EU se pripravlja storiti finančni samomor, obenem pa si domišlja, da gre za dejanje moralnega poguma. A napaka je misliti, da gre zgolj za to, da bo evro izgubil status rezervne valute. Ne. Gre za nadzorovano rušenje ostankov povojnega finančnega reda iz leta 1945.

In tragedija je: Rusija ni rabelj. EU je.

Zaseg zamrznjenih ruskih suverenih sredstev ni sankcija. Ni “pritisk”.
Ni moralno dejanje. Je najhujši napad na temelje globalnih financ po letu 1944 — in Evropa ga izvaja proti sebi.

EU to imenuje “reparacije”. Zgodovina bo to imenovala ekonomska evtanazija.

Ko enkrat ukradeš centralne rezerve velike sile, uničiš koncept varnih suverenih sredstev povsod na svetu. Suverena imuniteta preneha obstajati. Nevtralno skrbništvo preneha obstajati. Verodostojnost evra se sesuje. Povojni red umre. In z njim zadnji preostali steber evropske moči.

Ruski simetrični in zakoniti protiukrepi — nacionalizacija zahodnega premoženja, likvidacija evropskih naložb — bodo boleči. Toda pravi ubijalec ne bo ruski odgovor, temveč nepopravljiv kolaps globalnega zaupanja v zahodne skrbnike kapitala.

En sam zaseg. En sam precedens. En sam trenutek, ko se trezor odpre na stežaj.

In vsak guverner centralne banke od Rijada do Jakarte si zamrmra isto misel:
»Če lahko to storijo Rusiji danes, lahko to storijo nam jutri.«

To ni špekulacija. Tako deluje sistemsko zaupanje — in tako umre.

Euroclear je že opozoril na plaz globalnih umikov, če bo Evropa prižgala vžigalico. Sredstva z Bližnjega vzhoda, azijski državni skladi, pokojninski skladi — vsi se potiho premeščajo iz evra v zlato, juan ali katerokoli sredstvo, ki ni talec političnih krčev propadajočega imperija.

In znotraj EU sta edina voditelja, ki se zavedata razsežnosti prihajajoče katastrofe, prav tista, iz katerih se Bruselj najraje norčuje: belgijski Bart De Wever in madžarski Viktor Orbán.

De Wever razume, česar Ursula von der Leyen noče videti — da bo Belgija na koncu plačnik računa. Še pomembneje pa je, da razume, da ta primer pravno ni vzdržen. Po običajnem mednarodnem pravu, po Ustanovni listini OZN, po Dunajski konvenciji, po celotni arhitekturi suverenih imunitet so sredstva centralnih bank nedotakljiva — razen s sklepom Varnostnega sveta po VII. poglavju. Brez tega gre za krajo. In v globalnih financah kraja ni politično orodje. Je konec sistema.

Orbán razume, da ko EU enkrat normalizira ropanje centralne banke, to postane doktrina — orožje, ki se bo znova in znova uporabilo, kadar bo EU potrebovala denar ali moralni teater.

Danes Rusija. Jutri Zaliv. Nato? Kitajska.

Učinki se ne bodo omejili na Moskvo. Vsako zahodno premoženje v tujini — vsaka rafinerija, vsak skupni projekt, vsaka državna naložba — postane upravičena tarča za povračilne zasege.

EU je odprla vrata svetu, v katerem je pravo opcijsko, povračilo pa obvezno.

Evropa vse to počne, medtem ko izgublja vojno, ki jo poskuša financirati. Fronta se podira. Ukrajina je insolventna. Washington je odgovornost za poraz že prenesel na Evropo. In Evropa, namesto da bi se soočila z realnostjo, pripravlja žrtvovanje svojega finančnega sistema, svoje verodostojnosti in svojih pravnih temeljev — za vojno, ki se je v resnici že končala, razen v obliki formalne kapitulacije. To je patologija.

Belgija ne pomaga Rusiji. Belgija poskuša rešiti Evropo pred Evropo samo.

Rusiji ni treba izstreliti niti enega strela. Dovolj je, da opazuje. Evropa si sama zažiga hišo, da bi se lahko počutila pravičniško, medtem ko stoji sredi ognja.

Ko se bo dim razčistil, ko bo kapital pobegnil, ko bo evro počil, ko bo Evropa pogledala proti vzhodu in se spraševala, kako se je vse lahko tako hitro zrušilo, bo odgovor tisti, ki se mu danes noče pogledati v oči:

EU ni kaznovala Rusije. EU je izvršila samomor nad Evropo.

In zgodovina bo natančno zabeležila trenutek, ko je bila prižgana vžigalica.