En odgovor

1. Včeraj sem se na kratko ustavil na svoji domačiji na Dolenjskem. Medtem, ko sem pospravljal prikolico, se pripeljeta 2 nemška avtodoma in parkirata na dvorišču.

   Čez čas eden od njih pristopi in prosi, če bi lahko prenočili na mojem dvorišču. Ni problema, saj me nič ne stane sem dejal, kasneje jih pa še povabil v hišo na kozarček žganega, na kofe in čaj.

   Prijazni ljudje, intelektualci, prepotovali so del Evrope in se pravkar vračali iz Peleponeza domov v severno Nemčijo. Beseda je dala besedo, superiorno hruškovo žganje je dalo zalet in kmalu se je razpletla živahna debata. Dobri ljudje, ampak tako kot je moja izkušnja z Nemci, tudi našimi bližnjimi prijatelji, so obupno indoktrinirani in polni klišejev.

   Ker je bil eden od njih inžinir s kariero v nemški strojegradnji je seveda debata nanesla tudi na gospodarstvo in sedanje izzive Nemčije in sveta. Za težave Nemcev so seveda krivi Kitajci, ki so vse prekopirali od Nemcev in so sedaj tako nehvaležni, da s to izkušnjo in znanjem sedaj konkurirajo Zahodu. Kako konkurirati Kitajcem o tem seveda nihče ni imel ideje. No, ženski del se je bolj razvnel ob izmenjavi naših izkušenj iz potovanj. Ker smo bili zadnje časi oboji v Toskani je seveda debata nanesla na njene lepote in kulinariko. Ena od gospa ni mogla prehvaliti italijanskega sladoleda. Res je dober sem dejal, Italijani so mojstri sladoleda, kolikor jaz vem se z italijianskim sladoledom lahko meri samo še ruski. In po začetni nejeveri, češ kako lahko Rusi sploh naredijo kaj kvalitetnega, je izbruhnilo; ” Tudi, če bi bi res tako dober, jaz Putinovega sladoleda ne bom jedla.”

   Seveda je primer grotesken, ampak ni tako nenavaden kot bi si kdo mislil. Pojasnili bi ga lahko s fenomen nekaterih mojih sorodnikov: “Saj vendar v časopisu piše!”.” Na TV so povedali itd…”

   Resnica je, da se da mase masovno manipulirati. Zelo malo je ljudi, ki so sposobni sami od sebe kritično razmišljati. Da bi spremenil neko razširjeno mnenje potrebuješ ali dolgotrajno potrpežljivo delo ali pa radikalen šok.

   Da bi se v Nemčiji (in s tem v Evropi) kaj bistveno obrnilo na bolje, bo žal potreben radikalen šok. Za potrpežljivo postopno spremembo še vedno velik del prebivalstva predobro živi, da bi si začel postavljati eksistencialna vprašanja.

   Vprašanje je, kaj bo po tem šoku, ki bo neizogibno prišel, ostalo od Evrope, evropske ideje in njene ekonomije.

   Všeč mi jeLiked by 3 people