Evropska unija je mojster paradoksov in samomorilskih akcij. Svoja dejanja želi temeljiti na moralnih in “visokih” vrednotah, ki pa se nato z izvedbenimi politikami prelevijo v svoje nasprotje. Tako je bilo s skupnim evropskim trgovm, tako je bilo s skupno valuto evrom, tako je s politiko glede Ukrajine (da o hipokriziji glede Izraela ne govorimo), tako je z njeno energetsko politiko in tako je z njenimi podnebnimi politikami. Najbolj cinično je to, da lahko te evropske paradokse, ki vodijo v samouničenje, pokažeš na tako preprost način – zgolj s prikazom dostopnih podatkov. Ni potrebna nobena fancy ekonometrija ali brskanje za težko dostopnimi podatki, paradoks in samouničevalnost evropskih (samomorilskih) politik se tako preprosto pokaže z uporabo prosto dostopnih podatkov. Poglejte spodnji evropski podnebni paradoks oziroma kako EU s svojo podnebno politiko zvišuje globalne emisije, namesto da bi jih zniževala.

Poglejte spodnje štiri grafe iz Our World in Data in jasno kot dan boste videli paradoks evropske podnebne politike. Evropska unija danes ustvari le okoli 7,3 % globalnih emisij CO₂, kar pomeni 2,74 mrd ton letno (2022). Kitajska sama jih proizvede 11,71 mrd ton (31 %), celotna Azija pa kar 22,24 mrd ton, torej skoraj 60 % vseh svetovnih izpustov. ZDA prispevajo 5,06 mrd ton, Indija 2,83 mrd ton. EU tako danes prispeva manj kot četrtino emisij Kitajske in zanemarljiv delež v primerjavi s celotno Azijo. 

A čeprav je evropski delež v svetovnih izpustih nizek, je EU z najstrožjim sistemom emisijskih kuponov (EU ETS), dragimi cenami elektrike in prepovedjo uvoza cenejšega ruskega plina močno podražila industrijsko proizvodnjo. Posledica je, da energetsko intenzivne industrije – jeklarstvo, aluminij, cement, kemija – zapirajo obrate in proizvodnjo selijo v regije, kjer energije in emisij nihče ne kaznuje: na Kitajsko in širše po Aziji.

Zanimivo v spodnjem grafu je, da sta EU in Kitajska imeli leta 2001 identičen delež v globalnih izpustih CO2 (14 %), nakar je EU v dveh desetletjih svoj delež prepolovila (za 7 o.t.), Kitajska pa ga je več kot podvojila (za 17 o.t.), ker je postala svetovna tovarna. Podobno je pri ZDA – zmanjšanje deleža v globalnih izpustih CO2 za 10 o.t. (zaradi deindustrializacije). Torej s to selitvijo proizvodnje se globalne emisije niso zmanjšale, pač pa so se zgolj preselile v Kitajsko (oziroma Azijo) in se đe dodatno povečale zaradi povečane kitajske proizvodnje in njenega bolj umazanega načina proizvodnje istih izdelkov.

EU ima tudi najnižjo ogljično intenzivnost energije na svetu – približno 0,15 kg CO₂/kWh, kar je manj kot ZDA (0,18), svetovno povprečje (0,22) in bistveno manj kot Kitajska (0,25). Torej vsak kilovat proizvedene električne energije na Kitajskem je za 1,67-krat bolj ogljično intenziven kot v EU, kar pomeni, da vsako povečanje kitajske industrijske proizvodnje zaradi priselitve iz EU še dodatno poveča globalne ogljične izpuste zgolj zaradi bolj ogljično intenzivne proizvodnje elektrike na Kitajskem. Nato pa pride še učinek nižjih okoljskih standardov in bolj ogljično intenzivne industrijske proizvodnje na Kitajskem. Torej z vsakim preseljenim milijonom evrov vrednosti industrijske proizvodnje v Azijo EU posledično povečuje, ne zmanjšuje globalni ogljični odtis.

EU torej s svojimi podnebnimi politikami globalnega podnebja ne rešuje – pač pa le izvaža emisije. Graf ogljične intenzivnosti na enoto BDP kaže, da EU za vsak dolar BDP izpusti 0,16 kg CO₂, Kitajska pa 0,43 kg CO₂ – torej je kitajski proizvodni model 2,69-krat bolj ogljično intenziven oziroma približno 170 % bolj umazan od evropskega. Azija kot celota ima intenzivnost 0,33 kg CO₂/$, kar je 2,06-krat več kot EU (≈106 % višje emisije na enoto BDP).

Poglejmo izračune. Vzamimo drastični primer. Če bi EU svojo industrijo popolnoma zaprla, popolnoma izničila vse izpuste zaradi ogrevanja in transporta, če bi vso energijo proizvajala brezogljično in če bi pobila vso živino (ker proizvaja izpuste) ter posledično izpuste znižala na nič, bi se globalne emisije na prvi pogled sicer zmanjšale za 2,74 mrd ton (7,3 %). A če bi se ista gospodarska proizvodnja preselila na Kitajsko, bi zaradi 2,69-krat višje ogljične intenzivnosti nastalo 7,37 mrd ton emisij. To je 4,63 mrd ton več kot danes, kar pomeni približno +12,3 % glede na globalne izpuste (4,63 / 37,5). Če pa bi se proizvodnja preselila v Azijo kot celoto (intenzivnost 0,33 kg/$), bi nastalo 5,64 mrd ton emisij – to je 2,90 mrd ton več, oziroma približno +7,7 % svetovnih izpustov.

Preprosto povedano: če EU s svojo “zeleno” politiko uniči lastno industrijo in jo preseli v regije z več kot 100–170 % višjo ogljično intenzivnostjo, globalne emisije ne padejo, temveč zrastejo. Evropa tako paradoksalno nagradi bolj umazano proizvodnjo drugod, medtem ko doma zapira tovarne, izgublja delovna mesta in strateško avtonomijo.

To pomeni, da trenutni model – visoki CO₂ kuponi, draga elektrika in energetska politika, ki spodbuja deindustrializacijo – ne rešuje planeta, ampak povečuje globalne emisije in obenem uničuje evropsko industrijo. Edini smiseln in realističen pristop bi bil usmerjen v čim več čiste, konkurenčne proizvodnje v Evropi, ne pa v prisiljeno izseljevanje industrije zaradi samomorilskih, napačno dizajniranih podnebnih politik.