Izhodiščna pozicija:

• Politični realizem in treznost namesto moralizma in sanjarjenja;
• Jedrske velesile, kot je Rusija, ni mogoče poraziti na bojišču. Ni je bilo mogoče poraziti na konvencionalni način na bojišču na tujem ozemlju kljub angažmaju arzenala Natovega orožja. Ni je mogoče poraziti z neposrednim angažmajem sil Nata, ker lahko v tem primeru jedrska velesila uporabi nuklearno opcijo, kar vodi v obojestransko uničenje; 
• Rusije ni mogoče poraziti gospodarsko: (1) zaradi velikosti in samozadostnosti ter sposobnosti prehoda gospodarstva na vojaški režim; (2) ni je mogoče učinkovito sankcionirati zaradi velikosti in samozadostnosti, zaradi specifične narave njenega izvoza (energenti, hrana in ključne surovine) in zaradi spremenjene geoekonomske in geopolitične situacije, v kateri največji državi (Kitajska in Indija) sledita lastnim strateškim interesom in kjer ne obstaja vzvod, s katerim bi ju lahko prisilili v sodelovanje;
• V dolgotrajni vojni izčrpavanja v skladu s fizikalnimi zakonitostmi vedno zmaga država z več prebivalci, ker manjši državi zmanjka ljudi, ki bi lahko uporabljali (še tako sofisticirano) orožje;
• Edina realistična opcija za majhno napadeno državo v takšni situaciji je čimprejšnja sklenitev mirovnega dogovora, kajti zahtevane koncesije in povzročena (gospodarska in družbena) škoda so najmanjše ob začetku konflikta in eksponentno rastejo s podaljševanjem konflikta.

Opcije za EU:

• EU kot tvorba (in posamične članice) je bila v ta konflikt pahnjena s strani ZDA. To ni njena vojna;
• Rusija ne bo napadla posameznih članic EU, ker nima strateškega interesa in ker bi v tem primeru sledila vojna z Natom (5. člen sporazuma);
• Z efektivnim umikom ZDA iz te vojne, EU sama nosi vse stroške bodisi v zvezi z nadaljevanjem, bodisi v zvezi z obnovo Ukrajine;
• Če se vojna v Ukrajini nadaljuje še leto ali dve, bodo države EU morale najprej plačati nakupe ameriškega orožja (100 do 150 milijard evrov) in nato še pokriti stroške obnove Ukrajine (ca. 500 milijard evrov), zato je ceneje za EU, če se vojna čim prej konča;
• Države EU nimajo sredstev za pokritje nadaljevanja vojne. Posamični prispevki držav so mnogo premajhni, kot celota pa se EU ne želi (ne more zaradi nasprotovanja članic) zadolžiti;
• Koristi za EU so precej večje od obnove Ukrajine (ker lahko pri tem v sorazmernem deležu) sodelujejo EU članice kot od nadaljevanja vojne (ker se nakup orožja skoraj v celoti kanalziira v ZDA);
• Zato poskuša vodstvo Evropske komisije in nekaj večjih članic EU za vsako ceno (na nelegalen in za obstoj evra zelo nevaren način) uporabiti zasežena sredstva ruske centralne banke kot zavarovanje za najem kredita (140 milijard evrov), ki ga Ukrajina nikoli ne bo mogla vrniti in ga ne bo mogoče pokriti iz ruskih reparacij, ker Rusija te vojne ne more izgubiti, zaradi česar bo strošek vračila padel na države članice;
• Države članice hitijo z angažmajem teh zaseženih ruskih monetarnih sredstev, da bi prehitele ZDA glede sklenitve mirovnega sporazuma: če bo mirovni sporazum dosežen pred uporabo teh sredstev, bo treba zasežena ruska monetarna sredstva odmrzniti ali pa bodo ZDA (v dogovoru z Rusijo) del teh sredstev uporabile za financiranje obnove Ukrajine;
• Ergo, za EU je finančno ugodnejša varianta hitrejšega konca vojne v Ukrajini, in sicer tako iz vidika stroškov financiranja kot iz vidika finančnih tveganj, ki sledijo iz morebitne (nelegalne) uporabe zaseženih ruskih sredstev.

Opcije za ZDA:

• ZDA so se s Trumpom kot predsednikom umaknile iz te vojne; v njej posredno sodelujejo samo še kot prodajalec orožja;
• ZDA se pod nobenim pogojem ne bodo neposredno spustile v vojaški spopad v Ukrajini;
• ZDA so načeloma indiferentne med tem ali se vojna nadaljuje ali hitro konča, v vsakem primeru finančno zaslužijo – v primeru nadaljevanja vojne s prodajo orožja, v primeru miru pa z obnovo Ukrajine in (podmiznimi in nadmiznimi) dogovori glede izkoriščanja ukrajinskih naravnih virov ter z dogovorom z Rusijo glede izkoriščanja skupnih projektov v Rusiji (energija, surovine, redke zemlje);
• razlika v stopnji finančnih koristi za ZDA je le v tem, komu gredo te koristi: v primeru prodaje orožja gredo vojaški industriji, v primeru miru pa gredo krogu blizu Trumpa (njegova družina, nepremičninska podjetja njegovih pogajalcev, skladi zasebnega kapitala s svojimi naložbami itd.);
• ZDA bi želele (vendar v dogovoru z Rusijo) tudi participirati na zaseženih ruskih monetarnih sredstvih (kot naložbe v obnovo Ukrajine, kar prinaša donose);
• Ergo, ameriškemu predsedniku zasebno bolj ustreza varianta hitrejše sklenitve miru v Ukrajini, ker je to finančno bolj ugodno za njegov krog, ker dviguje reputacijo njega kot uspešnega mirovnega deal-makerja in ker lahko odščipne še velik del ruskih monetarnih sredstev iz rok EU.

Opcije za Ukrajino:

• Kot rečeno uvodoma – edina realistična opcija za majhno napadeno državo v takšni situaciji je čimprejšnja sklenitev mirovnega dogovora, kajti zahtevane koncesije in povzročena (gospodarska in družbena) škoda so najmanjše ob začetku konflikta in eksponentno rastejo s podaljševanjem konflikta;
• Ukrajina ne more nadaljevati vojne brez ameriškega orožja in brez uporabe ameriških obveščevalnih informacij in ameriške satelitske navigacijske podpore. Če ZDA odtegnejo to pomoč, se ukrajinski vojaški kolaps močno pospeši;
• ZDA so nakazale, da bodo to obveščevalno podporo umaknile, če Ukrajina ne bo aktivno sodelovala v mirovnih pogajanjih;
• Ukrajina je bankrotirana država, ki brez tuje pomoči ne more sestaviti niti proračuna za mirnodobno obdobje, kaj šele za vojno, zato je povsem odvisna od tuje finančne pomoči;
• Ukrajina je zato v precepu med vojaškim kolapsom (z umikom ameriške podpore) in finančnim kolapsom (brez posojila EU na osnovi zaseženih ruskih sredstev);
• Zdi se, da Zelenski večjo nevarnost vidi v finančnem kolapsu (kar neposredno tangira tudi njega prek pritoka koruptivnega denarja v njegov krog), zato na vse kriplje zavlačuje z mirovnimi pogajanji, dokler EU članice in vodstvo EK ne zlomijo hrbta Belgiji, da pristane na uporabo ruskih sredstev (katerih skrbnik je entiteta na njenem ozemlju, zato vsa tveganja padejo nanjo).

Sklep:

• Celotna kolobocija glede ameriškega hitenja z mirovnim sporazumom in evropskim in ukrajinskim zavlačevanjem je nastala zaradi dirke s časom: če bo mirovni sporazum dosežen pred uporabo zaseženih ruskih sredstev, bo treba zasežena ruska sredstva odmrzniti in EU ne bo imela načina za financiranje pomoči Ukrajini, če bo dogovor dosežen pred tem, bodo ZDA (v dogovoru z Rusijo) lahko del teh sredstev uporabile za financiranje obnove Ukrajine;
• EU pri celotni zgodbi vidi le ta finančni aspekt, pozablja pa na dvoje:
  • (1) dokler traja vojna v Ukrajini, bo evropsko gospodarstvo stagniralo, fokus bo na militarizaciji namesto na vlaganjih v konkurenčno bitko s Kitajsko. Dlje časa bo trajala vojna, večja bosta deindustrializacija in razvojni zaostanek EU in prej bo zaradi notranjih socialnih napetosti in političnih nesoglasij prišlo do političnega kolapsa EU in propada evropske povojne integracije; in
  • (2) igranje na karto (nelegalne) uporabe zaseženih ruskih sredstev prinaša predvidljiva ekstremno visoka finančna tveganja za EU, ki segajo od bankrota ene države do izgube položaja evra kot druge najpomembnejše rezervne valute.