Arnaud Bertrand razlaga in interpretira zanimivo analizo Maa Kejija, kitajskega analitika s pedigrejem Tsinghua University in National Development and Reform Commission (NDRC), osrednje institucije, ki usklajuje kitajsko ekonomsko planiranje in oblikovanje politik. Na kratko: Maojeva teza je, da se je Washinton že sprijaznil s primatom Kitajske in  da je zdaj spremenil strategijo – če je do sedaj aktrustično krepil Indijo z namenom, da jo uporabi kot proxy nasprotnika Kitajske, zdaj Indijo vidi kot glavnega rivala za drugo mesto, zato se je začel do nje obnašati tako agresivno. Teza je zanimiva, saj lahko pojasni, zakaj Washington nekdanjih zaveznikov ne jemlje več kot zaveznike, pač pa kot breme oziroma subjekte, iz katerih lahko črpa koristi.

Mojeva provokativna teza je, da se ZDA in Indija morda ne približujeta zavezništvu proti Kitajski, temveč stopata na pot medsebojnega rivalstva – v »bitko za drugo mesto« v svetu, kjer je Kitajska že prevzela vodilno pozicijo.

Jedro Maojeve analize izhaja iz dveh tesno povezanih dejavnikov, ki danes oblikujeta ameriško zunanjo politiko: objektivnega relativnega upada ameriške moči in subjektivne tesnobe zaradi tega upada. Po njegovem mnenju se je v Washingtonu zgodil strateški prelom – ZDA vse manj dojemajo geopolitično konfrontacijo kot naložbo in vse bolj kot strošek, ki lahko pospeši lasten zaton. Še posebej znotraj političnega tabora, ki ga uteleša gibanje MAGA, prevladuje narativ »nacionalnega preživetja«, ki zahteva zadržanost, notranjo konsolidacijo in previdnost pred dolgoročnimi zunanjimi obveznostmi.

V tem novem okvirju tradicionalni zavezniki niso več strateška prednost, temveč breme. Njihova varnost, dostop do ameriških trgov in ugoden položaj v svetovnem redu predstavljajo strošek, ki ga ZDA ne želijo več nositi, še posebej če konfrontacija s Kitajsko ali Rusijo ne obeta jasne zmage. Še več: zavezniki postajajo »sprožilci tveganj«, ki bi lahko ZDA nehote potegnili v konflikte, ki se jim želijo izogniti, hkrati pa ovirajo morebitne pragmatične dogovore z Moskvo ali Pekingom.

Mao Keji to preobrazbo slikovito opiše z metaforo: ameriški zavezniki niso več »šahovske figure za obkrožanje sovražnikov«, temveč »krvne vrečke«. Tako kot oslabljen organizem potrebuje transfuzijo, naj bi tudi ZDA iz svojih zaveznikov črpale gospodarske koristi – odpiranje trgov, podrejanje industrij, dostop do virov – z namenom revitalizacije lastne moči. Odnos postaja manj strateški in vse bolj parazitski.

Ta logika pojasni navidezne nedoslednosti ameriške politike. Zakaj je Washington pogosto ostrejši do Evrope kot do Rusije? Ker Rusija lahko povzroči resne povratne stroške, Evropa pa večinoma ne. Klasična delitev na prijatelje in sovražnike se razblini; nadomesti jo preprostejše merilo: kdo lahko povzroči škodo in kdo je varen vir izčrpavanja. V tem kontekstu Kitajska in Rusija nista več nujno sovražnika, ki ju je treba zlomiti, temveč akterja, s katerima je treba sobivati – morda celo sodelovati v določeni obliki tihega geopolitičnega sožitja.

V tej sliki ima Indija posebno mesto – in prav tu Maojeva analiza postane najbolj eksplozivna. Zadnjih dvajset let je bila Indija ljubljenec Washingtona. ZDA so izvajale, kar Mao imenuje »strateški altruizem«: spodbujale indijski vzpon brez neposrednih protiuslug, v prepričanju, da bo močnejša Indija naravno uravnotežila Kitajsko. Ta logika se je nadaljevala od prve Trumpove administracije prek Bidna, z oživitvijo Quada, tehnološkimi partnerstvi (iCET), obrambnimi pobudami (INDUS-X) in politično nadgradnjo odnosov.

Trumpov drugi mandat pa je ta konsenz prelomil. Indija se je nenadoma znašla pod pritiskom: 25-odstotne carine, dodatne sankcije zaradi uvoza ruske nafte, močno zvišane pristojbine za vizume H-1B, grožnje indijskemu IT-sektorju in vse bolj sovražna retorika. Na videz bi to lahko razumeli kot protirusko politiko – a Mao pokaže, da gre za pretvezo. Če bi bil cilj res ruska nafta, bi bile podobno obravnavane tudi Kitajska ali Turčija. A ker lahko te države povzročijo povračilne stroške, Indija postane lažja tarča.

Po Maojevem mnenju Indija danes zaseda položaj, ki ga je nekoč imela Kitajska: hitro rastoča sila, ki ne želi podrejenosti. In prav to je za Washington problem. Indija želi strateško avtonomijo, ne vloge »krvne vrečke«. Ker še nima moči za učinkovit odgovor, postane ventil za ameriško frustracijo. Narativ je znan: »Pomagali smo vam rasti, zdaj pa nam vračate z neposlušnostjo.« Enak očitek, ki je bil nekoč naslovljen na Kitajsko.

Mao poudarja, da je ta konflikt strukturne narave in ne bo izginil s spremembo oseb v Beli hiši. Kitajska je ogrozila ameriško industrijsko bazo; Indija ogroža ameriški storitveni sektor – bele ovratnike, ki so po deindustrializaciji veljali za varne. Politično je to morda še nevarnejše.

Iz tega sledi Maojeva osrednja napoved: namesto skupnega zadrževanja Kitajske se lahko ZDA in Indija znajdejo v medsebojni konkurenci – za drugo mesto v svetovnem sistemu. In če bo kitajska prednost postala neizpodbitna, se lahko napetosti med Pekingom in obema rivaloma celo zmanjšajo, saj se bosta Washington in New Delhi vse bolj ukvarjala drug z drugim. Ironija bi bila popolna: Kitajska, nekoč tarča strategije obvladovanja, bi postala mirni opazovalec spopada za srebro.