Democracy Shield je pobuda Evropske komisije, predstavljena leta 2024 kot del širšega evropskega okvira za zaščito demokratičnih procesov pred domnevnimi tujimi informacijskimi manipulacijami, dezinformacijami in izzivi, ki jih prinaša umetna inteligenca. Projekt je pripravila Evropska komisija v sodelovanju z različnimi evropskimi agencijami, akademskimi centri in nevladnimi organizacijami, njegova uradna vloga pa je krepitev odpornosti EU pred zunanjimi vplivi na demokratične volitve in javno razpravo. Kljub temu številni kritiki – med njimi Norman Lewis – opozarjajo, da gre za instrument, ki presega namen zaščite demokracije in predstavlja obliko sistematičnega upravljanja informacijskega prostora v EU. Democracy Shield je bil javno objavljen kot ključni element evropske strategije za leto 2024 in vključuje tako zakonodajne kot nezakonodajne ukrepe, usmerjene v digitalne platforme, medije, izobraževalni sektor in državljane.

Norman Lewis je v analizi, objavljeni pred nekaj dnevi, seciral ta nov Ursulin mehanizem in ugotovil, da dejanski cilj tega Ursulinega mehanizma ni zavarovanje demokracije, temveč zaščita Evropske komisije pred političnim nezadovoljstvom evropskih državljanov. Za razliko od zgolj orwellijanske cenzure obstoječe javne diskusije Ursulin “demokratični ščit” prek prediktivnih algoritmov umetne inteligence prinaša preemptivno kontrolo bodočega narativa. Enostavno rečeno, želi preprečiti, da bi v Evropi sploh vzniknila diskusija o nekaterih temah. Ursula je glede totalitarizma naredila velik korak naprej od tega, kar je dopuščala domišljija Orwella v 1948.

Spodaj je kratek povzetek dokumenta.

Lewis pravi, da je Democracy Shield mehanizem, ki je zasnovan precej širše, kot je predstavljeno javnosti. Čeprav se pobuda sklicuje na zaščito volitev in demokratičnih institucij pred zunanjimi grožnjami, Lewis opozarja, da njen dejanski cilj ni zavarovanje demokracije, temveč zaščita Evropske komisije pred političnim nezadovoljstvom evropskih državljanov. Democracy Shield tako po njegovem ne služi kot obrambni zid pred vplivi iz tujine, ampak kot politični ščit, ki zmanjšuje demokratično odgovornost evropskih institucij.

Lewis trdi, da pobuda radikalno preoblikuje temeljne demokratične pojme. Koncepti, kot so odpornost, pluralnost, zaupanje in neodvisnost, so v okviru Democracy Shield redefinirani kot razlog za razširjeno regulacijo političnega govora in nadzor nad informacijami. Evropska komisija naj bi si prizadevala ustvariti koordiniran, centraliziran informacijski sistem, ki deluje kot »operacijski sistem resnice«: ta določa, katere informacije so dovoljene in kako jih je treba prikazati državljanom, s čimer se bistveno omejuje svoboda javne razprave.

Nadaljujte z branjem→

On November 12th, Brussels pulled down a curtain. A digital Iron Curtain, not aimed at Moscow, not at Beijing, but at its own citizens. This “Democracy Shield” isn’t protection. It’s containment. And for the first time in its history, the EU has admitted publicly, though not intentionally, that the human mind has become its greatest security threat.

The Shield is the culmination of years of quiet groundwork laid by Brussels technocrats like Thierry Breton, Vera Jourova, and Ursula von der Leyen, the same trio who have spent half a decade insisting that “disinformation” is more dangerous than poverty, war, or the political class itself. And now, under the Digital Services Act, they’ve constructed a continent-wide speech‑policing architecture that reaches into every feed, every platform, every conversation.

At its centre is the newly created European Centre for Democratic Resilience, a name so sterile it almost conceals its purpose: real-time surveillance and neutralization of “emerging narratives.” This is the institutionalization of narrative pre-crime. Not what you said, but what you might say. Not what is false, but what is unapproved.

Nadaljujte z branjem→

Francoski Le Monde objavlja kratek intervju z Nicolasom Guilloujem, francoskim sodnikom Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC), ki so ga ZDA sankcionirale, potem ko je sodišče odobrilo izdajo nalogov za aretacijo izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in nekdanjega obrambnega ministra Yoava Gallanta zaradi vojnih zločinov v Gazi. Sankcije, prvotno ustvarjene za boj proti terorizmu, trgovini z mamili in hudim kršitvam človekovih pravic, so zdaj razširjene na šest sodnikov in tri tožilce ICC, vključno z glavnim tožilcem Karimom Khanom. Guillou, ki zaradi postopkov ne komentira vsebine primerov, opozarja, da sankcije močno vplivajo na njegovo delo in osebno življenje ter poziva evropske oblasti, naj uporabijo mehanizme za zaščito evropskih državljanov pred zunanjimi političnimi pritiski.

Guillou pojasnjuje, da sankcije močno presegajo prepoved vstopa v ZDA. Izključujejo ga iz dostopa do storitev ameriških podjetij, kar vodi v zapiranje računov na platformah, kot so Amazon, PayPal in Airbnb, ter celo v preklic hotelskih rezervacij v Evropi. Najhujše pa so posledice na finančnem področju, saj številne banke – tudi neameriške – zapirajo račune sankcioniranim osebam, medtem ko transakcije v ameriških dolarjih ali prek ameriških plačilnih sistemov postanejo nemogoče. Ker imajo Visa, Mastercard in American Express v Evropi skoraj popoln monopol, sankcionirani posameznik čez noč ostane brez bančne kartice in brez dostopa do osnovnih storitev, kar ustvarja trajen občutek nemoči in pritiska, namenjenega zastraševanju sodnikov.

Nadaljujte z branjem→

Andrew Korybko

Zelensky might be next after Yermak was just taken down unless he complies with Trump’s demands for peace, in which case it’s not unforeseeable that he too could be formally implicated in this scandal as the catalyst for a US-backed regime change carried out in collusion with his domestic allies.

Zelensky’s warmongering grey cardinal Andrey Yermak, who formally serves as his Chief of Staff, submitted his resignation after his apartment was raided as part of the investigation into Ukraine’s $100 million energy graft scandal. Russian Ambassador-at-Large Rodion Miroshnik believes that he was fired, however, to protect Zelensky as the walls close in on him amidst this investigation. Whatever the truth may be, Miroshnik might be onto something, which will be elaborated on throughout this analysis.

It was earlier assessed that “Ukraine’s Corruption Scandal Might Pave The Way For Peace If It Takes Yermak Down” since “his downfall could undo the already shaky alliance between the armed forces, the oligarchs, the secret police, and parliament that keeps Zelensky in power.” Zelensky held off on getting rid of him for that reason, which emboldened Yermak to declare on his behalf that Ukraine won’t cede any territory to Russia, thus spoiling one of the main proposals in the US’ draft peace framework.

Nadaljujte z branjem→

.

Yermakov padec je zgolj simptom širšega geopolitičnega preloma: ko je v očeh ameriških pokroviteljev postal strateško neuporaben, so ga brez obotavljanja odrezali, pri čemer je NABU-jev nenadni napad služil kot natančno izveden signal, da je Washington sklenil začeti čiščenje v Kijevu. Yermakov hitri odstop in patetični poskusi opravičevanja razkrivajo, da je zgolj žrtev procesa, ki ga Zelenski še vedno naivno poskuša nadzorovati, čeprav je očitno, da bo tudi on obredna žrtev ameriške izhodne strategije, Evropi pa bo prepuščeno plačilo politične in ekonomske cene ukrajinske kapitulacije. EU in London panično iščeta grešne kozle, ker bi nenaden konec vojne razkril lastne zgrešene odločitve, medtem ko Washington zahteva tišino in hiter izhod. V tem trikotniku interesov ima Rusija prednost, saj mirno opazuje zahodno razdrobljenost in vztraja pri pogojih, ki temeljijo na realnosti stanja na bojišču.

Toda problem ni ukrajinska kapitulacija. Pa ne zato, ker je bila njena usoda jasna od prvega dneva vojne, v katero jo je pahnila Amerika, pač pa, ker konec vojne prinaša odrešitev za ukrajinsko državo in ljudstvo. Ne, problem je, ker bo konec vojne v Ukrajini razkril razpad celotne konstrukcije evropske politike do vojne, vse laži evropskih politikov ter ceno, ki smo jo v Evropi plačali za ta konstrukt (v obliki uničene industrije, energetskega in inflacijskega šoka) in bodoči davek, ki ga bomo dolgoročno plačevali za ohranjanje ukrajinske opustošene države in v kali korumpirane administrativne strukture pri življenju v naslednjih desetletjih. Zato, da se ne razkrje njihova krivda, se evropski politiki tako krčevito držijo nadaljevanja vojne v Ukrajini v neskončnost.

____________

Andriy Yermak says he’s “disgusted” by the lack of support after the NABU raid. He shouldn’t be. Anyone who understands how empires operate knows exactly what just happened, the moment you stop being strategically useful, you are not protected — you are erased. And in the eyes of Ukraine’s patrons, Yermak’s usefulness expired the second he became an obstacle to the settlement being shaped behind closed doors.

The choreography of his fall tells the story. NABU, Washington’s precision instrument moonlighting as an anti-corruption agency — doesn’t shatter the life of Zelensky’s most powerful ally unless the script has been approved at a higher altitude. Yermak resigned in hours. No protest. No resistance. Because he understood something Zelensky still refuses to accept, when the Americans decide the purge is necessary, the only question left is who gets thrown first.

Zelensky actually believes that by sacrificing his own accomplices, he can protect himself. He imagines that tossing Yermak overboard will save his own skin. It is the final delusion of a man already circling the drain, the belief that loyalty to the machine will buy mercy from it. He should look into the eyes of Saakashvili.

Nadaljujte z branjem→

The fall of Andriy Yermak –  Zelensky’s fixer, enforcer, gatekeeper, and indispensable ally, isn’t a “corruption scandal.” It’s Washington slapping the table. NABU, the U.S.-trained attack dog of Ukrainian politics, didn’t raid the Presidential Office by accident. It raided to remind Zelensky that the war isn’t his to command, the peace process isn’t his to veto, and the leash around Bankova Street is held in Washington, not Kiev and certainly not European chihuahuas.

Because the real story isn’t Yermak’s resignation. The real story is the West turning on itself over how to end a war Russia has already won.

The fall of Andriy Yermak, Zelensky’s most loyal ally and the de facto power manager of Ukraine, is not a scandal. It is a strike from above. NABU, the U.S.-funded, U.S.-trained anti-corruption bureau, didn’t raid the home and office of Ukraine’s most powerful unelected official by coincidence. And in any other country, his resignation after a corruption raid would be a political scandal. In Ukraine, it’s a geopolitical detonation.

Yermak wasn’t just a chief of staff, he was the shadow architect of the regime, the man through whom every appointment, every oligarchic negotiation, every Western request, and every wartime decision had to pass. And the speed of his resignation makes clear this was less about corruption,  and more about pressure — engineered, timed, and executed by the one actor that can pull such a lever, Washington.

Nadaljujte z branjem→

Brad Setser je v komentarju k nedavni analizi Robina Hardinga v Financial Timesu jedrnato označil kitajski gospodarski model kot enosmeren: Kitajska svetu prodaja izdelke, v zameno pa uvaža le energijo in rude. Gre za zavestno, strateško zasnovano politiko tehnološke avtonomije, industrijske samozadostnosti in globalne izvozne dominacije. Vendar je njegov komentar, da Peking Bruslju in Berlinu “ne pušča izbire”, dvoumen. Če misli na trgovinske ovire, je povsem zgrešen.

Kitajska danes res uvaža skoraj izključno energente, surovine, hrano in majhen del vrhunske tehnologije. Vse ostalo proizvaja sama, bistveno ceneje, hitreje in bolj učinkovito od nas. Izvaža ogromne količine srednje in visoko tehnoloških izdelkov pod lastno blagovno znamko, od elektronike, zelenih tehnologij do električnih avtomobilov, in obvladuje celotne dobavne verige kritičnih materialov. Kitajska je v enem desetletju naredila strateški premik s kombinacijo spremenjene strukture proizvodnje, najbolj naprednih proizvodnih metod in boljše organizacije industrije, kar ji je omogočilo, da pospešeno izriva zahodne proizvajalce tako na domačem in globalnih trgih kot na trgih samih zahodnih držav.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, kje sem živel, da sem šele danes zvečer (po 10+ letih !) naletel na Future Islands.  Izjemna muzika.