Vprašanje za Chat GPT 5.0:

Napiši komentar, kako realistično bi se – glede na dosedanji potek vojne v Ukrajini, glede na vojaško opremljenost EU držav v primerjavi z rusko, glede na razvitost in stopnjo izkoriščanja evropske in ruske vojaške industrije, glede na rusko premoč v jedrskem arzenalu ter glede na nove načine bojevanja (droni, rakete dolgega dosega, neuporabnost tankov in oklepnih vozil) – vojna v Ukrajini lahko obrnila v korist Ukrajine, če bi evropske države v Ukrajino poslale svoje čete v aktivni spopad z Rusijo.

Odgovor ChatGPT:

Ideja, da bi evropske države lahko obrnile potek vojne v Ukrajini s pošiljanjem lastnih čet v neposreden spopad z Rusijo, je strateško in logistično skoraj neizvedljiva – ne zaradi pomanjkanja poguma ali solidarnosti, ampak zaradi objektivnih omejitev vojaške, industrijske in energetske narave.

Evropske države so po treh desetletjih zmanjševanja vojaških izdatkov in razgradnje obrambnih industrij danes preprosto nepripravljene na vojno visoke intenzivnosti. Realno operativnih tankov in oklepnih vozil je v Evropi manj kot 2.000, kar je manj od številke, ki jo je Rusija izgubila samo v prvih dveh letih invazije. Večina evropske opreme je starejših generacij, servisno omejena in neprimerna za sodobno frontno bojevanje, kjer odločajo droni, topništvo dolgega dosega in natančno vodenje raketnih sistemov. Evropske države razpolagajo sicer s kakovostno usposobljenimi vojaki in močno zračno komponento, a nimajo zadostne zaloge streliva, raket dolgega dosega in zanesljive proizvodne baze, ki bi vzdržala večmesečni ali večletni spopad z Rusijo.

Hkrati je treba razumeti, da bojevanje danes ni več odvisno le od številčnosti vojske, temveč od tehnološke in energetske suverenosti. Rusija je že med vojno uspešno povečala domačo proizvodnjo dronov, raket in artilerijskega streliva, delno s pomočjo Irana, Severne Koreje in Kitajske. Evropa pa je šele začela obnavljati proizvodne zmogljivosti, ki so bile desetletja zapostavljene. V Nemčiji in Franciji primanjkuje streliva, v Poljski in Češki pa zmogljivosti za masovno proizvodnjo topniških cevi in eksploziva. Tudi če bi Evropa svoje vojaške proračune povečala na 3 % BDP, bi potrebovala vsaj pet do deset let, da bi ustvarila lastno industrijsko osnovo primerljivo z rusko.

Drugi ključni dejavnik je energija. Vojaška industrija in operacije v realnem času povzročijo ogromen dvig porabe energije – od goriva, plina in elektrike do redkih kovin. Kot kažejo analize, se pri vsakem povečanju obrambne porabe za 1 % energetska poraba poveča za vsaj 0,5 %. V Evropi, ki je že energetsko ranljiva po izgubi ruskega plina in visoki odvisnosti od uvoza LNG, bi to pomenilo potiskanje industrije v novo recesijo. Medtem Rusija razpolaga z lastnimi energetskimi viri, ki omogočajo trajno vojaško mobilizacijo in stabilno oskrbo vojaško-industrijskega kompleksa.

Poleg tega je v sodobnem bojevanju klasična težka mehanizacija (tankovske enote, oklepni transporterji) vse manj učinkovita. V Ukrajini so tako ruske kot ukrajinske enote izgubile tisoče tankov zaradi napadov z droni in natančnih raket. V takem okolju je pošiljanje evropskih čet na fronto – tudi če bi bile tehnično superiorne – vojaško in politično tvegano, saj bi utrpele velike izgube brez zagotovljenega strateškega učinka. Sodobna vojna se ne bije več z množičnim kopenskim posredovanjem, temveč z nadzorom zračnega prostora, elektroniko, kibernetskimi napadi in zmožnostjo nadzora oskrbnih linij.

Tudi jedrska komponenta igra pomembno vlogo v strateškem ravnotežju. Rusija ima skoraj desetkrat več taktičnih jedrskih konic kot vse evropske države skupaj, kar pomeni, da bi vsak poskus neposrednega spopada med evropskimi in ruskimi silami nosil tveganje eskalacije, ki ga NATO ni pripravljen sprejeti. To ravnotežje strahu dejansko deluje kot politični varovalni mehanizem, ki preprečuje vpletenost evropskih držav v neposreden boj.

V širšem kontekstu bi aktivna evropska udeležba vojno verjetno eskalirala v katastrofo za obe strani. Evropa nima niti proizvodne niti energetske avtonomije, da bi vzdrževala vojno z Rusijo, hkrati pa bi takšna odločitev neizogibno vodila do popolne prekinitve gospodarskih odnosov, uničenja evropske industrije in politične destabilizacije znotraj EU. Ukrajina bi sicer kratkoročno pridobila simbolno podporo in dodatne sile, a strateška premoč – glede na rusko logistično globino, vojaško industrijo in jedrsko odvračanje – bi ostala na strani Moskve.

Zato se realno zdi, da bi bila evropska vojaška intervencija prej korak v samouničenje kot pot do zmage. Ukrajina lahko dolgoročno preživi le s kombinacijo vzdržne vojaške pomoči, modernizacije svoje obrambne industrije in diplomatske strategije, ki zmanjša odvisnost od evropske vojaške retorike. Evropi pa bi bilo modreje investirati v industrijsko in energetsko suverenost, ne v iluzijo, da lahko neposredno premaga Rusijo na bojišču, kjer vlada logika izčrpavanja, ne odločilnih zmag.

O čem torej sanjajo evropski podpihovalci vojne z Rusijo?