Evro je kot slab zakon – Evropo je privedel v gospodarsko katastrofo

6 novembra, 2025 By in gospodarstvo 2 komentarja

Spodnji komentar Robina Brooksa je identičen temu, kar trdim že desetletje in pol: namesto, da bi utrdil EU in povečal njeno konkurenčnost, je evro – z enotno monetarno politiko (one size does not fit all !) in zategnjeno ročno zavoro pri fiskalni politiki – omejil fleksibilnost držav z evrom glede možnosti spodbujanja svojega gospodarstva. Evro na članice evrskega območja deluje, kot da bi vam zvezali obe roki na hrbtu (vzeli avtonomijo glede monetarne in glede fiskalne politike) in nad vas poslali huligane (krize, energetske in tehnološke šoke) – ne morete se braniti, kaj šele, da bi nasprotnike (krize, izzive) premagali. Evro ni prinesel tega, kar so politiki pred njegovo uvedbo obljubljali – ob povečani konkurenčnosti tudi večjo konvergenco med državami EU. Spodnji graf je iz analize, ki so jo ekonomisti IMF naredili ob 20 obletnici evra na temo evra in konvergence (Economic Convergence in the Euro Area: Coming Together or Drifting Apart? (IMF, 2018)). Slika prikazuje sigma konvergenco med članicami z evrom (sigma konvergenca je dinamika razpona ravni BDP per capita med članicami, merjena s koeficientom variacije (KV); če KV upada, se razlike med članicami zmanjšujejo, če se povečuje, se tudi razlike med članicami z evrom povečujejo). Slika kaže, da:

  • do uvedbe evra (1999) se je KV med razvitimi članicami (EU-12 – rdeča krivulja) zmanjševal, kar pomeni, da je prihajalo do trendne sigma konvergence,
  • po uvedbi evra je v prvem desetletju prišlo do stagnacije KV (sigma konvergenca se je zaustavila),
  • po finančni krizi (po 2009) pa je KV začel naraščati, kar pomeni da je prišlo do divergence med članicami, in
  • do leta 2015 so se razlike glede BDP per capita med članicami z evrom povečale na raven iz 1960-ih let!

Do konvergence je prišlo zgolj s članicami evra iz novih članic EU iz vzhodne Evrope (modra krivulja), ki so se zaradi zakonitosti beta konvergence (manj razvite države dosegajo višje stopnje rasti) približevale stopnji razvitosti EU-12 držav.

Torej evro je prinesel obratno od tega, kar so politiki napovedovali in obljubljali.

Ja, EU bi bila precej močnejša brez evra. In tudi brez enotnega trga (Single market) in skupne energetske politike, skupne politike konkurence in skupne politike državnih pomoči. Da o skupni podnebni politiki in napačnemu usmerjanju držav v razogljičenje prek nestanovitnih OVE virov ne govorimo.

En odgovor

  1. Presenetljiv graf o konvergenci. Je pa glede vzhodnoevropskih držav še ena resnica; BDP v vzhodni Evropi se je povečeval v obdobju intenzivnih vlaganj v to področje. Potem pa nastopi druga resnica; to je 4 do 5% BDP odliva kapitala zaradi repatriacije dobičkov. S tem, da transfernih cen verjetno niti ne upoštevamo. Po moji izkušnji, pa sem bil finančni direktor podružnic večih tujih multinacionalk, je ta del lahko občuten.

    Nihče noče povedati, da uvedba Eura ni samo ekonomska zadeva. Glavni namen je bil političen. Preko Eura zmanjšati vlogo nacionalnih držav in zmanjšati socialno državo.

    Sama uvedba Eura se mi ne zdi slaba ideja. Problem je njegov dizajn. Po mojem je imel najboljšo idejo bivši britanski finančni minister-Trasurer Nigel Lawson, ki si je Euro zamislil kot vzporedno evropsko valuto.

    Kogar zanima; Bruna Bandulet je napisal (tudi v slovenščini: založba Ciceron) pred leti zelo zanimivo knižico: Zadnja leta evra. Iz predstavitve knjige:

    »Maastrichtski sporazum je dolg in zapleten dogovor, ki pa v bistvu služi enemu samemu cilju: znebiti se nemške marke«.

                                                                           Francoski ekonomist Jacques Attali

    Evropska skupna valuta je imela že ob samem nastanku vgrajene ‘konstrukcijske napake’. Vgrajene so bile zavestno, po politični volji zagovornikov ideologije evropeizma in v nasprotju z vsemi načeli stabilne monetarne politike in trdne valute. Finančno-dolžniška kriza, ki se je začela v Grčiji in se bo skorajda neizbežno nadaljevala v drugih južno evropskih državah, zato samo razkriva tisto, kar je bilo očitno že pred desetletjem in več: v projektu evropske skupne valute so na silo in zaradi ‘višjih’ političnih ciljev združevali države, ki po ekonomskih merilih ne sodijo v isti koš. Politične elite so idejo evra lahko uresničile le tako, da so lagale svojim državljanom in same sebi, trdi dr. Bruno Bandulet, ki je eden od najglasnejših kritikov evra v nemških akademskih in strokovno-publicističnih krogih.

    In še Bruno Banduet:

    EU und Währungsunion, die ja nicht identisch sind, befinden sich in einer Existenzkrise. Ich bin überzeugt, dass wir die europäische Zusammenarbeit, die dringend notwendig ist, anders und besser organisieren müssen. Es lohnt sich, für ein Europa zu kämpfen, wie es sich Ludwig Erhard vorgestellt hatte: ohne eine monströse Bürokratie, ohne Korruption und Subventionswirtschaft, für ein Europa des Wettbewerbs und für ein Europa der Vaterländer. Wann das durchsetzbar ist, müssen wir sehen.

    Všeč mi je

    • Kot trdim že nekaj časa, nazadnje v kolumni v Dnevniku: EU je treba vrrniti v zadnje delujoče stanje (povrnitev na tovarniške nastavitve izpred leta 1993) – na carinsko unijo s koordinacijo menjalnih tećajev nacionalnih valut (ERM).

      Liked by 1 person