Povzetek govora Johna Mearsheimerja v Evropskem parlamentu (generiran s pomočjo UI na podlagi objavljenega govora v The American Conservative). Povzetek ne pride blizu originalnemu govoru Mearsheimerja, služi pa lahko kot približek glavnih Mearsheimerjevih poant.

Mearsheimer trdi, da je Evropa po koncu t. i. unipolarnega trenutka v “globokih težavah”, pri čemer je vojna v Ukrajini po njegovem ključni razlog za razkroj nekoč relativno stabilnega evropskega varnostnega okolja. Unipolarno obdobje – od razpada Sovjetske zveze do približno 2017 – je mnoge navdalo z iluzijo, da se bo “liberalni mir” in demokracija skoraj samodejno širila po svetu, kot je v znanem eseju nakazal Francis Fukuyama. Danes pa se zdi ravno nasprotno: Evropa je v vojni, njen varnostni okvir se maje, prihodnost pa je po Mearsheimerju bolj nestabilna kot sedanjost.

Jedro njegove razlage je teza, da je bila stabilnost Evrope po hladni vojni zgrajena predvsem na ameriški vojaški prisotnosti v Evropi prek Nata, ne na EU. Mearsheimer vidi Nato kot varnostno “osnovo” (base) in EU kot gospodarsko-politično “nadstavbo” (superstructure): brez ameriškega “pacifikatorja” bi se lahko spori med evropskimi državami ponovno razplamteli, EU pa bi bila resno oslabljena. Z vzponom Kitajske in ponovnim vzponom Rusije ter prehodom iz unipolarnosti v multipolarnost pride do situacije, v kateri ZDA ne morejo več brez stroškov ohranjati istega obsega vojaške navzočnosti v Evropi.

Mearsheimer zato podrobno obravnava globalno razmerje moči: ZDA ostajajo najmočnejša država, a Kitajska jih dohiteva in je v Vzhodni Aziji potencialni hegemon, kar je za Washington strateško nesprejemljivo. Rusijo uvršča med tri velike sile, vendar kot najslabotnejšo – po njegovem mnenju ni sposobna prevzeti nadzora ne nad celotno Ukrajino ne nad vzhodno Evropo, zato ne predstavlja resnega kandidata za evropskega hegemon. Iz tega sklepa, da za ZDA ni racionalnega razloga vztrajati pri veliki vojaški prisotnosti v Evropi, ko pa so glavni strateški tekmec in obremenitev na Indo-pacifiškem območju.

Dodatno dimenzijo ameriškega preusmerjanja od Evrope po Mearsheimerju predstavlja “poseben odnos” med ZDA in Izraelom, utemeljen na vplivu izraelskega lobija v Washingtonu. Zaradi tega se ZDA stalno zavezujejo, da bodo politično, finančno in vojaško podpirale Izrael, tudi v njegovih vojnah. To dolgoročno pomeni pomemben del ameriških vojaških kapacitet usmerjen v Bližnji vzhod in dodatno motivacijo, da se breme varnosti v Evropi prenese na same Evropejce. Kombinacija multipolarnosti in te posebne povezave z Izraelom po njegovem povečuje verjetnost postopnega umika ameriškega “pacifikatorja” iz Evrope.

Osrednji del Mearsheimerjevega govora pa ni globalna struktura, temveč interpretacija vzrokov za vojno v Ukrajini. Odločno zavrača prevladujočo zahodno naracijo, da je Vladimir Putin imperialist, ki želi osvojiti Ukrajino in obnoviti rusko oziroma sovjetsko imperijsko sfero. Niz argumentov – od Putinovih izjav, omejenega obsega ruskih začetnih sil, zgodnjih poskusov pogajanj in diplomatskih predlogov decembra 2021 – Mearsheimer uporablja za trditev, da je bil glavni ruski cilj preprečiti vstop Ukrajine v Nato in njeno pretvorbo v trdno prozahodno vojaško oporišče.

Po njegovem so ZDA in evropske države s politiko širjenja Nata – zlasti z odločitvijo na vrhu v Bukarešti leta 2008, da tudi Ukrajina nekoč postane članica – postavile temelje za neizogiben konflikt. Mearsheimer se sklicuje na številne zahodne diplomate in stratege (William Burns, Angela Merkel, Nicolas Sarkozy, nekdanji ameriški obrambni ministri in generali), ki so že pred vojno opozarjali, da je Ukrajina v Natu “najsvetlejša rdeča črta” za rusko elito in da bo pritisk v to smer prej ali slej povzročil krizo ali vojno. Po tej logiki je ruska invazija napačen in brutalen, vendar pričakovan odziv na to, kar je Moskva videla kot eksistencialno grožnjo.

Kar zadeva sam potek vojne, Mearsheimer Ukrajino opisuje kot žrtev dolgotrajne vojne izčrpavanja, podobne 1. svetovni vojni, v kateri ima Rusija premoč v številu vojakov, artileriji, raketah in proizvodni industrijski bazi. Ukrajinska vojska je po tej oceni podhranjena kadrovsko in materialno, Zahod pa nima dovolj industrijskih zmogljivosti, da bi dolgotrajno pariral ruskemu tempu proizvodnje orožja. Hkrati naj bi Trumpova administracija zmanjšala ameriško vojaško podporo, breme pa poskuša preložiti na Evropo. Mearsheimer zato sklepa, da je Ukrajina “slabo oborožena in slabo številčno zastopana”, kar je v vojni izčrpavanja usodno.

Vprašanje miru predstavi precej pesimistično: stališča obeh strani so po njegovem nepomirljiva. Rusija zahteva nevtralnost Ukrajine, priznanje aneksij Krima in štirih vzhodnih regij ter omejeno ukrajinsko vojsko, ki Rusiji ne more resno škodovati. Ukrajina in večina evropskih držav te zahteve kategorično zavračajo, ne želijo se odpovedati ozemlju ali ideji o varnostnih jamstvih in približevanju Natu. Posledica je po Mearsheimerju, da resničen mirovni dogovor ni na obzorju, vojna pa bo verjetno končana z “grdo rusko zmago” – večjo Rusijo s 20–40 % ukrajinskega ozemlja in oslabljeno “ostankovsko” Ukrajino, ki bo trajno odvisna od Evrope.

V delu, ki obravnava posledice, Mearsheimer poudari, da je Ukrajina “faktično uničena”: izgubljeno ozemlje, razdejano gospodarstvo, ogromne človeške izgube in dolgoročna demografska škoda. Odnosi med Evropo in Rusijo bodo po njegovem mnenju ostali dolgoletno sovražni, z več možnimi žarišči spora – od Arktike, Baltskega in Črnega morja, do Belorusije in Moldavije. Hkrati vidi veliko verjetnost, da bo Rusija aktivno destabilizirala Ukrajino in zahodno Evropo, medtem ko bo Zahod poskušal oslabiti Rusijo in podpreti ukrajinski “ostanek”. V takem okolju nevarnost resnejšega spopada nikoli ne izgine.

Znotraj Evrope Mearsheimer napoveduje notranje politične spore, iskanje krivcev za “poraz v Ukrajini”, oslabitev Nata in posredno tudi EU, saj varnostni okvir razpoka ravno tam, kjer je bil temelj skupne evropske konstrukcije. Transatlantske odnose vidi kot resno načete: po njegovem bo Trump ob morebitnem zaključku vojne z rusko prednostjo obtoževal Evropejce, da niso storili dovolj, Evropejci pa bodo krivili ZDA, da so se odmaknile v ključnem trenutku. V sklepnem delu Mearsheimer trdi, da so ZDA in evropske države same nosilke glavne odgovornosti za nastanek vojne – predvsem zaradi vztrajanja pri vključitvi Ukrajine v Nato – in da bi bila Ukrajina danes verjetno celovita, Evropa pa stabilnejša, če bi se Zahod tej politiki odpovedal. Zdaj pa se bo moral evropski kontinent dolgoročno soočati z “rezultati niza izognljivih napak”.