ChatGPTju sem zastavil naslednje vprašanje:

Ali lahko Evropa z zmanjšanjem emisij CO2 na 0 reši planet? Upoštevaj deleže različnih držav in regij v globalnih izpustih CO2 in da v Evropi električno energijo in indusstrijske izdelke proizvajajo nekajkrat manj ogljično intenzivno kot v Kitajski in drugih azijskih državah.”

Odgovor:

Razprava o podnebnih spremembah je v Evropski uniji pogosto normativno obremenjena in osredotočena na notranje cilje, pri čemer se premalo upošteva globalna struktura emisij ter dejanski sistemski učinki evropskih politik. Ključno vprašanje zato ni, ali lahko Evropa zniža lastne emisije na nič, temveč ali bi takšen scenarij dejansko privedel do znižanja globalnih izpustov CO₂. Analiza razpoložljivih podatkov kaže, da je odgovor – ob nespremenjenih globalnih razmerjih – negativen.

Evropska unija danes prispeva približno 7–8 % svetovnih emisij CO₂. To pomeni, da tudi popolna razogljičenje Evrope samo po sebi ne more bistveno spremeniti globalne emisijske trajektorije. Te so v pretežni meri določene v Aziji, zlasti na Kitajskem, ki sama ustvarja okoli 30 % vseh svetovnih izpustov, ter v Indiji in drugih hitro rastočih azijskih gospodarstvih. Strukturno gledano se je težišče globalnih emisij v zadnjih dveh desetletjih trajno premaknilo iz razvitega sveta v države, ki so prevzele vlogo globalnih proizvodnih središč.

Pri tem je ključno razumeti razliko med absolutnimi emisijami in ogljično intenzivnostjo. Evropska unija ima eno najnižjih ogljičnih intenzivnosti proizvodnje električne energije in BDP na svetu. Proizvodnja ene kilovatne ure elektrike v EU povzroči bistveno manj emisij kot v Kitajski ali povprečno v Aziji, prav tako je evropski proizvodni model občutno manj ogljično intenziven na enoto ustvarjene dodane vrednosti. To pomeni, da Evropa proizvaja industrijske izdelke relativno čisto v primerjavi z večino sveta.

Evropska podnebna politika pa se osredotoča predvsem na strogo notranje zniževanje emisij prek cenovnih mehanizmov, kot je sistem emisijskih kuponov, visokih cen energije in regulativnih omejitev. Posledica teh politik ni zgolj zmanjšanje domače proizvodnje, temveč tudi selitev energetsko intenzivne industrije v regije z nižjimi okoljskimi standardi in višjo ogljično intenzivnostjo. Gre za pojav tako imenovanega “uhajanja ogljika”, pri katerem se emisije ne zmanjšajo, temveč se geografsko prerazporedijo.

Ta premik ima jasne globalne posledice. Ko se proizvodnja jekla, aluminija, kemikalij ali cementa preseli iz Evrope na Kitajsko ali drugam v Azijo, se emisije, povezane z isto gospodarsko aktivnostjo, povečajo. Razlog je preprost: ista količina proizvodnje je v teh regijah izvedena z večjo porabo energije in večjim izpustom CO₂ na enoto proizvoda. Globalni ogljični odtis se tako ne zmanjša, temveč se poveča, kljub temu da se evropske statistike “izboljšujejo”.

Paradoks je še izrazitejši, če si zamislimo skrajni scenarij popolne razogljičenja Evrope. Če bi EU izničila vse svoje emisije, hkrati pa bi se ista gospodarska proizvodnja preselila v regije z bistveno višjo ogljično intenzivnostjo, bi globalni izpusti v resnici narasli. Matematična logika tega scenarija kaže, da je lahko globalni učinek takšne politike celo izrazito negativen, saj “čista” deindustrializacija nadomesti relativno čisto evropsko proizvodnjo z bolj umazano proizvodnjo drugje.

To razkriva temeljno omejitev podnebnih politik, ki niso globalno usklajene. Podnebje je globalni sistem, emisije pa so kumulativne in ne poznajo političnih meja. Nacionalne ali regionalne politike, ki ne upoštevajo strukture svetovne proizvodnje in trgovine, lahko ustvarijo iluzijo napredka, medtem ko v resnici prispevajo k poslabšanju problema. V tem smislu evropska podnebna politika v sedanji obliki ne deluje kot globalna rešitev, temveč kot mehanizem za izvoz emisij.

Hkrati ima takšen pristop tudi pomembne gospodarske in geopolitične posledice. Deindustrializacija zmanjšuje evropsko konkurenčnost, povečuje odvisnost od uvoza strateških materialov in izdelkov ter spodkopava tehnološko in industrijsko suverenost. Podnebna politika tako nehote trči ob vprašanja varnosti, odpornosti dobavnih verig in dolgoročne gospodarske stabilnosti.

Iz tega sledi, da Evropa planeta ne more “rešiti” zgolj z lastno ničelno emisijsko bilanco. Realističen prispevek Evrope k globalnemu razogljičenju mora temeljiti na drugačni logiki: na ohranjanju in razvoju konkurenčne, tehnološko napredne in nizkoogljične industrije doma ter na izvozu tehnologij, standardov in proizvodnih modelov, ki omogočajo zniževanje emisij tudi drugod po svetu. Ključ ni v zapiranju proizvodnje, temveč v njeni transformaciji in globalnem razširjanju čistejših načinov proizvodnje.

Sklepno lahko ugotovimo, da je podnebni problem predvsem problem globalne strukture proizvodnje in energije, ne pa zgolj nacionalnih emisijskih bilanc. Evropa ima zaradi svoje nizke ogljične intenzivnosti potencial, da je del rešitve, vendar le, če svojo podnebno politiko preusmeri iz logike notranje restrikcije v logiko globalnega učinka. Brez tega ostaja tveganje, da bodo dobre namere vodile v nasprotni rezultat: višje globalne emisije in šibkejšo Evropo.