Ključna kitajska prednost v industriji je v regionalni aglomeraciji panog. To pomeni, da je vsaka panoga vertikalno integrirana na ravni regij (mest). Znotraj mesta (regije) je izgrajen ekosistem, iz katerega koristi črpa cela panoga. V spodnjem videu je dober primer za denimo sušilce las: znotraj 5-kilometrskega področja je organizirana proizvodnja električnih motorjev in drugih komponent, okrog njih pa vsaj 50 podjetij, ki iz teh komponent sestavljajo sušilce in jih prodajajo z različnim dizajnom in pod različnimi blagovnimi znamkami. Zraven pride še specializiran sistem izobraževanja potrebnih kadrov itd. Zaradi aglomeracije panoge znotraj regije je celoten sistem bistveno bolj učinkovit in stroškovno konkurenčen. V Evropi in drugih državah so podjetja iz iste panoge razpršena po celi državi, kar onemogoča izkoriščanje učinkov aglomeracije in zaradi česar ostale države ne morejo konkurirati Kitajski.

To je bila tema mojega doktorata – teoretski model mednarodne trgovine, ki temelji na tovrstni regionalni aglomeraciji panog, ki zaradi teh eksternih ekonomij obsega vodi do nižjih stroškov in večje blaginje za vse, ki sodelujejo v tovrstni specializaciji. Lepo je videti, da je Kitajska to idejo aplicirala v praksi. Škoda, da je nismo mi.