Spodnja slika kaže verjetno najbolj dramatično spremembo v globalnem gospodarstvu kadarkoli v človeški zgodovini sveta. Slika kaže, kako se je v obdobju 1990–2024 težišče globalne proizvodnje in izvoza premaknilo iz zahoda proti Kitajski, ki je iz perifernega izvajalca postala osrednji gradnik globalnih dobavnih verig ter največja industrijska sila na svetu. 

Poglejte sliko skozi tri presečna leta: 1990, 2001 in 2024.

1990: Kitajska kot izvozni palček

Leta 1990 je bila Kitajska med najmanjšimi izvozniki v skupini. Njena raven izvoza je bila:

• precej nižja od izvoza ZDA in Nemčije, ki sta bila večkratnik kitajske ravni,
• nižja tudi od izvoza Italije, Francije in Južne Koreje, ki so bile tedaj industrijsko razvite izvozne ekonomije.

Relativno gledano so imele ZDA in Nemčija v letu 1990 tri- do petkrat višji izvoz kot Kitajska, Italija, Francija in Južna Koreja pa vsaj dvakrat višjega. Kitajska tako v izhodišču ne predstavlja konkurenta tem državam in je umeščena na rep izvoznikov.

2001: Vstop v WTO in preobrat v izvozni dinamiki

Leto 2001, ko Kitajska vstopi v WTO, predstavlja prelom v strukturi globalnega izvoza. V tem času:

• Kitajska že hitro dohiteva evropske srednje velike izvoznike (Italijo, Francijo) in jih v zgodnjih 2000-ih tudi prehiti.
• Razlika med Kitajsko ter ZDA in Nemčijo se opazno oži: če sta bili ti državi v 1990 večkratno pred njo, je njen izvoz leta 2001 že primerljiv in raste bistveno hitreje.

V primerjavi z letom 1990 je Kitajska v letu 2001 zmanjšala relativni zaostanek za ZDA in Nemčijo ter presegla države, kot so Italija, Francija in Južna Koreja, ki so se do tedaj zdele trdno zasidrane pred njo. Vstop v WTO sproži integracijo v globalne dobavne verige, kar omogoči skokovit izvoz, ki ga med izbranimi državami ne doseže nobena druga.

2024: Kitajska kot globalni hegemon

Do leta 2024 Kitajska postane največji svetovni izvoznik blaga, s približno 3,58 bilijona USD izvoza. Relativne razlike do preostalih držav so dramatične:

• ZDA: ~2,06 bilijona USD → Kitajska izvozi 1,7-krat več kot ZDA.
• Nemčija: ~1,68 bilijona USD → Kitajska izvozi več kot 2-krat več.
• Južna Koreja: ~683 milijard USD → Kitajska izvozi približno 5-krat več.
• Italija: ~674 milijard USD → prav tako več kot 5-krat manj od Kitajske.
• Francija: ~639 milijard USD → razmerje je približno 5,6 : 1 v korist Kitajske.

Če primerjamo s stanjem v letu 1990, ko je Kitajska za nekajkrat zaostajala za vsemi omenjenimi državami, se v letu 2024 situacija popolnoma obrne: Kitajska ne le, da je prehitela vse, ampak je ustvarila večkratno prednost. Tudi pred največjima industrijskima silama, ZDA in Nemčijo.

V zgolj 30 letih je Kitajska prešla iz položaja najmanjšega izvoznika med primerjanimi državami (1990) do faze hitrega dohitevanja in prehitevanja evropskih držav ter zmanjševanja razlike do ZDA in Nemčije (2001), nato pa do položaja globalnega izvoznega hegemona v letu 2024. Z izvozom, ki je ne samo večkratnik izvozov Italije, Francije in Južne Koreje, pač pa je večji od vsote izvozov Italije, Francije, Južne Koreje in Nemčije.

Izvirni greh

Ameriško lobiranje za kitajski vstop v WTO je ob napadu na Irak najbrž največja geopolitična strateška napaka ZDA. ZDA so s prvo potezo spodbudile prenos industrijske proizvodnje  iz razvitih zahodnih držav v stroškovno ugodno Kitajsko, in slednja je to več kot odlično izkoristila. Druga poteza (napad na Irak) pa je prek vpliva na dramatičen dvig cen nafte in plina pomagala, da se Rusija pobere iz razsula in bankrota po finančni krizi iz 1998. Z obema potezama so si ZDA ustvarile izjemen gospodarsko-politični konkurenčni blok, ki je samozadosten (surovinsko, energetsko, prehransko, tehnološko in industrijsko). In ta blok bo snel ZDA iz globalnega trona.

Problem zahodnih držav danes je, da nimajo protiorožja proti temu razvoju dogodkov, ki jih kaže druga slika spodaj – po letu 2020 se je kitajski izvoz povečal za 45 %, uvoz pa za nič! To pomeni, da je danes kitajska v stanju usstvariti za polovico večji izvoz z enakim obsegom uvoza kot pred 5 leti. To kaže na izjemno povečanje učinkovitosti v proizvodnji in na dejstvo, da je iz svetovnih trgov izrinila dosedanje konkurente. In še naprej, to pomeni, da Kitajski zahodne izvozznice nimajo več kaj prodati, ker jre Kitajska bolj uičinkvoita in bolj konkurenčna od njih.

In proti temu ni protiorožja. Trump je poskusil z dramatičnim dvigom carin na uvoz iz Kitajske, in bil nato – po eni kitajski potezi – prisiljen dati rep med noge in blagovoliti vrniti kitajske carine na prejšnjo raven. Nizozemska vlada je poskusila z zasegom kitajskega premoženja (Nexperia), in bila nato – po eni kitajski potezi – prisiljena dati rep med noge in blagovoliti vrniti lastništvo nad podjetjem nazaj Kitajski. Prejšnji konec tedna se je francoski predsednik Macron šel delat šerifa v Peking in Kitajski grozit s carinami. In kaj mislite, da se bo zgodilo? Po eni kitajski potezi bo EU prisiljena dati rep med noge in blagovoliti vrniti kitajske carine na prejšnjo raven.

Ker Kitajska drži vse karte v svojih rokah. Nihče je ne more izsiljevati glede energentov, ker ima strateško sodelovanje z Rusijo in Iranom. Nihče je ne more izsiljevati z inputi, ker ima zakupljeno 75 % vseh globalnih nahajališč ključnih materialov in strateško sodelovanje z državami s temi nahajališči. Nihče je ne more izsiljevati s tehnologijo, ker je razvila svoje tehnologije – enakovredne ali boljše. Nihče je ne more izsiljevati s carinami na njen izvoz, ker mu z eno potezo – zaustavitvijo izvoza redkih zemelj – lahko zaustavi domačo industrijo.

Kaj je torej mogoče narediti s Kitajsko?

Kratkoročno nič dramatičnega, ampak nadaljevati trgovinsko sodelovanje z njo, vzporedno pa graditi lastne dobaviteljske verige pri ključnih in kritičnih materialih. In to potrpežljivo početi 20 do 30 let, preden se bodo te verige vzpostavile (tako kot je bila potrpežljiva Kitajska po letu 1990) in preden bo mogoče s Kitajsko ne samo tekmovati, pač pa se spustiti z njo v kakršnekoli trgovinske bitke.

Način sodelovanja oziroma sobivanja s Kitajsko do takrat sem že nekajkrat opisal, in sicer:

Ključno vprašanje za Zahod ni, kako ustaviti Kitajsko, temveč kako obnoviti zahodna gospodarstva. In prvi korak je priznanje, da dosedanja strategija ne deluje. Za Evropo je diagnoza jasna – EU je z lastnimi, samopovzročenimi politikami uničila možnosti komercializacije tehnoloških inovacij in vzpon novih dejavnosti, z energetskimi in podnebnimi politikami ter napačno politiko glede vojne v Ukrajini pa dvignila stroške in razbila tradicionalno industrijsko hrbtenico Evrope.

Prvi korak za rešitev evropske industrije so poštena in iskrena pogajanja s Kitajsko o dostopu do evropskega trga. S kitajsko vlado je potrebno dogovoriti, da morajo kitajska podjetja, ustrezen delež njihove prodaje proizvesti v EU, z lokalno delovno silo in z določenim deležem domačih komponent. To mora potekati v modelu skupnih vlaganj, ki zagotavlja dejanski prenos tehnologije. To je enaka strategija, ki jo je Kitajska uspešno uporabljala po letu 1980. Evropa lahko uporabi isti model v obratni smeri – in to je edini model, ki zagotavlja prenos tehnologije, dostop do dobavnih verig in vzajemne koristi.

Drugi steber obnove je vzpostavitev lastnih dobavnih verig za kritične materiale. Problem bo seveda trk z evropskimi energetskimi in podnebnimi zablodami, saj je to drago, energetsko potratno in politično težavno. Zelena politika, ki je odrezana od realnosti, je recept za gospodarsko razgradnjo, ne za napredek. EU, ki elektriko podraži z vsako novo podnebno direktivo, pač ne more imeti energetsko intenzivnih dejavnosti, ki so osnova za vse ostale. Nobena tovarna aluminija, jeklarna ali obrat za baterije ne morejo biti konkurenčni s CO2 kuponi in s ceno elektrike, ki je trikrat višja kot na Kitajskem. Če želimo ohraniti industrijo, potrebujemo podnebno in energetsko politiko, ki temelji na realnosti — opustitev CO2 davka, jedrsko energijo in obnovljen dostop do ruskega plina. Zato je tako pomemben čim hitrejši konec vojne v Ukrajini. Industrija pač ne deluje na moralne pozive, temveč na megavate.

Tretji element, brez katerega ne bo gospodarske renesanse, je politična treznost. Evropa mora opustiti ideološke projekte, ki požirajo stotine milijard in hromijo konkurenco: podnebne cilje, ki so neizvedljivi, odprte finančne obljube Ukrajini brez realne strategije, militarizacijo, ki služi le ameriški industriji orožja in groteskno hiperregulacijo, ki onemogoča inovacije. Vse politične, finančne in intelektualne resurse moramo usmeriti v industrijo, raziskave, razvoj kompetenc, debirokratizacijo in nizke stroške energije. To je pogoj preživetja.

Oprostite, prej ne bo šlo. Ker na zahodu nimamo kart za resno igro s Kitajsko.

In tako jaz kot vi veste, da bodo evropske države tovrstno strategijo preslišale in se poskušale najprej na Trumpov način zaleteti v kitajski zid, nato pa se bodo – ob disfunkcionalni uniji – prepustile letargiji ter industrijsko in gospodarsko postopoma propadale. Ker v Evropi ni vizije, ni strategije in ni politične elite z neskončnim časovnim horizontom. Imamo samo politične klovne brez možganov, živeče v nekem paralelnem svetu.