Brad Setser je v komentarju k nedavni analizi Robina Hardinga v Financial Timesu jedrnato označil kitajski gospodarski model kot enosmeren: Kitajska svetu prodaja izdelke, v zameno pa uvaža le energijo in rude. Gre za zavestno, strateško zasnovano politiko tehnološke avtonomije, industrijske samozadostnosti in globalne izvozne dominacije. Vendar je njegov komentar, da Peking Bruslju in Berlinu “ne pušča izbire”, dvoumen. Če misli na trgovinske ovire, je povsem zgrešen.

Kitajska danes res uvaža skoraj izključno energente, surovine, hrano in majhen del vrhunske tehnologije. Vse ostalo proizvaja sama, bistveno ceneje, hitreje in bolj učinkovito od nas. Izvaža ogromne količine srednje in visoko tehnoloških izdelkov pod lastno blagovno znamko, od elektronike, zelenih tehnologij do električnih avtomobilov, in obvladuje celotne dobavne verige kritičnih materialov. Kitajska je v enem desetletju naredila strateški premik s kombinacijo spremenjene strukture proizvodnje, najbolj naprednih proizvodnih metod in boljše organizacije industrije, kar ji je omogočilo, da pospešeno izriva zahodne proizvajalce tako na domačem in globalnih trgih kot na trgih samih zahodnih držav.

Zahod je zamudil trenutek, ko bi še lahko vplival na kitajski razvoj. Če želi Zahod ohraniti industrijsko jedro, se mora končno posloviti od iluzije, da je Kitajsko mogoče zaustaviti z WTO pritožbami, diplomatskimi pritiski ali drakonskimi carinami. Kitajska je izgradila tehnološko neodvisnost, materialno varnost oskrbe in stroškovno strukturo, ki ji omogočajo, da prenese pritisk. Grožnje s trgovinskimi ovirami zvenijo groteskne v luči ranljivosti zahodnih držav od kitajskih dobavnih verig.

Mnogi sicer še vedno gojijo iluzije o moči trgovinskih ovir. Toda na podlagi preteklih izkušenj lahko danes zanesljivo trdimo, kaj proti Kitajski zagotovo ne bo delovalo. Proti Kitajski zagotovo ne bo delovala trgovinska vojna v slogu Donalda Trumpa. Kitajska nadzira vse kritične surovine za sodobno industrijo in lahko z enim zamahom ohromi zahodno proizvodnjo. Trumpov neslavni popolni umik po kitajski uvedbi izvoznih kontrol na redke zemlje in blamaža nizozemske vlade na primeru Nexperie po enakem kitajskem ukrepu sta jasno pokazala, da zahodne države nimajo kart, s katerimi bi kitajsko vlado prisilile v popuščanje.

Tudi “prostovoljne izvozne omejitve” so iluzija. Ko so ZDA v sedemdesetih letih prisilile Japonsko k omejitvi izvoza avtomobilov, so japonska podjetja preprosto preselila proizvodnjo v ZDA in nadaljevala z zniževanjem deleža ameriških proizvajalcev. Toda Kitajska ni Japonska. Je bistveno večja, vojaško in politično suverena, tehnološko avtonomna, s popolno kontrolo nad dobavnimi verigami in globalno povezana. Kitajska se ne bo zlomila tudi pod popolnim zahodnim trgovinskim embargom. Še Rusija se ni. Predvsem po zaslugi Kitajske.

Ključno vprašanje za Zahod zato ni, kako ustaviti Kitajsko, temveč kako obnoviti zahodna gospodarstva. In prvi korak je priznanje, da dosedanja strategija ne deluje. Za Evropo je diagnoza jasna – EU je z lastnimi, samopovzročenimi politikami uničila možnosti komercializacije tehnoloških inovacij in vzpon novih dejavnosti, z energetskimi in podnebnimi politikami ter napačno politiko glede vojne v Ukrajini pa dvignila stroške in razbila tradicionalno industrijsko hrbtenico Evrope.

Prvi korak za rešitev evropske industrije so poštena in iskrena pogajanja s Kitajsko o dostopu do evropskega trga. S kitajsko vlado je potrebno dogovoriti, da morajo kitajska podjetja, ustrezen delež njihove prodaje proizvesti v EU, z lokalno delovno silo in z določenim deležem domačih komponent. To mora potekati v modelu skupnih vlaganj, ki zagotavlja dejanski prenos tehnologije. To je enaka strategija, ki jo je Kitajska uspešno uporabljala po letu 1980. Evropa lahko uporabi isti model v obratni smeri – in to je edini model, ki zagotavlja prenos tehnologije, dostop do dobavnih verig in vzajemne koristi.

Drugi steber obnove je vzpostavitev lastnih dobavnih verig za kritične materiale. Problem bo seveda trk z evropskimi energetskimi in podnebnimi zablodami, saj je to drago, energetsko potratno in politično težavno. Zelena politika, ki je odrezana od realnosti, je recept za gospodarsko razgradnjo, ne za napredek. EU, ki elektriko podraži z vsako novo podnebno direktivo, pač ne more imeti energetsko intenzivnih dejavnosti, ki so osnova za vse ostale. Nobena tovarna aluminija, jeklarna ali obrat za baterije ne morejo biti konkurenčni s CO2 kuponi in s ceno elektrike, ki je trikrat višja kot na Kitajskem. Če želimo ohraniti industrijo, potrebujemo podnebno in energetsko politiko, ki temelji na realnosti — opustitev CO2 davka, jedrsko energijo in obnovljen dostop do ruskega plina. Zato je tako pomemben čim hitrejši konec vojne v Ukrajini. Industrija pač ne deluje na moralne pozive, temveč na megavate.

Tretji element, brez katerega ne bo gospodarske renesanse, je politična treznost. Evropa mora opustiti ideološke projekte, ki požirajo stotine milijard in hromijo konkurenco: podnebne cilje, ki so neizvedljivi, odprte finančne obljube Ukrajini brez realne strategije, militarizacijo, ki služi le ameriški industriji orožja in groteskno hiperregulacijo, ki onemogoča inovacije. Vse politične, finančne in intelektualne resurse moramo usmeriti v industrijo, raziskave, razvoj kompetenc, debirokratizacijo in nizke stroške energije. To je pogoj preživetja.

Izbira je na dlani: ali bo Evropa še naprej industrijska sila, ali pa bo postala potrošniški satelit Kitajske.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku