Za razumevanje pomena teh besed (glejte spodnji članek) je seveda treba vedeti, kakšna strateška osebnost je bil George F. Kennan.
Kennan je bil eden najvplivnejših ameriških diplomatov in strateških mislecev 20. stoletja. Najbolj znan je kot arhitekt politike zadrževalne strategije (containment), ki je temeljila na ideji, da je treba širjenje sovjetskega vpliva omejiti z dolgoročno, premišljeno in vztrajno politično ter gospodarsko močjo Zahoda. Svoj znameniti »Long Telegram« (1946) in članek “The Sources of Soviet Conduct” (članek je bil prvotno objavljen anonimno v reviji Foreign Affairs julija 1947 pod psevdonimom “X”, vendar je bilo avtorstvo hitro razkrito in je postalo splošno znano) je napisal v času, ko je bilo v ZDA veliko nejasnosti glede namer Sovjetske zveze. Kennan je v teh analizah opozoril, da ni nevarnosti neposredne vojaške agresije po Evropi, temveč dolgoročne, politično-ideološke ekspanzije Sovjetske zveze, ki jo je mogoče omejiti s stabilnimi institucijami, močnimi ekonomijami in strateško potrpežljivostjo. S tem je postavil intelektualne temelje hladne vojne.
Njegova vizija je bila bistveno bolj zadržana, diplomatska in realistično uravnotežena kot kasnejši militarizirani pristopi ameriške zunanje politike. Kennan je opozarjal proti pretiranemu širjenju ameriških obveznosti in bil ostro kritičen do širitve Nata in je svaril, da bo premik ameriške vojaške infrastrukture proti ruskim mejam ustvaril odpor in konflikt, ne pa varnosti. Kljub temu da mnogi njegovi predlogi niso bili v celoti upoštevani, je pustil globoko zapuščino kot mislec, ki je zagovarjal strateško zmernost, razumevanje zgodovinskega in kulturnega konteksta in primat diplomacije pred silo. Zgodovina ga pogosto potrjuje kot enega najpronicljivejših in najdaljnovidnejših geopolitičnih analitikov svojega časa.
George Kennan je že v devetdesetih letih postal eden najostrejših kritikov odločitve ZDA, da razširijo Nato proti vzhodu, še posebej na območja nekdanje sovjetske sfere. Širitev je označil kot “najbolj usodno napako ameriške politike po hladni vojni”. Opozarjal je, da bo Rusija to razumela kot strateško grožnjo, ne glede na to, kdo vodi Kremelj, in da bo Zahod s tem sprožil ravno tiste napetosti, pred katerimi naj bi Nato ščitil. Kennan je poudarjal, da bi moral biti cilj povojne politike integrirati Rusijo v evropsko varnostno arhitekturo, ne pa jo izolirati in potiskati v defenzivo. Menil je, da bo širitev Nata spodkopala demokratične sile v Rusiji, okrepila nacionalistične ter varnostno-vojaške kroge in dolgoročno destabilizirala odnose med Vzhodom in Zahodom. Današnji konflikti in geopolitične napetosti pogosto potrjujejo njegovo svarilo ter njegov status izjemno daljnovidnega geopolitičnega misleca.

You must be logged in to post a comment.