Tole spodaj je ena najbolj impresivnih, vendar tudi najbolj strašljivih slik. Kaže, da je Kitajski uspelo od leta 2000 svoj delež v globalni industrijski proizvodnji povečati iz 6 %, prek sedanjih 33 %, na (po oceni INIDO) 45 % leta 2030. Torej leta 2030 bo skoraj polovice svetovne industrije locirana v Kitajski. Česa takšnega svet še ni videl. Globalni delež držav z visokimi dohodki se bi prepolovil – iz 75 % leta 2000 na vsega 38 % leta 2030. Globalni delež ZDA naj bi se zmanjšal iz 25 % na vsega 11 %, podobno naj bi se za skoraj 60 % zmanjšali globalni deleži dosedanjih industrijskih velesil – Nemčije, Japonske, Južne Koreje.

Vir: UNIDO

To globalno prestrukturiranje je del procesa, ki ga poznamo pod imenom »kitajski šok«. Zdaj smo v fazi drugega kitajskega šoka (China Shock 2.0), ki bo prizadel predvsem Evropo. Ta novi šok se močno razlikuje od prvega, ki je prizadel ZDA, medtem ko je bil pozitiven za Evropo. Prvi kitajski šok (po letu 2001, ko je Kitajska vstopila v WTO) je prinašal širitev trgov za evropsko industrijo in cenejše proizvode za evropske kupce, drugi predstavlja predvsem grožnjo evropski industriji, izvozu in tehnološki konkurenčnosti. Kitajska presežna proizvodnja, nizke izvozne cene in depreciacija juana ustvarjajo pritisk na evropsko proizvodnjo in trg dela, zlasti v državah, ki temeljijo na izvozu – kot so Nemčija, Nizozemska in Irska, posredno pa na vse ostale države, ki so prek dobaviteljskih verig povezani predvsem z nemško industrijo. Medtem ko se je uvoz iz Kitajske povečal, se je izvoz evrskega območja na Kitajsko od začetka 2023 zmanjšal za več kot 25 %. Evropski odziv na to strukturno spremembo ostaja počasen, razdrobljen in premalo strateško usmerjen, zato se lahko danes upravičeno sprašujemo ne samo o dolgoročni industrijski suverenosti in tehnološki odvisnosti Evrope, pač pa o dolgoročnem obstoju evropske industrije nasploh.

Colijn in Brzeski iz nizozemske ING banke (prvi je njen glavni ekonomist, drugi pa njen globalnih vodja za makroekonomijo) sta pripravila analizo pričakovanih učinkov za Evropo. Spodaj je povzetek njunih ugotovitev in moj komentar.

Nova faza gospodarskih odnosov med Evropo in Kitajsko

Colijn in Brzeski opozarjata, da se struktura gospodarskega razmerja med Evropo in Kitajsko bistveno spreminja. Medtem ko je prvi kitajski šok v začetku 2000-ih Evropi prinesel koristi – zlasti zaradi kitajskega povpraševanja po evropskih strojih, kemikalijah in vozilih – danes Kitajska sama prevzema vlogo izvoznika visoke dodane vrednosti. Njene zmogljivosti daleč presegajo domače povpraševanje, zato presežke usmerja na zunanje trge. Evropa tako ni več prejemnica priložnosti, ampak cilj konkurence. Namesto dopolnjevanja med gospodarstvoma se zdaj soočamo z neposredno tekmo v panogah, kot so avtomobilska industrija, kemikalije, elektronika in obnovljivi viri energije.

Cenovni pritisk in presežne zmogljivosti

Ena osrednjih ugotovitev analize je izrazit cenovni pritisk kitajskega izvoza. Po podatkih ING so se uvozne cene iz Kitajske v Evropo v letu 2025 znižale za približno 15 % na letni ravni, medtem ko je povprečje celotnega uvoza v EU upadlo le za okoli 2 %. Ta razlika izhaja predvsem iz kombinacije presežne proizvodnje na Kitajskem, počasnega domačega povpraševanja in depreciacije juana v razmerju do evra. Kitajski izvozniki imajo zaradi tega stroškovno prednost, ki jo dodatno krepijo subvencije in strateške državne usmeritve.

Evropski izvoz na Kitajsko se je medtem močno zmanjšal – od februarja 2023 za več kot četrtino. To zmanjšanje kaže na strukturno oslabitev povpraševanja po evropskih izdelkih in povečano samozadostnost kitajske industrije. Učinek tega cenovnega pritiska se ne odraža le v mednarodni menjavi, temveč tudi v notranji evropski konkurenci: kitajski izdelki na domačem trgu EU neposredno nadomeščajo evropske proizvode, s čimer dodatno zmanjšujejo industrijsko aktivnost v ključnih sektorjih.

Ranljivost proizvodnih gospodarstev in industrijskih jeder

Najbolj izpostavljena so evropska gospodarstva z izrazito izvozno strukturo in visoko vpetostjo v globalne verige vrednosti. Nemčija, Nizozemska in Irska so navedene kot najranljivejše države, saj imajo visoko odvisnost od industrijskega izvoza in tesne dobavne povezave s Kitajsko. V teh državah je »drugi kitajski šok« že viden skozi padec naročil v avtomobilski, kemični in farmacevtski industriji.

Analitika ING opisujeta pojav kot »trojni udarec«: (1) izgubo tržnega deleža na evropskem trgu, (2) izgubo pozicij na kitajskem trgu ter (3) zmanjšano konkurenčnost na tretjih trgih (zlasti v Aziji in na Bližnjem vzhodu). Takšna dinamika pomeni, da bo evropska industrija dolgoročno čutila kumulativni učinek izgubljenih priložnosti, zmanjšanih izvoznih prihodkov in nižje produktivnosti.

Strateške posledice za evropsko politiko

Čeprav cenejši kitajski uvoz kratkoročno blaži inflacijske pritiske v Evropi, ima ta pojav resne dolgoročne posledice. Povečuje se strateška odvisnost od Kitajske pri ključnih inputih, kot so redke zemeljske kovine, baterije in elektronske komponente. Evropska unija je sicer sprejela pristop »de-risking, not decoupling« — torej zmanjševanje tveganj, ne popolno ločevanje —, vendar je izvajanje ukrepov še vedno neenotno in počasno.

ING analitika opozarjata, da bo Evropa morala preiti od filozofije popolne odprtosti trga k bolj aktivnemu upravljanju industrijske politike in dobavnih verig. To vključuje okrepitev državnih spodbud za strateške sektorje, vzpostavitev skupnih evropskih investicijskih skladov za kritične tehnologije ter večjo koordinacijo pri odzivih na nepoštene trgovinske prakse. Brez teh sprememb bo evropsko gospodarstvo ostalo izpostavljeno cenovnemu šoku, ki ga poganja presežna proizvodnja na Kitajskem in državna podpora njenim izvoznim panogam.

Dolgoročni scenariji in prihodnje tveganje

Po mnenju Colijna in Brzeskega bo »drugi kitajski šok« potekal počasneje kot prvi, a bo njegov učinek globlji in bolj strukturne narave. Namesto kratkotrajnega porušenja trga bo to trajno preoblikovanje globalne industrijske hierarhije, v kateri Kitajska prevzema vodilno vlogo v srednje- in visoko-tehnoloških sektorjih. Evropa se bo morala odločiti, ali bo v tej igri zgolj pasivna opazovalka ali proaktivna igralka, ki bo svoje strateške prednosti – znanje, inovacije in regulativne standarde – preoblikovala v novo konkurenčno prednost.

Colijn in Brzeski menita, da bo prihodnje obdobje zaznamovano z iskanjem ravnovesja med kratkoročnimi koristmi nižjih cen uvoza in dolgoročnim ciljem – ohranjanjem industrijske suverenosti. V sektorjih, kot so avtomobilska industrija, obnovljivi viri energije in farmacija, bo ključno, ali bo Evropa uspela oblikovati skupno strategijo za spopadanje s kitajskimi presežki. Če tega ne bo storila, bo drugi kitajski šok pomenil postopno erozijo evropske industrijske moči – ne zaradi nenadnega zloma, ampak zaradi počasnega, a stalnega izpodrivanja na trgu.

Avtorja analize sicer pravita, da lahko Evropa s pravočasnim strateškim pristopom in tehnološko avtonomijo ponovno pridobi ravnotežje. Jaz pa menim, da je ta ladja ob doslej videnem evropskem pristopu k problemu že odpeljala. Samo organizacija celotne dobaviteljske verige pri pritičnih materialih (redke zemlje) – ob 150% pristopu na strani ponudbe in povpraševanja ter velikem obsegu – vzame 20 do 30 let. Hkrati je treba zagotoviti ponudbo povsem navadnih, vendar ključnih materialov, kot je aluminij, kjer so v Evropi v času te energetske krize zaprli praktično celotno primarno proizvodnjo aluminija (peči za elektrolizo so z zaprtjem nepreklicno uničene). Nato je tukaj razvoj vseh ključnih komponent (kot so denimo baterije) itd.

EU se je s podpiranjem absolutno škodljivih politk Evropske komisije sama obsodila na smrt. Ne moreš biti konkurenčen, če z uvedbo CO2 kuponov industrijam ključnih materialov na noge obesiš mlinske kamne. Ne moreš biti konkurenčen, če z energetsko politiko forsiraš nestanovitne OVE vire sonca in vetra, ki ti posledično podvojijo cene elektrike. Ne moreš biti konkurenčen, če sankcioniraš uvoz poceni ruskega plina in forsiraš nadaljevanje vojne v Ukrajini in se obsodiš na 3- do 4-krat dražji ameriški utekočinjen plin. Ne moreš biti konkurenčen, če se namesto za spodbujanje razvoja in konkurenčnosti odločiš za vlaganja v orožje. Ne moreš biti konkurenčen, če namesto za spodbujanje razvoja tehnologij 50 milijard evrov letno nameniš za orožje za Ukrajino.

There is no future. Iz arhiva lahko potegnemo skoraj pol stoletja staro pesem Sex Pistols