi in se spraševali, kako smo lahko bili tako neumni, da smo pustili nekaj pokvarjenim ideologom v Berlinu, Bruslju in Parizu ob asistenci nesposobnih preostalih politikov, da uničijo Evropo – s kvazi zeleno ideologijo, evrom, fiskalno represijo, vseobsegajočo regulacijo, uvažanjem kulturno nekompatibilnih migrantov, zanemarjanjem rodnosti, forsiranjem vojne namesto sodelovanja…

Ključna kitajska prednost v industriji je v regionalni aglomeraciji panog. To pomeni, da je vsaka panoga vertikalno integrirana na ravni regij (mest). Znotraj mesta (regije) je izgrajen ekosistem, iz katerega koristi črpa cela panoga. V spodnjem videu je dober primer za denimo sušilce las: znotraj 5-kilometrskega področja je organizirana proizvodnja električnih motorjev in drugih komponent, okrog njih pa vsaj 50 podjetij, ki iz teh komponent sestavljajo sušilce in jih prodajajo z različnim dizajnom in pod različnimi blagovnimi znamkami. Zraven pride še specializiran sistem izobraževanja potrebnih kadrov itd. Zaradi aglomeracije panoge znotraj regije je celoten sistem bistveno bolj učinkovit in stroškovno konkurenčen. V Evropi in drugih državah so podjetja iz iste panoge razpršena po celi državi, kar onemogoča izkoriščanje učinkov aglomeracije in zaradi česar ostale države ne morejo konkurirati Kitajski.

To je bila tema mojega doktorata – teoretski model mednarodne trgovine, ki temelji na tovrstni regionalni aglomeraciji panog, ki zaradi teh eksternih ekonomij obsega vodi do nižjih stroškov in večje blaginje za vse, ki sodelujejo v tovrstni specializaciji. Lepo je videti, da je Kitajska to idejo aplicirala v praksi. Škoda, da je nismo mi.

Aurelio Juri

Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko  izognemo nasmeškom,  četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.

Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru,  Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«

Nadaljujte z branjem→

Beat this

Vprašajte se, kakšna bi bila realna geopolitična teža Evrope, če bi Američani iz Evrope umaknili svoje jedrsko orožje oziroma vojaško zaščito in razumeli boste paniko kanclerja Merza in paniko med evropskimi politiki, ki je nastala zaradi Trumpove zunanje politike v zadnjem letu in nove ameriške varnostne strategije.

Ameriške varnostne garancije Ukrajini v stilu člena 5 so korak v pravo smer za končanje vojne v Ukrajini

Trump Signals Major Shift by Offering Ukraine NATO-Style Security Guarantees

Trump has now put something concrete on the table for Ukraine, and it is more serious than many expected. His administration says it is prepared to offer Ukraine legally binding security guarantees modeled on NATO’s Article 5. That is a major shift in tone and substance as negotiations to end the nearly four-year war move forward.

According to a senior US official speaking to Axios, the plan is not just talk. The administration is ready to send the security agreement to Congress for approval. The stated goal is balance. Strong guarantees that actually deter future aggression, without turning the arrangement into an open ended military commitment. In plain terms, this is meant to be credible protection without a blank check.

What stands out to me is that this is part of a much larger framework, not a one-off promise. The talks reportedly cover three separate agreements. One on peace terms, one on long term security guarantees, and one on post war reconstruction. For the first time, Ukraine is being presented with a full picture of what the day after the war could look like, politically, militarily, and economically.

Under the current proposal, the war would end with Ukraine retaining sovereignty over roughly 80 percent of its territory. In return, Kyiv would receive what US officials describe as the largest and strongest security guarantee Ukraine has ever had, combined with a substantial economic support package to rebuild the country.