Bill Gates je v svojem komentarju izpred tedna in pol imel znanstveno podlago za svojo trditev, da ima v dilemi med podnebnimi spremembami in prehransko varnostjo slednja prednost. Zmanjšanje globalnega segrevanja na 1,5 °C zahteva ambiciozne podnebne zaveze, ki pa imajo lahko močan negativen vpliv na rabo zemljišč, kar lahko vodi v poslabšanje prehranske varnosti za najbolj ranljive države. Nova študija Gao et al, objavljena v Nature Climate Change, razkriva, da bi lahko te zaveze povzročile obsežno izgubo kmetijskih površin in s tem povečale tveganja za prehransko varnost, zlasti v državah globalnega juga. Medtem ko so ukrepi za blaženje podnebnih sprememb, kot so pogozdovanje, obnova ekosistemov in ponovna ozelenitev degradiranih območij, ključni za doseganje ogljične nevtralnosti, lahko hkrati ogrozijo pridelavo hrane, saj tekmujejo za isto omejeno zemljišče.

Spremembe v rabi zemljišč so pogosto povezane z negativnimi okoljskimi in družbeno-ekonomskimi posledicami — od izgube biotske raznovrstnosti in degradacije tal do razseljevanja lokalnih in avtohtonih skupnosti ter gospodarskih motenj. Ker je površina Zemlje omejena, širitev gozdov za doseganje podnebnih ciljev neizogibno pomeni manj površin za kmetijstvo. Raziskave so že opozorile na obseg sprememb, ki jih zahtevajo neto ničelne emisije, vendar nova analiza poudarja, da so tveganja in omejitve strategij, temelječih na rabi zemljišč, večja, kot se je doslej domnevalo.

Študija, ki so jo izvedli Gao in kolegi, je s pomočjo integriranih podnebno-gospodarskih modelov in podrobne prostorske analize ocenila učinke globalnih podnebnih zavez. Ugotovili so, da bi lahko do leta 2100 ob upoštevanju cilja 1,5 °C svet izgubil približno 12,8 % obdelovalnih površin, predvsem zaradi ukrepov, kot sta pogozdovanje in obnova ekosistemov. Izguba pa ni enakomerno porazdeljena – Južna Amerika bi lahko izgubila skoraj 24 % kmetijskih zemljišč, medtem ko bi 81 % prizadetih držav prihajalo iz globalnega juga, kjer je prehranska negotovost že zdaj velik izziv.

Takšen premik bi povečal ranljivost držav, ki so močno odvisne od uvoza hrane. Globalni jug bi lahko izgubil 13 % obdelovalnih površin, kar bi povečalo njegovo odvisnost od uvoza iz severa. A tudi največji izvozniki, kot so ZDA (−9,6 %), Brazilija (−25,0 %) in Argentina (−3,7 %), bi zaradi sprememb v rabi zemljišč lahko zmanjšali proizvodne in izvozne zmogljivosti. To bi ustvarilo dodatne pritiske na svetovno ponudbo hrane in potencialno povečalo globalne cene osnovnih prehranskih proizvodov.

Med državami z največjimi pričakovanimi izgubami obdelovalnih površin so Vietnam, Južni Sudan, Zambija, Zimbabve, Paragvaj, Mozambik, Južna Koreja, Brazilija, Avstrija in Malezija, s povprečnim upadom 46,9 %. Najbolj prizadeta bosta Vietnam (−66,6 %) in Južna Koreja (−40,8 %), ki že zdaj močno uvažata hrano. Ob zmanjšanju izvoza iz ključnih držav bi se lahko njun uvoz zmanjšal za več kot 14 %, kar bi poglobilo prehranske težave.

Avtorji analize opozarjajo, da se globalni konflikti glede rabe zemljišč spreminjajo. V preteklosti je bil glavni razlog za izgubo kmetijskih površin urbanizacija, zdaj pa to vlogo prevzemajo podnebne politike. Da bi se izognili nasprotju med prehransko varnostjo in podnebnimi cilji, študija priporoča liberalizacijo svetovne trgovine ter razvoj agrogozdarskih praks, ki združujejo pridelavo hrane in ponovne zasaditve dreves. 

Prvo priporočilo ni prav realistično, saj prinaša prevelika tveganja. Za države globalnega juga je preveliko tveganje, da bi opustile strategijo prehranske samozadostnosti in se bolj naslonile na uvoz. Prehranska politika, ki ključno oskrbo prepušča zunanjim trgom, poveča izpostavljenost tečajnim nihanjem, logističnim motnjam, podnebnim šokom v drugih regijah in tržnim prelomom. Odpornost sistema je večja, kadar države ohranjajo jedro domače pridelave osnovnih živil, vlagajo v produktivnost (namakanje, zmanjšanje izgub po žetvi, izboljšano seme, agroekologija/agrogozdarstvo) in skrbijo za strateške zaloge ter ciljno socialno zaščito. Trgovina lahko služi zgolj kot dopolnilni blažilnik, ne more pa biti zamenjava za domačo varnost preskrbe.

Dodatno težavo predstavljajo višje in volatilne cene hrane iz severnih držav, ki se hitro prenašajo v uvozno odvisne države. V luči sedanjih trgovinskih turbulenc pa tveganje še okrepijo enostranske izvozne omejitve in druge trgovinske restrikcije držav izvoznic v kriznih obdobjih, kar lahko nenadoma zmanjša razpoložljivost ključnih živil in povzroči cenovne skoke. Zato je razumna pot zgolj ohranjanje in nadgradnja domače proizvodnje temeljnih kultur z namenom, da podnebne ambicije ne spodkopljejo prehranske varnosti.