Monthly Archives: november 2025
Bo rusko gospodarstvo (končno) kolapsiralo?
Will the Euro collapse?
Robert Skidelsky: After Globalisation – Return of Fascism & War
Robert Skidelsky je legenda med ekonomskimi zgodovinarji. Med drugim avtor fantastične 3-delne biografije Johna M. Maynarda. In seveda redek glas razuma med intelektualci v aktualni kakofoniji. Njegova nappved je, da bo po koncu sedanje ere globalizacije nujno prišel val protekcionizma in z njim fašizacija v notranji politični situaciji držav. Naslednja možna faza je vojna.
The Mission – Butterfly On A Whee
Nekoč so bili dvoji bogovi gotskega rocka – Sisters of Mercy in The Mission. Nato pa sta prišla Nirvana in grunge
Euroclear grozi EU s tožbo, če bo uporabila zaplenjena ruska sredstva
The greatest irony in modern finance? The EU is so desperate to steal Russia’s sovereign assets that its own custodian — Euroclear, is now warning it may sue Brussels if they try it. When your vault threatens to drag you into court for breaking the law, you no longer have a financial order, you have a cartel panicking under its own lies.
Euroclear, the Belgian securities giant holding roughly €185–200 billion in Russian sovereign reserves, has quietly delivered the EU a message sharper than any Kremlin statement: If you force us to hand over frozen Russian central bank assets for your €140 billion Ukraine scheme, you’re exposing us to massive legal liability and we will take you to court.
This isn’t a sideshow. Euroclear is the core of the EU’s financial plumbing. It’s where states, banks, institutions, pension funds, and sovereign wealth vehicles settle their transactions. It’s the reason Brussels pretends to be a safe custodian of global capital.
And now? The custodian is telling the political class, “If you break international law to rob Moscow, you break us, and we will drag you into the dock with us.”
Ministrstvo za resnico v nastajanju: Evropski ščit za demokracijo ali ščit pred demokracijo?
Thomas Fazi v UnHerd kritično obravnava pobudo Evropske komisije imenovano European Democracy Shield, ki naj bi po uradni razlagi ščitila svobodo govora, volitev in civilno družbo pred »dezinformacijami« in tujim vmešavanjem. Po njegovem mnenju gre v resnici za orodje nadzora in omejevanja svobode izražanja, ki pod pretvezo zaščite demokracije uvaja mehanizme za nadzor informacij in kaznovanje odklonskih mnenj. Osrednji del predloga je ustanovitev nadzornega centra za prepoznavanje in odstranjevanje »lažnih vsebin« z interneta, kar po Fazijevih besedah odpira nevarna vprašanja o tem, kdo določa, kaj je resnica.
Drugi element pobude je mreža “neodvisnih” preverjevalcev dejstev, ki bi delovali v vseh uradnih jezikih EU. Fazi poudarja, da izraz “neodvisen” v Bruslju pogosto pomeni ravno nasprotno, saj so te organizacije finančno odvisne od Komisije, ki jih financira prek obsežnih razpisov in programov. Demokratični ščit naj bi tako razširil pristojnosti že obstoječega Evropskega observatorija za digitalne medije (EDMO), ki je bil doslej deležen več deset milijonov evrov evropskega denarja, s čimer se, po mnenju Fazija, ustvarja zaprt sistem povratnih informacij, v katerem EU financira akterje, ki nato potrjujejo in širijo njene lastne narative.
Evropski gospodarski samomor: Neumnost ali namerna sabotaža?
Ko iščem razlago za evropski gospodarski samomor, še vedno niham med neumnostjo in med načrtno sabotažo. Preveč sem racionalen za teorije zarote, da bi se nagnil v smer načrtne sabotaže, toda tudi neumnost ne more biti tako globoka in tako široko razpredena. Ko vidiš, da sedanje energetske in podnebne politike vodijo v tvojo lastno gospodarsko razgradnjo, razgradnjo temelja evropske blaginje, medtem ko koristijo tvojima največjima konkurentoma (Kitajski in ZDA), ko vidiš, da sankcije škodijo samo tebi, koristijo pa Rusiji, Kitajski in ZDA, potem je težko zagovarjati, da gre samo za navadno neumnost. Tako neumen, da načrtno uničuješ samega sebe, leto za letom, in da končno tega ne sprevidiš in ne prenehaš to početi, je preprosto težko biti.
Europe just became the only region on Earth planning to use less natural gas — not because it “went green,” but because its industries are dying. The Green New Deal didn’t decarbonize Europe… it de-industrialized it. And the elites still call this “a success.”
Every region rises. North America up.
Asia up. Middle East up. Africa up.
Eurasia stable and expanding. Only Europe collapses double digits.
This isn’t climate leadership. It’s the unmistakable signature of a project that was never about saving the planet, but about dismantling Europe’s industrial capacity, one sanction package and one ideological decree at a time.
The moment Europe cut itself off from cheap Russian pipeline gas, the clock started ticking. What followed was not an energy transition but an energy suicide pact. The continent that once powered global manufacturing now runs on wishful thinking, imported LNG priced like liquid gold, and punitive regulations written by people who’ve never worked a day in a factory.
Dan, ko je Evropa nehala poslušati Ursulo von der Leyen
Če karikiram, ob zadnjem nastopu Ursule bon der Leyen v evropskem parlamentu je še pes ni prišel poslušat (če odštejemo osebje parlamenta in kamermana).
THE DAY EUROPE STOPPED LISTENING TO URSULA VON DER LEYEN
The empty Parliament says more than any speech she has ever given.
European Parliament was EMPTY during her speech.
Not half-empty.
Empty.
This is not a scheduling issue.
This is not an accident.
This is a political message:
👉 Von der Leyen has lost all authority.
Even her own Parliament no longer takes her seriously.
Kaj bomo proizvajali čez 10 let, če sploh?
Moja travma zadnjih 25 let je spremljanje »kitajskega šoka« – gospodarskega vzpona Kitajske po letu 2000. Nekaj med nejevero in čudenjem nad sistematičnostjo oblikovanja lastnih verig vrednosti od surovin do pametnih končnih izdelkov in strahom pred tem, kdaj nas bo ta vlak pregazil in zibelko industrijske revolucije spremenil v industrijski muzej na prostem.
Kitajska je svoj delež v svetovni industrijski proizvodnji povečala z 6 % leta 2000 na današnjih 33 %, po ocenah UNIDO pa bo do leta 2030 dosegla kar 45 % – skoraj polovico svetovne industrije. Hkrati se bo delež držav z visokimi dohodki prepolovil (s 75 % na 38 %), delež ZDA pa padel z 25 % na 11 %, kar pomeni najglobljo prerazporeditev industrijske moči v sodobni zgodovini.

You must be logged in to post a comment.