Za razliko od osuplih in zgroženih komentarjev v polju političnih analitikov se meni nova ameriška strategija nacionalne varnosti (2025) iz vidika interesov Evrope in Slovenije ne zdi slaba. Nasprotno. Menim, prvič, da ta nova ameriška strategija Evropi daje priložnost, bolje rečeno – jo prisiljuje, da se osamosvoji in da končno odraste. To, kar že nekaj let stalno poudarjam. In drugič, v skladu z mojimi številnimi razmišljanji menim, da je ameriški fokus stran od federalizacije pod bruseljsko taktirko k podpori večje nacionalne avtonomije in suverenosti dober iz razvojnega vidika za Evropo. Ta premik od dušečih enotnih evropskih politik, ki ubijajo konkurenčnost, inovativnost in razvoj, k večji vlogi nacionalnih politik pomeni priložnost za nov razvojni pospešek EU, ki je – kot zelo jasno kažejo številke – zastal prav z nastankom enotnega evropskega trga (1993) in evra (1999). Dokler je bila EU »samo« EGS (Evropska gospodarska skupnost), temelječa na carinski uniji in nekaj koordinacije ostalih politik (menjalni tečaji itd.) ter na avtonomnih nacionalnih razvojnih politikah brez dušeče regulacije iz Bruslja, je bila Evropa uspešna regija, ki je razvojno dohitevala ZDA. S »poglobitvijo« integracije je Evropa začela stagnirati in se danes razvojno povsem zaustavila.

Ta ameriška strategija nacionalne varnosti seveda pomeni oster odmik od “klasičnega” transatlantskega multilateralizma, na katerem sta EU in Slovenija zadnja desetletja gradili svojo vlogo. Jedro dokumenta je trda različica doktrine “America First”: ZDA bodo fokus zunanje politike drastično zožile na nekaj temeljnih interesov, obenem pa težo odgovornosti sistematično prelagale na zaveznice, ki naj prevzamejo “primarno odgovornost za svoje regije” in za svojo obrambo, tudi s ciljnim dvigom obrambne porabe Nata na 5 % BDP v okviru nove obrambne zaveze. To je za EU in manjše članice, kot je Slovenija, hkrati priložnost in šok terapija: priložnost, če znajo strateško izkoristiti prostor za večjo avtonomijo, in šok, ker se razbije udobna predpostavka, da bo ameriški varnostni dežnik avtomatsko pokril vsak evropski problem.

Za EU je posebej pomembno, da dokument Evropo opisuje kot kontinent v “civilizacijski krizi”, ki ga ogrožajo dušeča regulacija, migracijske politike, omejitve svobode govora, nizka rodnost in izguba nacionalnih identitet. Strategija se jasno postavlja na stran tistih političnih sil v Evropi, ki zagovarjajo vrnitev k “civilizacijski samozavesti”, h krepitvi nacionalne suverenosti in odpora do nadnacionalnih institucij. To pomeni, da bo Washington v takšni konfiguraciji manj zaveznik “bruseljskega” pristopa integracije in bolj pokrovitelj nacionalno-konzervativnih struj znotraj EU. Za Unijo kot projekt pravne, politične in gospodarske integracije je to seveda problematično, saj kaže na obdobje, v katerem bodo ZDA aktivno spodbujale razlike med državami članicami, če bodo te politično bolj “suverenistične” in pro-ameriške, tudi na račun enotne linije EU. Kar pa po mojem mnenju ni slabost, pač pa prednost in razvojna priložnost za tiste države, ki so razvojno bolj ambiciozne.

V varnostno-obrambni dimenziji strategija prinaša dva pomembna signala. Prvi je, da ZDA vidijo hitri konec vojne v Ukrajini kot svoj ključni interes, da bi stabilizirale evropsko gospodarstvo, zmanjšale tveganja eskalacije in obnovile strateško stabilnost z Rusijo. To je povsem identično mojim pogledom, saj v miru vidim priložnost za gospodarsko, socialno in politično stabilizacijo v Evropi. Nadaljevanje vojjne v Ukrajini bo neminovno razbilo EU, mir pa skozi stabilnost prinaša ohranitev ključnih dosežkov evropske integracije po drugi svetovni vojni. Seveda pa ta novi pristop Washingtona spravlja v nelagodni položaj del držav, ki se je ujel v past dosedanje ameriške strategije poskusa ošibitve Rusije skozi premikanje Nata proti ruskim mejam. V teh državah se je ta protiruska in militantna histerija razvila do točke, ko bo ta duh težko spraviti nazaj v steklenico brez radikalne zamenjave političnih elit.

Drugi signal pa je zahteva, da Evropa dolgoročno sama prevzame glavnino bremena svoje obrambe, medtem ko ZDA ostanejo strateški koordinator. To bi v praksi terjalo velik politični konsenz v EU glede znatnega dviga obrambne porabe, racionalizacije zmogljivosti ter resne razprave o evropski jedrski in industrijski strategiji – kar je seveda politično občutljivo, vendar je to priložnost za oblikovanje vojaško suverene Evrope. Le kot takšna bo lahko spet postala globalni politični igralec.

Na gospodarskem področju strategija napoveduje mnogo trši pristop k trgovini, industrijski politiki in energetiki. ZDA jasno razglašajo konec obdobja, ko so tolerirale velike trgovinske presežke evropskih zaveznikov, dokler so ti sledili širšim geopolitičnim ciljem. Predstavljena vizija je strogo “pro-zaposlitvena” in industrialistična: reindustrializacija, višji carinski zidovi, agresivno odpravljanje “nepoštenih praks” ter ponovna gradnja obrambne industrijske baze.

Hkrati dokument odkrito zavrača politiko razogljičenja in cilje zelenega prehoda, na kar je Evropska komisija vezala svoj temelj ekonomske prihodnosti. Ki pa je neslabvno propadel,saj s edržave, ki so šle najbolj radikalno v to smer, zaradi visokih cen energije in visokih okoljskih obremenitev soočajo z največjo gospodarsko stagnacijo.

To za EU seveda pomeni tveganje za novo fazo trgovinskih konfliktov, kjer bodo zelene industrijske politike, emisijske dajatve in regulacija postale predmet ameriškega povračilnega ukrepanja. V kombinaciji z ameriškim energetskim pristopom, ki ponovno postavlja v ospredje fosilna goriva in jedrsko energijo, bi se EU lahko znašla v položaju, ko je energetsko in tehnološko ujeta med svojo lastno nespametno in skrajno škodljivo strogo regulacijo in agresivnejšo ameriško ponudbo energentov in tehnologij. Jaz to vidim kot brco v ta zadnjo sedanjemu vodstvu Komisije in obstoječi politični eliti in kot možnost korekcije kursa.

Politično gledano strategija preusmerja težišče ameriške pozornosti iz Evrope proti Zahodni hemisferi in Indo-pacifiku. Za EU to pomeni, da postaja bolj “regionalna” in manj “osrednja” za strateško razmišljanje Washingtona, a hkrati ostaja pomembna kot gospodarska baza in kot potencialni partner v tekmi s Kitajsko. Strategija izrecno poudarja, da ZDA potrebujejo “močno Evropo, ki ostane evropska” in ki lahko deluje kot skupina povezanih suverenih držav brez dominacije sovražnega akterja. V praksi to pomeni, da bodo ZDA vzporedno spodbujale okrepitev obrambnih zmogljivosti ter politično fragmentacijo EU, če bo ta dojeta kot preveč centralizirana ali ideološko oddaljena od Washingtonove vizije Zahoda.

Za Slovenijo kot majhno, izvozno in močno v EU integrirano državo so implikacije večplastne. V obrambno-varnostnem smislu je cilj 5 % BDP za obrambo za Slovenijo nedosegljiv v realnem času, saj bi ogrozil ostale ključne državne funkcije. Politični pritisk iz Washingtona bi lahko Slovenijo postavil pred dilemo: ali slediti ameriškim pričakovanjem in se povezovati z državami, ki so pripravljene hitro dvigniti obrambne izdatke, ali pa zagovarjati bolj postopno in evropsko usklajeno pot. Prvo tvega marginalizacijo v EU, drugo napetosti v Natu. Vendarto ni problem, ki se ga ne bi dalo elegantno rešiti s kreativnim pristopm k proračunskemu načrtovanju (fokus na investicije v sredstva za »dvojno rabo«).

V gospodarskem in energetskem smislu se s to strategijo Slovenija znajde v podobni dilemi kot celotna EU. Če bo ameriška politika še zaostrila trgovinske in industrijske pritiske, bi bili močno prizadeti slovenski izvozni sektorji, še posebej industrije, ki so vpeti v nemške in italijanske dobavne verige. Energetsko zavezništvo z ZDA in ponovna vzpostavitev gospodarskih odnosov z Rusijo pa bi na drugi strani Sloveniji sicer omogočalo dostop do plina in naprednih jedrskih tehnologij, kar je ključno za dosego konkurenčnih cene energije za gospodarstvo in avtonomijo na področju električne energije.

Zunanjepolitično lahko sprememba ameriške strategije Sloveniji odpre prostor za bolj prožno in pragmatično pozicioniranje glede vprašanja Ukrajine. Če bodo ZDA začele aktivno spodbujati hitrejšo mirovno rešitev, bo imela Slovenija priložnost, da svojo vlogo preoblikuje iz pasivnega posnemanja najtrših evropskih stališč v bolj uravnotežen pristop, ki združuje podporo stabilnosti z realističnim priznavanjem novih geopolitičnih razmerij. To omogoča, da Slovenija razširi svojo diplomatsko avtonomijo, postopoma zmehča ideološke reflekse, povezane z dosedanjo evropsko militantno linijo, ter razvije vlogo mostu med Zahodom in Evrazijo — kar bi ji prineslo večjo strateško težo in gospodarske priložnosti.

Tudi notranjepolitično lahko ta sprememba deluje kot katalizator za bolj zrelo, uravnoteženo razpravo o slovenski razvojni poti. Namesto da bi Slovenija nekritično ponavljala militantne in regulativno ekstremne impulse, ki v EU zadnja leta pogosto prevladujejo, lahko izkoristi novo geopolitično odprtino in začne graditi zunanjo politiko, ki temelji na interesno usmerjeni diplomaciji, energetski raznolikosti, tehnološki odprtosti in zmanjšanju odvisnosti od ideološko motiviranih evropskih politik. To pomeni premik od reaktivnosti k strateškemu razmisleku — ter možnost, da se v Sloveniji vzpostavi bolj inkluziven politični dialog o prihodnosti, ki presega delitve, ki jih je poglabljala evropska kriza identitete in prezasičenega normativizma.

Za Slovenijo je zato zdaj posebej smiselno oblikovati inteligentno, dvotirno strategijo, ki ohranja dobre in pragmatične odnose z ZDA, hkrati pa ji omogoča več manevrskega prostora v odnosih z državami Evrazije, pri čemer ostaja članica EU, vendar ne več talka njenih razvojno škodljivih in konfliktno usmerjenih politik. Tak pristop Sloveniji omogoča, da izstopi iz okvira, kjer mora izbirati med lojalnostjo enemu polu ali drugemu, ter začne delovati kot država, ki zna uravnotežiti svoje interese, maksimirati gospodarske priložnosti in zmanjšati izpostavljenost strateškim tveganjem. Prav takšna uravnoteženost in pragmatičnost lahko majhni državi, kot je Slovenija, zagotovita večji vpliv in stabilnost v hitro spreminjajočem se mednarodnem okolju.