Pravkar objavljena ameriška strategija nacionalne varnosti (2025) predstavlja radikalen premik v načinu, kako ZDA razumejo svojo vlogo v svetu in svoje temeljne nacionalne interese. Strategija izhaja iz ocene, da so se po koncu hladne vojne ameriški politični in diplomatski krogi ujeli v iluzijo, da je mogoče ohraniti globalno prevlado z visokimi stroški, razpršenimi cilji in napačno usmerjenimi zunanjepolitičnimi ambicijami. Dokument ostro kritizira pretekle strategije, ki so po oceni avtorjev izgubljale stik med cilji in sredstvi ter hromile sposobnost države, da se osredotoči na tiste izzive, ki resnično vplivajo na varnost in blaginjo ameriških državljanov.

Radikalnost te nove ameriške strategije je v popolnem prelomu z dosedanjo več kot 30-letno paradigmo enopolarnega sveta pod ameriško liberalno hegemonijo in prehod na Mearsheimerjevo paradigmo ravnovesja moči v multipolarnem svetu. V tem kontekstu je poudarjeno, da je predsednik Trump uvedel “nujen in dobrodošel popravek”, ki naj bi ameriško strategijo ponovno zasidral v konceptu nacionalnega interesa, suverenosti in pragmatične uporabe moči.

V osrednjem delu dokumenta je temu ustrezno jasno opredeljeno, da ZDA najprej zasledujejo lastno preživetje kot suverena republika, zaščito svojega ozemlja, prebivalstva, gospodarstva in načina življenja. Strategija izpostavlja popoln nadzor meja in popolno suverenost pri odločanju o migracijah kot osrednji varnostni temelj. Ob tem zahteva tudi obnovo robustne industrijske in energetske baze, ponoven vzpon proizvodnje ter tehnološko vodilno vlogo v svetu, saj je ameriška gospodarska moč ključna za uspeh vojaških in diplomatskih ciljev. Dokument poudarja potrebo po najmočnejši vojski na svetu, najsodobnejšem jedrskem odvračanju in razvoju obrambnega sistema »Golden Dome«, ki bi zagotavljal vrhunsko zaščito ameriškega ozemlja pred napadi.

Vloga ZDA v svetu je ponovno zamišljena skozi prizmo temeljnih nacionalnih interesov. Ti vključujejo stabilnost zahodne hemisfere, odprt Indo-pacifik s prostimi pomorskimi potmi, varnost Evrope, uravnoteženo ravnovesje v Bližnjem vzhodu brez ameriškega udejstvovanja v “večnih vojnah” ter globalno tehnološko vodstvo, zlasti na področju umetne inteligence, biotehnologije in kvantnih tehnologij. Opisano je, da je okoliščina, ki ZDA najbolj razlikuje od drugih velesil, njihova sposobnost povezovanja ekonomskih, vojaških in tehnoloških prednosti v koherentno strategijo, ki ščiti ameriške interese in oblikuje mednarodno okolje v ameriško korist.

Razdelek o sredstvih, s katerimi razpolaga ZDA, poudarja izjemno močne strukturne prednosti države: gospodarsko velikost, tehnološko inovativnost, vojaško premoč, geografsko zaščitenost, zavezništva in neprimerljivo mehko moč. Strategija pravi, da je zaradi teh prednosti mogoče uresničevati ambiciozno, a realistično strategijo, ki preusmeri državo iz obdobja prekomernih obveznosti v obdobje osredotočene in učinkovite zunanje politike. Trumpova administracija naj bi s krepitvijo energetskega sektorja, reindustrializacijo, davčno razbremenitvijo in odpravo regulacij ponovno ustvarila pogoje za dolgoročno gospodarsko širitev, s čimer se krepi tudi ameriška globalna moč.

Ta radikalni prelom z dosedanjimi strategijami se kaže v jedru strategije, ki temelji na več vodilnih načelih, med katerimi izstopajo tri: »America First« kot temeljni okvir odločanja, “mir skozi moč” kot koncept odvračanja ter načelo neintervencionizma, ki naj bi ZDA odvračalo od vpletanja v spore, ki ne zadevajo njihovih ključnih interesov. Dokument posebej poudarja, da ZDA ne bodo poskušale širiti demokracije ali vsiljevati družbenih sprememb drugim državam, temveč bodo z njimi vzpostavljale odnose na podlagi suverenosti, realnosti in obojestranske koristi. Poudarjena je tudi zahteva, da se ameriški delavci in gospodarski interesi vedno postavijo na prvo mesto, kar vključuje strožje trgovinske prakse, tarifne instrumente in reformo mednarodnih institucij, ki naj bi škodile ameriški suverenosti.

Med prednostnimi nalogami strategija posebej izpostavi konec “dobe množičnih migracij”, kar je predstavljeno kot bistven pogoj za ohranitev ameriške varnosti in identitete. Sledi zaščita temeljnih pravic državljanov pred zlorabami državnih organov ter nova doktrina delitve bremen med zavezniki. Po tej doktrini morajo zaveznice prevzeti primarno odgovornost za svojo obrambo—z osrednjim primerom NATA, ki mora po novem nameniti 5 % BDP za obrambo—medtem ko ZDA nastopajo kot koordinator in strateški podpornik, ne kot nosilec celotnega bremena.

Ta radikalnost nove strategije se kaže tudi v spremenejnih regionalnih prioritetah. V regionalnem delu strategije je Zahodna hemisfera opredeljena kot osrednji varnostni interes ZDA. Dokument predvideva krepitev partnerstev v Latinski Ameriki, okrepitev nadzora morskih poti, omejevanje vpliva Kitajske in drugih tekmecev ter preusmerjanje vojaških sredstev v regijo. V Aziji je strategija osredotočena na gospodarsko tekmo s Kitajsko, preprečevanje vojaškega konflikta in krepitev zavezniških omrežij, kot so Quad, ter zagotavljanje, da ZDA ohranijo nadzor nad ključnimi tehnološkimi sektorji. Poseben poudarek je na ohranjanju prostih morskih poti in odvračanju poskusov spremembe statusa quo okoli Tajvana.

Relativno največja oziroma najbolj boleča sprememba se nanaša na Evropo. Evropa je obravnavana kot regija »v civilizacijski krizi«, zaznamovana z nizko rodnostjo, migracijami, regulativnim pretiravanjem in izgubo gospodarske moči. Strategija izpostavlja potrebo po hitrem iskanju mirovnega dogovora v Ukrajini, ponovni vzpostavitvi stabilnosti z Rusijo ter evropski samookrepitvi, saj ZDA ne morejo dolgoročno nositi evropskih varnostnih bremen. Posebej je poudarjeno, da Amerika podpira tiste sile v Evropi, ki želijo obnoviti nacionalno identiteto, politični pluralizem in gospodarsko vitalnost. Nova strategija daje prednost državam v srednji in vzhodni Evropi kot bodočih ključnih partnerjih Amerike. V Evropi so v prvih odzivih izraženi osupli in zgroženi komentarji, da je strategija ZDA razbiti enotnost EU in da stavi na avtoritarne režime v regiji vzhodne Evrope.

V Bližnjem vzhodu dokument poudarja premik od obravnavanja regije kot glavnega varnostnega žarišča k vidiku partnerstva in investicijskih priložnosti. Trumpova administracija se osredotoča na sklepanje mirnih sporazumov, omejevanje iranskega vpliva in širitev Abrahamskih sporazumov, ob zavračanju preteklih poskusov preoblikovanja družbenih in političnih sistemov v regiji. Strategija poudarja, da ZDA ohranjajo življenjske interese, a ne več v obliki trajnih vojaških angažmajev.

Afrika pa je v strategiji predstavljena kot priložnost za strateške gospodarske povezave, trgovino, investicije in partnerstvo v pridobivanju kritičnih mineralov ter razvoju energetskega sektorja. Namesto razvojne pomoči ZDA zagovarjajo model sodelovanja, ki temelji na naložbah, gospodarskem odpiranju in zmanjšanju odvisnosti od vpliva tekmecev, zlasti Kitajske.