Democracy Shield je pobuda Evropske komisije, predstavljena leta 2024 kot del širšega evropskega okvira za zaščito demokratičnih procesov pred domnevnimi tujimi informacijskimi manipulacijami, dezinformacijami in izzivi, ki jih prinaša umetna inteligenca. Projekt je pripravila Evropska komisija v sodelovanju z različnimi evropskimi agencijami, akademskimi centri in nevladnimi organizacijami, njegova uradna vloga pa je krepitev odpornosti EU pred zunanjimi vplivi na demokratične volitve in javno razpravo. Kljub temu številni kritiki – med njimi Norman Lewis – opozarjajo, da gre za instrument, ki presega namen zaščite demokracije in predstavlja obliko sistematičnega upravljanja informacijskega prostora v EU. Democracy Shield je bil javno objavljen kot ključni element evropske strategije za leto 2024 in vključuje tako zakonodajne kot nezakonodajne ukrepe, usmerjene v digitalne platforme, medije, izobraževalni sektor in državljane.

Norman Lewis je v analizi, objavljeni pred nekaj dnevi, seciral ta nov Ursulin mehanizem in ugotovil, da dejanski cilj tega Ursulinega mehanizma ni zavarovanje demokracije, temveč zaščita Evropske komisije pred političnim nezadovoljstvom evropskih državljanov. Za razliko od zgolj orwellijanske cenzure obstoječe javne diskusije Ursulin “demokratični ščit” prek prediktivnih algoritmov umetne inteligence prinaša preemptivno kontrolo bodočega narativa. Enostavno rečeno, želi preprečiti, da bi v Evropi sploh vzniknila diskusija o nekaterih temah. Ursula je glede totalitarizma naredila velik korak naprej od tega, kar je dopuščala domišljija Orwella v 1948.

Spodaj je kratek povzetek dokumenta.

Lewis pravi, da je Democracy Shield mehanizem, ki je zasnovan precej širše, kot je predstavljeno javnosti. Čeprav se pobuda sklicuje na zaščito volitev in demokratičnih institucij pred zunanjimi grožnjami, Lewis opozarja, da njen dejanski cilj ni zavarovanje demokracije, temveč zaščita Evropske komisije pred političnim nezadovoljstvom evropskih državljanov. Democracy Shield tako po njegovem ne služi kot obrambni zid pred vplivi iz tujine, ampak kot politični ščit, ki zmanjšuje demokratično odgovornost evropskih institucij.

Lewis trdi, da pobuda radikalno preoblikuje temeljne demokratične pojme. Koncepti, kot so odpornost, pluralnost, zaupanje in neodvisnost, so v okviru Democracy Shield redefinirani kot razlog za razširjeno regulacijo političnega govora in nadzor nad informacijami. Evropska komisija naj bi si prizadevala ustvariti koordiniran, centraliziran informacijski sistem, ki deluje kot »operacijski sistem resnice«: ta določa, katere informacije so dovoljene in kako jih je treba prikazati državljanom, s čimer se bistveno omejuje svoboda javne razprave.

Ključno vlogo v sistemu, ki ga opisuje Lewis, imajo organizacije, kot sta European Digital Media Observatory (EDMO) in mreža EFCSN. Navzven delujejo kot neodvisni varuhi resničnosti, vendar so v resnici v veliki meri odvisni od financiranja Evropske komisije. To pomeni, da se definicija »resnice« institucionalizira, oblikuje pa jo isti politični organ, ki je odgovoren za regulacijo javnega prostora. Tehnološke platforme so v okviru Democracy Shield pozvane, da aktivno sodelujejo pri zmanjševanju vidnosti, odstranjevanju ali označevanju vsebin, ki se štejejo za sporne, kar vzpostavlja centralizirano evropsko infosfero.

Posebno pozornost Lewis namenja pojavu »prebunkinga«. Gre za prakso predhodne nevtralizacije političnih narativov, preden se sploh pojavijo v javnosti. Sistem temelji na prediktivni umetni inteligenci, ki prepoznava teme, za katere obstaja verjetnost, da bodo sprožile politično nestrinjanje. Lewis opozarja, da prebunking ni več reakcija na dezinformacije, ampak oblika prediktivne cenzure, ki duši politično debato v njenem potencialnem začetku. Še posebej problematično se mu zdi, da so tovrstne prakse pogosto usmerjene v mlade, ki naj bi bili »preventivno« zaščiteni pred neželenimi idejami.

Drugi steber analize se osredotoča na nevladne organizacije, ki jih Lewis opredeljuje kot podaljške Komisijine nadzorne mreže. Številne organizacije, financirane z evropskimi sredstvi, imajo status t. i. »trusted flaggerjev«, kar jim daje formalna pooblastila za posredovanje pri odstranjevanju spletnih vsebin v okviru evropske zakonodaje o digitalnih storitvah. To po Lewisu pomeni, da se nevladniki preobrazijo v neuradne regulatorje javnega prostora, čeprav nimajo demokratične legitimnosti ali politične odgovornosti.

Lewis izpostavlja, da so številne aktivnosti Democracy Shield usmerjene v mlade. Programi medijske pismenosti, šolski projekti in mladinske pobude so predstavljene kot orodja za dvig kritičnega mišljenja, a po njegovem dejansko ustvarjajo normativni okvir, znotraj katerega so učenci in mladi vodeni k sprejemanju uradnih evropskih stališč kot edino legitimnih. Rezultat naj bi bil ideološko oblikovan »evropski državljan«, ki reproducira politično naracijo institucij in je mnogo manj nagnjen k političnemu dvomu.

Analiza vključuje tudi pregled treh držav, kjer naj bi bili mehanizmi Democracy Shield že uporabljeni v praksi: Romunije, Moldavije in Češke. Lewis navaja, da so se v Romuniji elementi boja proti tujim informacijskim manipulacijam uporabili kot argument za delegitimacijo izida volitev, v Moldaviji za usmerjanja predvolilnih procesov, na Češkem pa za sistematično označevanje političnih nasprotovanj kot grožnje. Te primere vidi kot testna območja za prihodnje širše delovanje mehanizma.

Lewis poudarja protislovje, ki iz tega izhaja: demokratični sistem predpostavlja konfliktnost, svobodno izmenjavo idej in odprt prostor za politična nesoglasja. Democracy Shield pa po njegovem uvaja sistem, ki omejuje polje dopustnega govora in politične kritike ter ga zamejuje s tehničnimi pravili, algoritmi in institucijami, ki imajo večjo lojalnost do Evropske komisije kot do demokratičnih procesov.

V nadaljevanju Lewis meni, da je ključni problem v razkoraku med formalnim videzom demokratičnosti in realnimi mehanizmi nadzora. Evropska unija se navzven predstavlja kot zagovornica svobode, človekovih pravic in političnega pluralizma, hkrati pa po njegovem mnenju uvaja sistem upravljanja informacij, ki postopoma zmanjšuje prostor za spontan politični konflikt. Demokracija naj bi se s tem reducirala na nadzorovan proces brez pristnega tveganja in brez odprtega soočenja različnih interesov.

V zaključku Lewis argumentira, da največjo grožnjo evropski demokraciji ne predstavljajo zunanji akterji, temveč notranji mehanizmi EU, ki z orodji, kot je Democracy Shield, ožijo prostor politične razprave in povečujejo moč neizvoljenih institucij. Democracy Shield opredeli kot »demokratični deepfake«: sistem, ki ustvarja videz zaščite demokracije, hkrati pa utrjuje birokratsko in tehnokratsko oblast. Po njegovem bi morala EU ponovno vzpostaviti odprtost, pluralnost in nesoglasje kot temeljne elemente demokratične kulture, če želi ohraniti legitimnost.