Robin Brooks (nemško britansko ameriški ekonomist, ki trenutno službuje na think tanku Brookings) je včeraj objavil dobro analizo o nujnosti konca evra in kako bi to izgledalo. Njegov tekst izhaja iz stališča, da je bil evro za Evropo zelo slab. Brooks v članku zagovarja tezo, da mora evro prenehati obstajati ne iz ideoloških, temveč iz ekonomskih razlogov. Evropa se sooča z resnimi zunanjimi grožnjami – od ruske agresije na Ukrajino, kitajskega merkantilizma do ameriških carin – za katere bi potrebovala več fiskalnega manevrskega prostora. A številne članice evroobmočja, kot sta Španija in Italija, so preveč zadolžene, zato tega prostora nimajo. Evropska centralna banka (ECB) z umetnim omejevanjem donosnosti obveznic ustvarja iluzijo, da fiskalni prostor obstaja, vendar je to le začasna rešitev, ki prikriva strukturni problem.

Posledično se evroobmočje znajde v slabem ekonomskem ravnotežju, kjer države nimajo spodbude za zmanjševanje porabe ali povečanje davkov, saj se lahko zanašajo na podporo ECB. To dolgoročno slabi celoten sistem. Brooks zato predlaga, da bi morala Nemčija izstopiti iz evroobmočja, s čimer bi se sprožil proces vračanja k nacionalnim valutam. Po njegovem mnenju bi tak korak, čeprav tvegan, omogočil oblikovanje bolj zdravega ekonomskega sistema, kjer bi države ponovno pridobile nadzor nad svojo monetarno politiko.

Nasprotniki razpada evra opozarjajo na nevarnost tržnega kaosa, toda Brooks meni, da so ti strahovi pretirani. Trdi, da bi bile morebitne motnje na finančnih trgih predvsem odvisne od tega, kako bi se obnašali oblikovalci politik. Italija in Španija trenutno dramatizirata posledice, ker jim trenutni sistem omogoča koristi na račun Nemčije. Ko bi ta izstopila, bi se vse države začele racionalno usklajevati, da bi zmanjšale tržne turbulence. Zato so trenutne napovedi o »apokaliptičnih« posledicah po njegovem predvsem pogajalska taktika.

Po razpadu evra bi sledila vrsta prilagoditev: visoko zadolžene države bi doživele močne devalvacije valut (30–40 %), ki bi okrepile njihov izvoz in spodbudile rast. Obrestne mere bi poskočile, kar bi privedlo do odpisov dolgov in prestrukturiranja finančnega sektorja. Nemčija bi morala odpisati del svojih terjatev (TARGET2), a bi na dolgi rok imela korist od stabilnejšega sistema in močnejše valute. Brooks zaključuje, da bi po začetnem prehodnem šoku Evropa dosegla bolj trajnostno fiskalno in politično ravnotežje, zmanjšala populistične napetosti in s tem utrdila svojo odpornost proti zunanjim grožnjam.

Vendar Brooks pri svoji analizi zanemarja dejstvo, da je Nemčija od uvedbe evra imela velike koristi zaradi »nekaznovanega« kopičenja zunanjetrgovinskega presežka. V primeru lastne valute, nemške marke, bi povečanje presežka povzročilo apreciacijo valute, kar bi zmanjšalo konkurenčnost nemškega izvoza in samodejno preprečevalo presežno rast izvoza. Takšno neravnotežje v evrskem območju je bilo, po analizah številnih ekonomistov – med njimi tudi nemškega profesorja Petra Bofingerja – ključni razlog za začetek finančne krize v EU leta 2008 (ker je nemški izvoz kapitala polnil nepremičninske in kapitalske balone v perifernih EU državah) ter kasnejše počasno okrevanje. Enako velja za strogo fiskalno politiko, ki jo je Nemčija vsilila prek fiskalnega pakta in pravil, s čimer je evropsko gospodarstvo skoraj desetletje po krizi ohranjala v stanju stagnacije in fiskalne togosti. Če ne bi bilo Maria Draghija na čelu ECB, bi evro razpadel pred enim desetletjem.

Brooksov članek lahko v izvirniku preberete tukaj.