Evropska unija je za obdobje 2024–2027 vzpostavila t. i. Ukraine Facility, finančni okvir v vrednosti 50 milijard evrov, od tega 33 milijard v posojilih in 17 milijard v nepovratnih sredstvih. EU je samo leta 2025 v ukrajinski proračun zagotovila 20,5 milijarde evrov, od tega 6,5 milijard evrov iz instrumenta za Ukrajino in 14 milijard evrov iz pobude G7 ERA, kar se plačuje iz obresti od imobiliziranih ruskih monetarnih rezerv. V naslednjih dveh naj bi Ukrajina prejela približno 12–13 milijard evrov letno, kar predstavlja okoli 6–7 % letnega proračuna EU. Na prvi pogled se znesek zdi obvladljiv, saj je skupni proračun EU za leto 2026 ocenjen na približno 186 milijard evrov, vendar gre za enega največjih finančnih transferjev v zgodovini Unije, ki že presega letne proračune posameznih evropskih držav.

Večina pomoči bo zagotovljena s skupnim zadolževanjem Evropske komisije, kar pomeni, da bo EU na finančnih trgih izdala obveznice in s tem zbrani denar posodila Ukrajini. Kratkoročno to sicer razbremeni nacionalne proračune, dolgoročno pa se obresti in tveganja prenesejo na prihodnje evropske proračune oziroma neposredno na države članice. Če Ukrajina ne bo sposobna vračati posojil, bodo stroške na koncu nosili evropski davkoplačevalci. V teoriji je shema izvedljiva, v praksi pa bo odvisna od politične enotnosti in pripravljenosti največjih gospodarstev – predvsem Nemčije, Francije in Italije – da sprejmejo večino finančnega bremena v času, ko se doma soočajo z lastnimi proračunskimi omejitvami.

Prav tu se skriva ključni problem. Medtem ko imajo severne države z močnejšimi javnimi financami nekaj manevrskega prostora, se južne članice – Francija, Italija, Španija – že zdaj spopadajo z visokimi primanjkljaji in dolgovi, kar omejuje njihovo sposobnost, da prispevajo več. Javno mnenje se hkrati obrača proti nadaljnjemu financiranju vojne, ki se vleče brez vidnega napredka. Zato v Bruslju čarajo “ustvarjalne” rešitve, kot sta uporaba prihodkov od zamrznjenih ruskih sredstev ali nov krog skupnega zadolževanja, kar pa odpira nova pravna in politična tveganja. Realnost je, da se EU z vsakim novim posojilom vse bolj zapleta v finančni model, ki vojno ohranja pri življenju, ne pa končuje.

Resnični izziv ni finančne, temveč strateške narave. Evropa vlaga milijarde v vojno, za katero je očitno, da je Ukrajina ne more dobiti, hkrati pa ne vlaga dovolj v lastno varnost, industrijo in energetsko stabilnost. Ključno vprašanje je – kaj po tem, ko tudi po 2 letih Ukrajina ne bo uspela pregnati ruskih sil (česar seveda ne more niti v teoriji) in kaj po tem, ko bo Ukrajina morala pristati na asimetrični mirovni sporazum (kapitulacijo), po katerem Rusija ne bo plačala nobenih vojnih reparacij? Kdo bo plačal teh 140 milijard evrov posojila (ki ga Evropska komisija želi oblikovati na podlagi zamrznjenih ruskih monetarnih rezerv) in kdo bo plačal obresti zanje? Ukrajina tega prav gotovo ne bo sposobna, saj se bo sesula kot hišica iz kart.

Torej bomo teh 140 milijard evrov plus obresti plačali evropski davkoplačevalci. Za kaj? Za financiranje nadaljevanja vojne, ki je Ukrajina niti v teoriji ne more zmagati? Kakšen smisel ima v Ukrajino in nakupe ameriškega orožja prelivati ta enormna sredstva, namesto da jih vlagamo v razvoj, v evropsko industrijsko, tehnološko in energetsko suverenost?!

Če EU ne bo oblikovala jasne strategije izhoda in prehoda iz vojne pomoči v mirovno diplomacijo, bo ta finančna politika postala ne le ekonomsko, temveč tudi politično nevzdržna – solidarnost, ki se spreminja v samouničenje EU.

Spodaj je dober pogovor na to temo. Ian Proud, nekdanji britanski diplomat:

Following my recent article on the topic of the so-called EU reparations loan (a cheap ruse to fund the Ukrainian state for another 2-3 catastrophic years of war), I discussed the issue in more detailed with Glenn Diesen,

The more I consider this issue, the more clear it becomes that attempting to exproprirate Russian assets is a desperate measure to prevent EU Member States from giving Ukraine the money themselves, money which they do not have.

The Commission idea, should the Russian asset option continue to be blocked by Belgium, to borrow the money on international markets and then lend it to Ukraine, which can’t borrow money itself, appears similarly desperate. Who will make repayments on that loan? Becauses Ukraine won’t.

Suddenly, the EU idea of common debt becomes more worrying still. Who wants to give Kaja Kallas a blank cheque to fund proxy wars in other countries, with repayments being share among Member States?

Amid all of this, with Pokrovsk falling, Kupiansk and Siversk almost lost, the Russian army pushing into Zaporizhia, does anyone in Brussels take a step back and ask whether, in fact, it would be better to support the US in leveraging Zelensky to settle?

There are, I’m afraid to say, still too many truly believers in the Russia total defeat delusion. Ukraine can still win! With what troops and, critically, what money?

Vprašanje za Chat GPT 5.0:

Napiši komentar, kako realistično bi se – glede na dosedanji potek vojne v Ukrajini, glede na vojaško opremljenost EU držav v primerjavi z rusko, glede na razvitost in stopnjo izkoriščanja evropske in ruske vojaške industrije, glede na rusko premoč v jedrskem arzenalu ter glede na nove načine bojevanja (droni, rakete dolgega dosega, neuporabnost tankov in oklepnih vozil) – vojna v Ukrajini lahko obrnila v korist Ukrajine, če bi evropske države v Ukrajino poslale svoje čete v aktivni spopad z Rusijo.

Odgovor ChatGPT:

Ideja, da bi evropske države lahko obrnile potek vojne v Ukrajini s pošiljanjem lastnih čet v neposreden spopad z Rusijo, je strateško in logistično skoraj neizvedljiva – ne zaradi pomanjkanja poguma ali solidarnosti, ampak zaradi objektivnih omejitev vojaške, industrijske in energetske narave.

Evropske države so po treh desetletjih zmanjševanja vojaških izdatkov in razgradnje obrambnih industrij danes preprosto nepripravljene na vojno visoke intenzivnosti. Realno operativnih tankov in oklepnih vozil je v Evropi manj kot 2.000, kar je manj od številke, ki jo je Rusija izgubila samo v prvih dveh letih invazije. Večina evropske opreme je starejših generacij, servisno omejena in neprimerna za sodobno frontno bojevanje, kjer odločajo droni, topništvo dolgega dosega in natančno vodenje raketnih sistemov. Evropske države razpolagajo sicer s kakovostno usposobljenimi vojaki in močno zračno komponento, a nimajo zadostne zaloge streliva, raket dolgega dosega in zanesljive proizvodne baze, ki bi vzdržala večmesečni ali večletni spopad z Rusijo.

Nadaljujte z branjem→

For decades, “mainstream media” sold itself as the guardian of truth, the noble referees of democracy. But as Elon said, the real trick isn’t in what they say. It’s in what they don’t.

Silence is their loudest lie. When a story threatens the narrative, it disappears. When it protects “the right people,” it dominates every headline. That’s not journalism. That’s narrative management.

They didn’t investigate; they curated. They didn’t question; they coordinated. They built stories like weapons, aiming not for accuracy but for influence. And when trust collapsed, they blamed “disinformation” instead of admitting they became the disinformation.

The press once exposed power. Now it performs for it. “Fact checks” read like campaign ads. “Debunks” sound like talking points. The job isn’t to find truth anymore; it’s to make sure you believe the approved version of it.

Orwell warned about this in 1948 when he wrote about the Ministry of Truth, where lies were rewritten as facts and history was whatever power said it was. The difference is that today’s propaganda doesn’t wear uniforms. It wears makeup and smiles under studio lights.

Then came the plot twist they never saw coming. The internet broke their monopoly. Social media gave every citizen a printing press. For the first time, people could challenge a headline, post evidence, or embarrass a newsroom in real time. The gatekeepers lost the gate.

That’s why they call it “misinformation” when citizens do journalism better than journalists. Social media didn’t just democratize information. It exposed who had been rigging it.

That’s what Elon meant. The lie isn’t always spoken. It’s edited out. It’s the missing headline, the buried story, the silence that tells you everything.

Modern journalism isn’t dying. It’s mutating. From watchdog to lapdog. From the fourth estate to the spin doctors of the establishment.

The narrative feeds power. Truth doesn’t feed anyone, so they starved it.

Vir: Mario Nawfal

Bill Gates je v svojem komentarju izpred tedna in pol imel znanstveno podlago za svojo trditev, da ima v dilemi med podnebnimi spremembami in prehransko varnostjo slednja prednost. Zmanjšanje globalnega segrevanja na 1,5 °C zahteva ambiciozne podnebne zaveze, ki pa imajo lahko močan negativen vpliv na rabo zemljišč, kar lahko vodi v poslabšanje prehranske varnosti za najbolj ranljive države. Nova študija Gao et al, objavljena v Nature Climate Change, razkriva, da bi lahko te zaveze povzročile obsežno izgubo kmetijskih površin in s tem povečale tveganja za prehransko varnost, zlasti v državah globalnega juga. Medtem ko so ukrepi za blaženje podnebnih sprememb, kot so pogozdovanje, obnova ekosistemov in ponovna ozelenitev degradiranih območij, ključni za doseganje ogljične nevtralnosti, lahko hkrati ogrozijo pridelavo hrane, saj tekmujejo za isto omejeno zemljišče.

Spremembe v rabi zemljišč so pogosto povezane z negativnimi okoljskimi in družbeno-ekonomskimi posledicami — od izgube biotske raznovrstnosti in degradacije tal do razseljevanja lokalnih in avtohtonih skupnosti ter gospodarskih motenj. Ker je površina Zemlje omejena, širitev gozdov za doseganje podnebnih ciljev neizogibno pomeni manj površin za kmetijstvo. Raziskave so že opozorile na obseg sprememb, ki jih zahtevajo neto ničelne emisije, vendar nova analiza poudarja, da so tveganja in omejitve strategij, temelječih na rabi zemljišč, večja, kot se je doslej domnevalo.

Študija, ki so jo izvedli Gao in kolegi, je s pomočjo integriranih podnebno-gospodarskih modelov in podrobne prostorske analize ocenila učinke globalnih podnebnih zavez. Ugotovili so, da bi lahko do leta 2100 ob upoštevanju cilja 1,5 °C svet izgubil približno 12,8 % obdelovalnih površin, predvsem zaradi ukrepov, kot sta pogozdovanje in obnova ekosistemov. Izguba pa ni enakomerno porazdeljena – Južna Amerika bi lahko izgubila skoraj 24 % kmetijskih zemljišč, medtem ko bi 81 % prizadetih držav prihajalo iz globalnega juga, kjer je prehranska negotovost že zdaj velik izziv.

Nadaljujte z branjem→

NASA je na svoji spletni strani objavila izsledke študije, objavljene v reviji Nature Climate Change, ki ugotavlja, da je v zadnjih 35 letih med četrtino in polovico vegetiranih površin Zemlje pokazalo znatno zelenitev, predvsem zaradi naraščajočih koncentracij ogljikovega dioksida v ozračju. 

Mednarodna ekipa 32 avtorjev iz 24 institucij v osmih državah je vodila raziskavo, v kateri so uporabili satelitske podatke instrumentov NASA MODIS (Moderate Resolution Imaging Spectrometer) in NOAA AVHRR (Advanced Very High Resolution Radiometer) za določitev indeksa listne površine oziroma količine listnega pokrova na vegetiranih območjih planeta. Zaznana zelenitev pomeni povečanje površine listov na rastlinah in drevesih, ki skupaj obsegajo površino, dvakrat večjo od ozemlja Združenih držav Amerike.

Zeleni listi s pomočjo fotosinteze uporabljajo energijo sončne svetlobe, da kemično združijo ogljikov dioksid iz zraka z vodo in hranili iz tal, s čimer nastajajo sladkorji, ki predstavljajo glavni vir hrane, vlaken in goriva za življenje na Zemlji. Študije so pokazale, da povečane koncentracije ogljikovega dioksida pospešujejo fotosintezo in s tem rast rastlin.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

Slovenija se na energetskem področju sooča s tremi izzivi:

• Kako zagotoviti dovolj energije za povečanje blaginje prebivalstva vsaj na povprečje Evropske Unije?
• Kako doseči podnebne cilje, predvsem zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv?
• Kako doseči navedene cilje ob zanesljivi in ekonomsko konkurenčni dobavi energije in s čim manjšim negativnim vplivom na okolje?

Da bi dosegli te cilje hkrati in usklajeno, bo potrebno v čim večji meri opustiti uporabo fosilnih energentov na osnovi ogljika in jih nadomestiti z viri energije, ki v proizvodnji in uporabi ne sproščajo toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid (CO2), so torej brez ogljični. Najprimernejši tak vir je električna energija, ki jo zaradi svoje univerzalnosti lahko uporabimo za skoraj vse namene končne rabe energije, tudi v prometu, industriji in ogrevanju. Mora pa biti  proizvedena iz brez pziroma nizkoogljičnih virov, to je obnovljivih virov (voda, veter, sonce) ali jedrske energije. Ti viri morajo biti optimalno izbrani in kombinirani, da dosežemo vse cilje energetskega prehoda.

Če pogledamo države, ki so pri tem najuspešnejše, prevladujejo tiste, ki imajo med viri za proizvodnjo električne energije tako obnovljive vire kot jedrsko energijo. Glede na specifične naravne pogoje imajo lahko v sestavi energetskih virov več obnovljivih virov, kot Brazilija, Švedska, Švica, ali večino jedrske energije, kot Francija. Države, kjer temelji oskrba z električno energijo samo na obnovljivih virih, so zelo redke in temeljijo pretežno na hidroenergiji (Norveška, Paragvaj), ne pa na soncu in vetru. Jedrska energija v mešanici virov zagotavlja osnovno energijo v pasu in stabilnost celotnega sistema, kar sami obnovljivi viri vetra in sonca ne zmorejo, kot se je izkazalo pred kratkim v Španiji.

Nadaljujte z branjem→

Očitno bo potrebna nova punk revolucija

Tole spodaj je ena najbolj impresivnih, vendar tudi najbolj strašljivih slik. Kaže, da je Kitajski uspelo od leta 2000 svoj delež v globalni industrijski proizvodnji povečati iz 6 %, prek sedanjih 33 %, na (po oceni INIDO) 45 % leta 2030. Torej leta 2030 bo skoraj polovice svetovne industrije locirana v Kitajski. Česa takšnega svet še ni videl. Globalni delež držav z visokimi dohodki se bi prepolovil – iz 75 % leta 2000 na vsega 38 % leta 2030. Globalni delež ZDA naj bi se zmanjšal iz 25 % na vsega 11 %, podobno naj bi se za skoraj 60 % zmanjšali globalni deleži dosedanjih industrijskih velesil – Nemčije, Japonske, Južne Koreje.

Vir: UNIDO

To globalno prestrukturiranje je del procesa, ki ga poznamo pod imenom »kitajski šok«. Zdaj smo v fazi drugega kitajskega šoka (China Shock 2.0), ki bo prizadel predvsem Evropo. Ta novi šok se močno razlikuje od prvega, ki je prizadel ZDA, medtem ko je bil pozitiven za Evropo. Prvi kitajski šok (po letu 2001, ko je Kitajska vstopila v WTO) je prinašal širitev trgov za evropsko industrijo in cenejše proizvode za evropske kupce, drugi predstavlja predvsem grožnjo evropski industriji, izvozu in tehnološki konkurenčnosti. Kitajska presežna proizvodnja, nizke izvozne cene in depreciacija juana ustvarjajo pritisk na evropsko proizvodnjo in trg dela, zlasti v državah, ki temeljijo na izvozu – kot so Nemčija, Nizozemska in Irska, posredno pa na vse ostale države, ki so prek dobaviteljskih verig povezani predvsem z nemško industrijo. Medtem ko se je uvoz iz Kitajske povečal, se je izvoz evrskega območja na Kitajsko od začetka 2023 zmanjšal za več kot 25 %. Evropski odziv na to strukturno spremembo ostaja počasen, razdrobljen in premalo strateško usmerjen, zato se lahko danes upravičeno sprašujemo ne samo o dolgoročni industrijski suverenosti in tehnološki odvisnosti Evrope, pač pa o dolgoročnem obstoju evropske industrije nasploh.

Colijn in Brzeski iz nizozemske ING banke (prvi je njen glavni ekonomist, drugi pa njen globalnih vodja za makroekonomijo) sta pripravila analizo pričakovanih učinkov za Evropo. Spodaj je povzetek njunih ugotovitev in moj komentar.

Nadaljujte z branjem→

Arnaud Bertrand opisuje zanimivo zgodbo o kitajskem razvoju torijevega jedrskega reaktorja na staljeno sol (Molten Salt Reactor, MSR) kot zgodbo o zamujeni (ameriški) tehnološki revoluciji v sodobni zgodovini. Zgodba je o tem, kako lahko ozkogledost, birokracija in politične spletke zaustavijo napredek neke nacije, ki ga nato lahko iz arhivov izkoplje druga nacija in na njej razvije svojo tehnološko prednost. Spodaj je povzetek zgodbe (generiran z nekaj mučenja UI). Izvirni Bertrandov članek lahko preberete tukaj.

Zamujena ameriška revolucija in usodna politična odločitev

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je ameriški Oak Ridge National Laboratory (ORNL) v Tennesseeju pod vodstvom vizionarskega direktorja Alvina Weinberga razvil koncept jedrskega reaktorja, ki je obetal rešitev skoraj vseh ključnih težav tradicionalne jedrske energetike. Namesto redkega in strateško občutljivega urana bi lahko kot gorivo uporabljal torij, element, ki je v zemeljski skorji tri- do štirikrat bolj razširjen. Reaktorsko gorivo je bilo v osnovi tekoče – raztopljeno v staljeni soli – zato klasično »taljenje sredice« ni mogoče v enakem smislu kot pri lahkovodnih reaktorjih. Pasivni varnostni mehanizem, t. i. talilni čep, ob pregrevanju omogoči, da se staljena sol z gorivom gravitacijsko izprazni v varnostne rezervoarje, kjer se verižna reakcija samodejno ustavi. Poleg tega nastane 30–50-krat manj radioaktivnih odpadkov, ki ostanejo nevarni le nekaj stoletij (ne desettisočletij), delovanje pri atmosferskem tlaku pa odpravlja potrebo po masivnih, dragih tlačnih posodah in potencialno bistveno znižuje stroške gradnje.

Nadaljujte z branjem→

Medijske objave v zadnjih dneh oznanjajo, da je kitajskim znanstvenikom in inženirjem uspel pomemben preboj pri razvoju in komercialni uporabi novega tipa jedrskih elektrarn. Gre za torijev reaktor s staljeno soljo (Thorium Molten Salt Reactor, T-MSR), ki je vrsta naprednega jedrskega reaktorja četrte generacije in ki uporablja torij (Th-232) kot gorivo in staljeno sol kot hladilno sredstvo in hkrati kot nosilec goriva. Gre za koncept, ki se bistveno razlikuje od današnjih jedrskih reaktorjev na uran, saj omogoča večjo varnost, manj radioaktivnih odpadkov in učinkovitejšo rabo goriva.

V T-MSR-ju je gorivo (torij ali uran-233, ki nastane iz torija) raztopljeno v staljeni soli – običajno fluoridni zmesi, kot je LiF-BeF₂ (t. i. FLiBe). Ta zmes hkrati:

• deluje kot hladilno sredstvo, ki odvaja toploto iz reaktorske sredice,
• in kot nosilec goriva, kar pomeni, da ni potrebna klasična trdna gorivna palica.

Ko se torij v reaktorju obseva z nevtroni, se pretvori v uran-233, ki je fisijski material in sprošča energijo.

Ključne značilnosti in prednosti

1. Večja varnost:
   • Reaktor deluje pri atmosferskem tlaku (brez visokotlačnih parnih sistemov).
   • V primeru pregrevanja se staljena sol razširi in avtomatsko ustavi verižno reakcijo (negativen temperaturni koeficient reaktivnosti).
   • Ima t. i. freeze plug – čep iz strjene soli, ki se ob pregrevanju stopi in omogoči, da se gorivo samodejno izprazni v varno rezervoar, kjer se reakcija ustavi.
2. Učinkovitejša uporaba goriva:
   • Torija je približno 3–4× več kot urana v zemeljski skorji.
   • Uporablja se skoraj v celoti (visoka izraba goriva), medtem ko današnji uranski reaktorji izrabijo manj kot 1 % goriva.
3. Manj odpadkov in manjša proliferacijska nevarnost:
   • Odpadki imajo krajšo razpolovno dobo in se razgradijo v nekaj stoletjih (namesto tisočletij).
   • Uran-233, ki nastane, je kontaminiran z U-232, kar otežuje uporabo za orožje.
4. Visoka termična učinkovitost:
   • Delovne temperature so med 600 °C in 800 °C, kar omogoča večjo učinkovitost pretvorbe toplote v električno energijo.

Nadaljujte z branjem→