Drago Babič

Slovenija se na energetskem področju sooča s tremi izzivi:

• Kako zagotoviti dovolj energije za povečanje blaginje prebivalstva vsaj na povprečje Evropske Unije?
• Kako doseči podnebne cilje, predvsem zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi fosilnih goriv?
• Kako doseči navedene cilje ob zanesljivi in ekonomsko konkurenčni dobavi energije in s čim manjšim negativnim vplivom na okolje?

Da bi dosegli te cilje hkrati in usklajeno, bo potrebno v čim večji meri opustiti uporabo fosilnih energentov na osnovi ogljika in jih nadomestiti z viri energije, ki v proizvodnji in uporabi ne sproščajo toplogrednih plinov, kot je ogljikov dioksid (CO2), so torej brez ogljični. Najprimernejši tak vir je električna energija, ki jo zaradi svoje univerzalnosti lahko uporabimo za skoraj vse namene končne rabe energije, tudi v prometu, industriji in ogrevanju. Mora pa biti  proizvedena iz brez pziroma nizkoogljičnih virov, to je obnovljivih virov (voda, veter, sonce) ali jedrske energije. Ti viri morajo biti optimalno izbrani in kombinirani, da dosežemo vse cilje energetskega prehoda.

Če pogledamo države, ki so pri tem najuspešnejše, prevladujejo tiste, ki imajo med viri za proizvodnjo električne energije tako obnovljive vire kot jedrsko energijo. Glede na specifične naravne pogoje imajo lahko v sestavi energetskih virov več obnovljivih virov, kot Brazilija, Švedska, Švica, ali večino jedrske energije, kot Francija. Države, kjer temelji oskrba z električno energijo samo na obnovljivih virih, so zelo redke in temeljijo pretežno na hidroenergiji (Norveška, Paragvaj), ne pa na soncu in vetru. Jedrska energija v mešanici virov zagotavlja osnovno energijo v pasu in stabilnost celotnega sistema, kar sami obnovljivi viri vetra in sonca ne zmorejo, kot se je izkazalo pred kratkim v Španiji.

Slovenija mora ustrezno sestavo virov še opredeliti. Ob tem moramo upoštevati, da je v veliki meri že izkoristila najustreznejše vire (predvsem vodne) in da bo morala proizvodnjo električne energije za dosego navedenih ciljev do leta 2050 najmanj podvojiti. Scenariji oskrbe, opisani v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu, ki temeljijo pretežno na obnovljivih virih sonca in vetra, niso vzdržni, zato bo potrebno na državnem nivoju pripraviti nove. 

Naša skupina (Damijan, Babič s sodelavci) je v zadnjih letih pripravila več študij na to temo, leta 2022 v okviru Sveta za razvoj SAZU (tukaj) nato leta 2023/2024 v okviru GZS ( tukaj), zadnjo smo pripravili letos v sodelovanju s Klubom slovenskih podjetnikov v okviru projekta Moja položnica (tukaj). Skupna ugotovitev teh študij je, da lahko dosežemo željene cilje za Slovenijo le z večjim deležem proizvodnje iz jedrske energije v količini dobre polovice vseh bodočih virov proizvodnje električne energije (60% brez hranilnikov). Vsi ostali scenariji oskrbe z električno energijo, ki ne predvidevajo novih jedrskih kapacitet in temeljijo na obnovljivih virih, fosilnem plinu in uvozu, prinesejo bistveno večje stroške in ne zagotovijo podnebne nevtralnosti energetike, niti zanesljive oskrbe. Nujna bo izgradnja nove, velike jedrske elektrarne moči okoli 1,2 GW, najmanj ene male jedrske elektrarne moči 0.3 GW po letu 2040, ob podaljšanju delovanja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem do leta 2063.

V dosedanjih študijah o novi jedrski elektrarni, ki jih je pripravljal potencialni investitor GEN energija, je bila obdelana tudi možna investicijska vrednost nove elektrarne (jek-2) brez stroškov financiranja v znesku 9.587 eur/kW za 1 GW blok, od česar je specifičen strošek lokacije 1.200 eur/kW, ostali nepredvideni stroški 762 eur/kW, strošek same elektrarne pa 7.625 eur/kW, vse v cenah leta 2024. Te cene sta v naknadnih študijah potrdila oba ponudnika, Westinghouse in EDF, tako da jih lahko sprejmemo kot maksimalne. Pri takih cenah pa se pojavlja upravičen dvom, ki je bil  izražen že v javni obravnavi, ali bo končna stroškovna cena proizvodnje električne energije iz JEK-2 na trgu konkurenčna bodočim evropskim tržnim cenam čez kakih petnajst let.

Nekatere ocene za evropsko tržišče govorijo o dolgoročni ceni okrog 80 eur/MWh, sam investitor računa pri realnih stroških kapitala (WACC) 3% na bodočo ceno s stroški financiranja vred okoli 82 eur/MWh. Vidimo, da je stroškovna cena na meji ekonomske vzdržnosti, kakršnokoli večje odstopanje od predvidenega poteka projekta v obliki zamud pri izgradnji, podražitvi izgradnje ali financiranja projekta ali v primeru večjih domačih ali tujih političnih sprememb, ki bi ogrožale dokončanje projekta, bi prineslo podražitve in dolgoročno poslovno izgubo. Glede na slabe izkušnje obeh ponudnikov pri izgradnji jedrskih elektrarn na zahodu v zadnjih letih (Olkiluoto, Flamanville za EDF, Vogtle 3 in 4 za Westinghouse) in na stečajno prestrukturiranje Westinghousa, ki sedaj ne obvladuje več celotne dobavne verige za jedrske elektrarne, je ta bojazen  upravičena.

Zato je pred investicijsko odločitvijo in podpisom obvezujočih pogodb smiselno, da se temeljito prouči, ali lahko zgradimo novo jedrsko elektrarno ceneje. To je načeloma možno, če med potencialne dobavitelje tehnologije, opreme in izvajalce gradnje vključimo tudi druge primerne ponudnike, način vodenja projekta pa prilagodimo tako, da bomo imeli sami večji vpliv na priprave in izvajanje investicije. Ta način bi predvsem zmanjšal tveganja sodelovanja z graditelji, ki ne obvladujejo celotne dobavne verige in bi posnemal pristop pri posodabljanju obstoječega obrata, ki je omogočil nadaljevanje obratovanja elektrarne za 20 let.

Tak pristop je utemeljen, ker v svetu drugi graditelji iz Rusije, Kitajske in Koreje gradijo nove jedrske elektrarne hitreje in ceneje, kot omenjena ponudnika. To se kaže najprej v številu jedrskih elektrarn, ki so v izgradnji. Medtem, ko se v Zahodni Evropi in ZDA trenutno gradijo le tri elektrarne, se v Aziji (z Rusijo) gradi 54 elektrarn, največ na Kitajskem, 29. Med dobavitelji tehnologij prevladujejo Ruski Rosatom s 27 projekti  in Kitajski dobavitelji s 25 projekti (od česar je 8 licenčnih Westinghousovih AP 1000, ob 4 že zgrajenih), s po dvema elektrarnama so prisotni  korejski,  indijski in japonski dobavitelji (vir: IAEA PRIS). Ker so ti dobavitelji v zadnjih 30 letih kontinuirano gradili nove elektrarne, so uspeli v tem času razviti in utrditi celovite dobavne verige, predvsem pa razviti vsa inženirska znanja, ki so nujna za tako zahtevno gradnjo.

Po drugi strani sta EDF in Westinghouse zaradi nasprotovanja javnosti in politike jedrski tehnologiji v tem času novogradnje opustila, zaradi česar so se kompetence izgubile, dobavne verige pa razpustile. To je imelo zanju katastrofalne posledice. Ob poizkusih ponovne obuditve izgradnje  novih kapacitet v zadnjem času ( Vogtle in Virgil C. Summer v J. Karolini za Westinghouse in Olkiluoto za Arevo) sta zaradi zamud in podražitev končala v stečaju, sledilo je mukotrpno prestrukturiranje, ki še vedno ni zaključeno, vsaj za Westinghouse, ki je ostal brez reprodukcijske verige za opremo elektrarn, zato nekdanja usposobljenost za gradnjo novih kapacitet (še) ni zagotovljena.

To se najbolje vidi pri cenah in rokih izgradnje novih kapacitet. V primerjavi s ceno zadnjih zahodnih jedrskih reaktorjev (Vogtle za Westinghouse, Flamanville in Hinckley point C za EDF), so cene Ruskih in Korejskih polovične, cene Kitajskih celo četrtinske, roki izgradnje pa polovični, manj kot 5 let.

To najbolje ponazarja naslednji graf, povzet po New York Timesu.

Če primerjamo stroške in roke izgradnje Westinghousovih reaktorjev AP 1000 (ki se ponuja tudi nam) v ZDA (Vogtle) s predvidenimi stroški in roki izgradnje licenčnih AP 1000 na Kitajskem, kjer se trenutno gradi 8 takih reaktorjev (4 so že zgradili pred 6 leti) s skupno močjo 7,2 GW, ki bodo zgrajeni v letih 2027, 2028, torej v 4,5 do 5 letih, s predvideno ceno na enoto 2,8 do 3,3 mrd $, skupaj 17-18 mrd $, oziroma za 2,5 $/W, so zaključki frapantni. Kitajci uspevajo graditi tehnološko isti reaktor Westinghouse AP 1000, kot je bil zgrajen v kraju Vogtle ZDA, za šestino cene in v tretjini časa, kot američani (Westinghouse). (Vir podatkov: US Department of energy, SAIC, junij 2025)

Ne glede na nova geopolitična razmerja v svetu in prizadevanja ZDA, da Evropi oteži ali celo onemogoči gospodarsko sodelovanje s Kitajsko, bi bilo za nas nespametno, da pri ponudnikih za izgradnjo JEK-2 ignoriramo Kitajske izkušnje pri izgradnji jedrskih elektrarn in ponudnike, ki so tako izgradnjo sposobni izvesti.

Naj spomnim na primer Nizozemske firme za proizvodnjo polprevodnikov Nexperia, ki je od leta 2017 v večinski lasti Kitajskih partnerjev, ko je Nizozemska vlada na zahtevo ZDA odstavila upravo te firme in praktično prevzela firmo. Na to so Kitajski lastniki Nexperie, ki obvladujejo celotno verigo dobav za tiskana vezja, odgovorili s prekinitvijo dobav čipov za evropsko avtomobilsko industrijo, tako da je VW že grozila prekinitev proizvodnje. Na posredovanje Trumpa so te dobave spet obnovili, vendar neposredno iz Kitajske. Trenutno Nizozemska vlada spet vzpostavlja prejšnje stanje, vendar povzročene škode v obliki izgubljenega zaupanja tujih vlagateljev in prenosa celotne proizvodnje čipov na Kitajsko ne bo možno popraviti.

Podobno se nam lahko zgodi, če bomo sami iskali ponudbe za izgradnjo nove jedrske elektrarne na Kitajskem mimo ZDA. Pričakujemo lahko hud politični pritisk na našo vlado, da te kontakte prekine in s tem opusti možnost, da JEK-2 zgradimo ceneje. Glede na to, da je slovenska energetika, vključno s predvidenim investitorjem Gen energija, 100% v državni lasti, bo vpliv politike na izbor ponudnikov za izgradnjo JEK-2 ključen. To pa pomeni, da bomo na tak način  gradnjo JEK-2 debelo preplačali, vsaj za dva krat, in tako ogrozili ekonomiko celotnega projekta ter podražili električno energijo za domače potrošnike, ali obremenjevali proračun s subvencijami.

Takemu izidu se lahko izognemo le, če izgradnja JEK-2 ne bo v celoti 100% državni projekt, ampak bo to partnerski projekt z domačimi in tujimi poslovnimi vlagatelji, v katerem bodo odločilni poslovni, ne pa politični argumenti. Da bi vzpodbudili tak razvoj projekta, je ključno, da že sedaj najdemo domače in tuje partnerje, ki bi se vključili v projekt in mu dali poslovni poudarek s ciljem dobiti čim cenejšo električno energijo za potrošnike.

Naslednji korak bi bil, da  proučimo, ali smo v Sloveniji sposobni voditi tako investicijo z večjim deležem domačega izvajanja projekta, kar bi nam omogočilo, da sami sklepamo pogodbe z različnimi dobavitelji za različne faze izvedbe investicije (razširjeni investicijski inženiring). Tako že sedaj  vodimo druge investicije na energetskem področju, pri katerih je delež dobav iz Kitajske znaten, na primer sončne elektrarne ali hranilnike v obliki baterij, pri katerih poreklo opreme iz Kitajske ni sporno. Ali vodimo obnavljanje obstoječe jedrske elektrarne in ji tako podaljšujemo delovanje.

Nujno je, da investitor preveri interes med  večijim naborom ponudnikov tehnologije in potencialnimi vlagatelji glede sodelovanja pri tem projektu.