S tem vprašanjem se ubadam že nekaj časa. Prišel sem do sklepa, da evropski interes po nadaljevanju vojne v Ukrajini in potenciranju strahu pred namišljeno grožnjo ruskega napada na Evropo temelji predvsem na strahu, da bi se v primeru miru ZDA pod Trumpom utegnile umakniti iz Evrope. Ven iz Nata. Proti Aziji, kjer se nahaja edini pravi konkurent Amerike za globalno dominacijo – Kitajska. Evropski politiki želijo ohraniti ZDA v Evropi zato, ker brez ameriške prisotnosti privid evropske moči in superiornosti razpade na koščke. Kakšno moč pa ima Evropa brez ameriških jedrskih raket? Brez ameriške vojaške podpore razpade vsa povojna fantazma glede EU kot globalne velesile. Brez ameriških raket v Evropi bi se morala EU na novo definirati kot vojaška sila. Kar pa je v tem nacionalnem miksu in institucionalni karikaturi EU-27 neizvedljivo. Zato se bodo evropske države do bridkega konca oklepale nadaljevanja vojne v Ukrajini in izpodbijale vsakršno možnost mirne rešitve vojne, ki ne vključuje popolnega poraza Rusije. Ker slednje ni možno, bodo evropske države pobijale vse mirovne pobude.

Evropske države nimajo strategije za mir v Ukrajini. Nimajo je niti za vojno. Želijo le, da se ta ne neha in da ne razpade fantazma Evrope kot velesile. Mirno rešitev vojne v Ukrajini vidijo kot simbolno kapitulacijo pred realnostjo, da se globalni red ne vrti več okoli Evrope.

Do podobnega sklepa je prišla Almut Rochowanski v (levičarskem, vendar dobrem) The Jacobian, ki pravi – če povzamem v enem stavku – da evropske elite vztrajajo pri vojni ne zaradi strahu pred ruskim napadom, temveč zaradi strahu pred izgubo lastnega globalnega statusa.

Spodaj je povzetek njenega (sicer zelo dolgega) eseja, generiran s pomočjo UI in mojega editiranja sloga.

Evropska politika se je po dveh letih vojne v Ukrajini znašla v paradoksalnem položaju: kljub utrujenosti javnosti, gospodarski škodi in nenehni politični napetosti se zdi, da evropski voditelji raje vzdržujejo stanje vojne, kot da bi iskali možnosti za mir. Rochowanska opozarja, da se je v evropskem političnem prostoru utrdilo prepričanje, da bi bila “hitro dosežena” mirna rešitev celo nevarna ali neprimerna, medtem ko se militarizacija ter govor o neizogibnem spopadu z Rusijo normalizirata. Vzporedno pa evropske elite kažejo izrazito nezaupanje do kakršnekoli pobude, ki ne prihaja iz njihovega kroga, kar se je drastično pokazalo ob ameriški mirovni pobudi, ki je Evropo ujela povsem nepripravljeno.

Ko je novica o ameriški mirovni iniciativi prišla v javnost, so evropski voditelji pokazali predvsem šok in tiho nezadovoljstvo – ne zaradi vsebine pobude, temveč zato, ker pri njej niso sodelovali. Še bolj boleča je bila izjava ameriškega uradnika, da jim “ni mar za Evropo v tej zadevi“, kar je razgalilo globoko asimetrijo moči v transatlantskih odnosih.

Evropske elite so v zadnjih mesecih sprejele številne politike, ki bi bile še pred nekaj leti nepredstavljive: opuščanje fiskalne discipline, uvajanje novih oblik varčevalnih ukrepov, vojno propagando in represivno moraliziranje nad prebivalci, ki izražajo dvome ali kritiko. Poudarjena je tudi vloga vojaške industrije, ki doživlja rekordne dobičke, hkrati pa vpliva na politične odločitve. V tem kontekstu avtorica izpostavlja ključni problem: evropski voditelji ne pojasnijo, na katerih realnih varnostnih utemeljitvah temelji ta militaristični zagon.

Ravno v tem se skriva osrednja teza članka: Evropski voditelji se vojne ne oklepajo zato, ker bi realno verjeli v rusko grožnjo, temveč zato, ker se bojijo izgube lastnega statusa v svetu, ki postaja multipolaren. Rochowanska navaja analize strokovnjakov, ki trdijo, da evropske elite ne skrbi varnost svojih držav, temveč izguba privilegiranega položaja, ki so ga desetletja uživale kot “mlajši partner” ameriške globalne hegemonije. V svetu, kjer ZDA več ne bodo želele ali mogle zagotavljati varnostnega okvira, mora Evropa na novo definirati svojo vlogo – in ta misel evropskim elitam vzbuja paniko.

V članku so citirani številni primeri, ki kažejo, da evropski voditelji pretiravajo z opisom ruske ogroženosti. Nekateri politiki so se celo nehote zapletli, ko so javno priznali, da njihove države v resnici niso neposredno ogrožene, kot je španski premier Sánchez, ki je nekoč pripomnil, da ruska vojska “ne bo marširala čez Pireneje”. Kljub temu pa institucije EU in nacionalne vlade ustvarjajo atmosfero, v kateri je domnevna ruska grožnja tako rekoč aksiom, ki ga ni dovoljeno kritično preverjati. Avtorica poudarja, da ni dokazov, da bi Rusija načrtovala napad na katerokoli državo NATO, kar je v ostrem nasprotju z alarmističnimi analizami številnih evropskih think-tankov.

Poseben segment članka je namenjen razčlenjevanju evropskega “neobellicizma”, ki ga avtorica opredeli kot ideologijo nadvlade – ne obrambe. Pri tem se sklicuje na ugotovitve strokovnjaka Paikina, ki je v pogovorih z evropskimi diplomati in oblikovalci politik zaznal izrazito obsedenost s statusom. Evropa je desetletja delovala v udobni senci ameriške moči, kar ji je omogočalo izvajanje vplivne zunanje politike, kolonialnih ostankov ekonomskega vpliva ter posege v države tretjega sveta, ne da bi za to plačala resnično ceno. Ko tak privilegiran položaj začne izginjati, se evropski establishment odzove s paničnim militarističnim pospeševanjem.

Rochowanska nadalje opozarja, da mnogi v evropskem političnem prostoru fantazirajo o samostojni evropski hegemoniji. Takšne ideje izhajajo iz zgodovinskih prepričanj, ki jih poznamo iz britanskega, francoskega ali nemškega kolonialnega obdobja, danes pa se obnavljajo v obliki ambicij, da bi EU postala “tretja svetovna velesila”. Ta mentaliteta hrani prepričanje, da Evropa “ne sme izgubiti” vojne proti Rusiji, ker bi bil to simbolni konec evropske politične superiornosti. To prepričanje je – kot opozarja avtorica – izjemno plitvo, nekritično in temelji na napačnem razumevanju sodobne geopolitike.

Velik del članka se posveča vprašanju, da Evropa nima nikakršne resne strategije za mir. Če bi evropski voditelji res iskali varnostni okvir za svoje države, bi morali oblikovati t. i. veliko strategijo, ki bi odgovorila na temeljno vprašanje: kakšno vlogo želi Evropa igrati v svetu in s katerimi sredstvi. Nič od tega se ni zgodilo. Namesto celovitega strateškega premisleka vlada občutek politične improvizacije, ki se odraža tudi v bizarnih projektih, kot je famozni “dronski zid”, o katerem so politiki razpravljali, še preden so preverili, ali so sploh bili zaznani droni in še preden so vedeli, ali za to obstaja delujoča tehnološka rešitev.

Rochowanska opozori tudi na nevarne učinke militarizacije politične misli. Če politiki in analitiki ves čas ponavljajo, da se Evropa mora pripraviti na vojno, nastane samouresničljiva prerokba: vojaška prisotnost se razširi, retorika se zaostri, premiki sil pa ustvarijo pogoje, v katerih se spopad res lahko zgodi. To velja predvsem za države, ki razmišljajo o stalni prisotnosti vojakov v vzhodni Evropi ali celo o preventivnih vojaških scenarijih. Po mnenju Rochowanske takšne politike niso reakcija na varnostno grožnjo, temveč izraz evropskih ambicij po ohranjanju vpliva v regiji.

No sklep je dokaj jasen: evropski politiki si niso izbrali vojne zato, ker bi bila neizogibna ali ker bi jim grozila ruska invazija, ampak zato, ker niso pripravljeni na svet, v katerem Evropa ni več “velika sila”. Vojna v Ukrajini jim omogoča, da ohranijo iluzijo geopolitične pomembnosti, hkrati pa jim omogoča odlašanje z nujnimi razmisleki o novi vlogi Evrope. Mirovni pogovori, deeskalacija, obnova diplomacije in nadzor oboroževanja zato sploh niso del njihovega imaginarija – ne zato, ker ne bi bili možni, temveč zato, ker v njih vidijo simbolno kapitulacijo pred realnostjo, da se globalni red ne vrti več okoli Evrope.