Marko Golob

Ob nedavni zaostritvi in posledični (začasni?) omejitvi trgovinske vojne se je boleče razgrnilo vprašanje varnosti reprodukcijskih verig, še posebej v primeru redkih zemelj.

»Neznosna lahkotnost«, s katero se je ves Zahod ujel v past, je več kot presenetljiva, še posebej, če upoštevamo, da se je podoben incident zgodil leta 2010 ob kitajsko-japonskem incidentu ob otokih Senkaku oz. Diaoyu (po Kitajsko). Ko je Japonska zavrnila Kitajsko zahtevo o izpustitvi kitajske ladje, ki je po japonskem mnenju kršila japonsko suverenost nad otoki (za katere Kitajska trdi, da so njeno zgodovinsko ozemlje), je Kitajska uvedla embargo na izvoz redkih zemelj na Japonsko. Japonska je dobesedno kapitulirala v enem dnevu. Zakaj? Ker bi se praktično v trenutku ustavila vsa japonska elektronska industrija.

Ne bi se spuščal v upravičenost zahtevkov glede otokov Senkaku oz. Diaoyu (čeprav gre za zelo zanimivo zgodovinsko temo), lahko omenimo samo, da bi moralo biti že tedaj in tudi največjim idiotom jasno, da se s strateško neodvisnostjo kritičnih surovin in tehnologij ne gre igrati. Da je ni cene, ki bi razumnim ljudem preprečila vzpostavitev suverenosti nad tem kritičnim področjem.

Pojdimo nekoliko nazaj. Med 2.s.v. je Nemčija razvila tedaj superiorno tehnologijo reakcijskih motorjev. Messerschmitt ME262 je bil tedaj letalo, ki je bilo več kot idealno za zaustavitev trum zavezniških bombnikov, ki so rušili industrijski potencial (in na stotisoče življenj nemških civilistov). Zakaj Nemci messerschmittov niso naredili več, če pa je bil Me262 tako superioren? Navsezadnje so z njim Nemci sestrelili več kot 500 zavezniških letal. Zato ker niso imeli materialov (redkih zemelj, niklja,…), potrebnih za izdelavo lopatic reakcijskih turbin, ki morajo zdržati visoke temperature. No, v resnici so jih imeli, samo premalo. Dobavljali so jih v glavnem Američani preko Portugalske. Kako to, kaj niso bili Američani v vojni z Nemčijo? Kaj niso ameriški piloti množično umirali,ko so bombardirali nemška mesta ali ameriški marinci na Omaha beach v Franciji? Že, že vse je res! Ampak vojna je vojna, business je pa business! Ampak dopovej to idealistični mladini, ki umira za domovino in ideale na ustih vsepovsod po svetu (pravzaprav pa, zakaj pa bi ji to dopovedovali, koristne idiote se da vendar tako koristno porabiti).

Pa pojdimo še malo dlje. Se spomnite cepelina Hindenburga, ki se je leta 1937 katastrofalno vnel v New Yerseyu in s tem končal potencialno zelo perspektivno smer letalskega transporta. Poleg vsega ostalega je bil glavni vzrok, da je bil cepelin napolnjen z vodikom – zelo vnetljivim plinom. Zakaj niso uporabili praktično inertnega helija? Ker jim ga Američani, ki so bili glavni proizvajalci, helij pa je bil tedaj (in je še) stranski produkt pridobivanja nafte, niso hoteli prodati. Pa je šla po gobe vsa tehnološka prednost nemške industrije!

Pozitiven primer, kako se upravlja s tem, je bila bivša Jugoslavija, ki je bila pomemben svetovni proizvajalec in izvoznik vojaške opreme. Naj dam primer iz Fotone (prej Iskra Elektrooptika), kjer sem kot njen podpredsednik odslužil del svoje kariere.

Jugoslavija, oz. njen VTI (Vojno tehnični institut) je zelo zgodaj, daleč pred mnogimi drugimi, na začetku 1970-tih let prejšnjega stoletja spoznala, da bo termalna kamera ključni senzor bodočega bojišča. Senzorji in elektronika pa bistven del dodane vrednosti in seveda cene moderne oborožitve. Tehnologija izdelave termalnih kamer zahteva uporabo redkih zemelj (germanij, cinkov selenid) za izdelavo kovinskih leč, obvladovanje ultra nizkih temperatur za hlajenje detektorjev, izdelavo posebnih senzorjev-čipov za detektorje za infra rdeče področje, posebnih jekel za kartuše s komprimiranim zrakom, ki zdržijo več sto atmosfer, itd…. Kako se je Jugoslavija tega lotila?

Tako, da je začela od samega začetka paralelno razvijati:

• separacijo germanija in cinkovega selenida v rudniku bakra Bor v Srbiji,
• tehnologijo ultra nizkih temperatur z ustanovitvijo Rantovega instituta v Škofji loki,
• tehnologijo detektorjev za infra rdeče področje na Institutu za kemijo in v Iskri Mikroelektroniki v Ljubljani,
• tehnologijo visoko zdržljivih jekel v Ravnah na Koroškem,
• razvoj integratorja oz. izdelovalca končnega izdelka v Iskri Elektrooptiki (kasneje Fotona),

in vse to desetletje in pol preden smo prišli do prvega prototipa v 2. polovici 1980-tih. Če Jugoslavija ne bi razpadla, bi bila v 90-tih edini proizvajalec termalnih kamer izven kroga vojaških velesil. S svojo pozicijo med neuvrščenimi je bila politična podlaga za izvoz zagotovljena. Letna proizvodnja (večinoma za izvoz) iz že zgrajenih proizvodnih zmogljivosti je bil predviden na nivoju 250 milijonov USD. Proizvodni stroški (material) so znašali okoli četrtine, dodana vrednost (ki bi večinoma ostala v Sloveniji) – več kot pol. Plan je bil realno uresničljiv. Jasno, da je imel razpad Jugoslavije s posledično podporno vlogo (v marketingu) SDPR-ja pomembno vlogo, ampak to ni bil glavni razlog za razpad projekta. Glavni razlog je bil stališče tedanjih slovenskih vlad, da vojaške industrije ne rabimo. Oziroma čisti amaterizem ljudi, ki so vodili Ministrstvo za obrambo, ki jim pogled ni nesel kaj dlje od pušk in pištol.

Žalostna resnica je, da danes za razliko od Jugoslavije nismo več sposobni voditi razvojnih projektov (razen deloma infrastrukture) na dolgi rok, tj. preko več volilnih razdobij. Časovni horizont so naslednje volitve, ne nekaj kar se bo zgodilo čez 15 let tako kot v zgornjem primeru. Podobno, vendar vseeno ne tako v skrajni obliki kot v Sloveniji, se dogaja na Zahodu. Zakaj? Ker je vloga države nujna pri dolgoročnem razvoju bazičnih tehnologij. Pa ne samo tehnologij, tudi bazične industrijske infrastrukture. Mislite, da bi kitajska industrija baterij postala dominantna v svetu, če država ne bi poskrbela za rudarjenje in rafinerijske zmogljivosti litija, niklja, redkih zemelj? Mislite, da bi kitajski proizvajalci elektičnih vozil postali vodilni v svetu, če ne bi imeli prednosti domače proizvodnje baterij (ki so najdražji del električnega avtomobila in kjer imajo kitajski proizvajalci vsaj tretjino nižje stroške zaradi domačega sourcinga kot tuja konkurenca)?

Potem se pa čudimo, da nas Kitajska prehiteva. Res je sicer, da imajo Kitajci v povprečju višji IQ kot zahodnjaki, ampak to ni glavni razlog. Glavni razlog je ta, da je kitajska elita sestavljena iz ljudi, ki so prestali brutalen selekcijski proces, ki naj zagotovi, da državo vodijo najsposobnejši, na Zahodu pa lahko vlada vsak idiot, ki se lepo smeje pred kamerami, obljublja nemogoče in se je pripravljen brezobzirno prodati najboljšemu ponudniku. Bolj ali manj odvisno od posamezne države in njene državniške tradicije.

Malo smo se oddaljili od problema redkih zemelj. Ampak ta je v resnici le simptom bistveno globljih razlogov. Zanimivo je, kaj se je dogajalo po incidentu pri otokih Senkaku-Diaoyu po letu 2010.

Kitajska je nadaljevala s svojo politiko monopoliziranja rudarjenja in rafiniranja redkih zemelj, Zahod je na to pozabil, Japonska pa, ki je doživela hudo lekcijo, se je z nacionalnim projektom lotila odpravljanja strateške odvisnosti. Kam je prišla po 15 letih? Do točke, ko je še vedno odvisna od Kitajske! Slednje je lep primer kakšne možnosti ima Zahod v tej konfrontaciji in zakaj je Kitajska tako mirna in samozavestna. In zakaj so Trump-ove najave o Warp speed 2.0 (1.0 so bila cepiva proti Covidu – ki so bila, zanimivo, patentirana še predno se je Covid sploh pojavil!) in nedavne izjave Scotta Bessenta ameriškega ministra za finance o 2 letih do lastne proizvodnje redkih zemelj (https://www.zerohedge.com/economics/trump-tariff-deal-china-opens-door-operation-warp-speed-20-exit-beijings-rare-earth-trap), iluzorna.

Hvala Bogu, je vsaj Kitajska v tem trgovinskem konfliktu, pokazala dozo treznosti in preprečila, da bi se tako v primeru Nexperia BV kot redkih zemelj ustavila industrijska proizvodnja na Zahodu. Do tega je manjkalo samo nekaj tednov.

Misel, da bi morali odpuščati svoje sodelavce v podjetju, po desetletjih skupnega uspešnega konkurenčnega boja na trgu, ne zaradi lastnih pomanjkljivosti, temveč zaradi idiotizma ljudi, ki nam vladajo, je bila neznosna.

Kje je tu lekcija za Slovenijo?

Slovenija ne more graditi celotnih reprodukcijskih verig, ker je za to premajhna. Gre pa vseeno vsaj za 2 področji kjer bi morala biti samozadostnost ključni faktor: hrana in električna energija.

To, da nam je samopreskrba s hrano padla na zgodovinsko nizek nivo blizu 50% je nacionalna katastrofa. Pomeni, da slovenska elita ni zrela za odgovorno vodenje države. Odgovorno vodenje pomeni, da si sposoben razmišljati za desetletja naprej. Da se zavedaš zgodovine in dejstva, da se razmere v svetu lahko tudi radikalno spremenijo. Da mora država in narod preživeti tudi v izrednih okoliščinah. Ker države, kot bi rekel Kissinger, nimajo posmrtnega življenja. Ker se celo odgovoren človek zaveda, da se mu splača plačati zavarovalnino, da ne bi izgubil vsega v morebitnih izrednih okoliščinah. Ne pozabimo, da je tudi priporočilo EU, da naj države poskrbijo za samozadostnost preskrbe s hrano. Kljub privzetemu neoliberalizmu se celo EU zaveda, da pri hrani ni šale.

Drugo je električna energija, kjer nam odstotek samooskrbe pada iz leta v leto. Kako izgleda, ko si odvisen od drugih, nam pokaže primer Italije. Ta je bolj ali manj odvisna od Francije, kjer 4 nuklearke delajo samo za Italijo. V trenutku, ko cena zraste na nivo, ko bi Italijani zagnali svoje plinske elektrarne, jim Francozi znižajo ceno, da se zagon ne splača. Morajo pa Italijani imeti plinske elektrarne za stabilizacijsko rezervo, tako kot mi npr. TE Brestanico ali plinski elektrarni v Šoštanju. Ste opazili, če ste kdaj hodili po italijanskih trgovinah z belo tehniko, da imajo Italijani skoraj samo plinske štedilnike. Zakaj? Ker je elektrika primerljivo dražja. Da o vplivu na industrijo niti ne govorim. In namesto, da zeleni teroristi govorijo o zaprtju TEŠ, bodimo raje veseli, da ga imamo. Ali ni zgovorno, da bogata Amerika investira v rekonstrukcijo in ponovno odprtje TE na premog; (https://www.zerohedge.com/political/energy-department-announces-100-million-funding-refurbish-us-coal-plants);

»the initiative follows the DOE’s announcement in September that it would invest $625 million in funding to expand and reinvigorate the U.S. coal industry in an effort to increase energy output.«

Vse namenom, da bi zagotovila:

“ensure access to affordable energy (as data center energy demands are shoving working class families in the financial hurt locker)”.

Mi pa medtem razmišljamo o zaprtju TEŠ.

Ker je menda bolj primerno ugajati evropski birokraciji kot pa skrbeti za blaginjo svojih državljanov.