Aktualna izdaja prestižne MIT Technology Review poroča o študiji dveh raziskovalcev iz Harvarda, ki sta v analizi, objavljeni v akademski reviji Joule, demonstrirala, da denimo 100 % proizvodnja električne energije v ZDA z vetrnimi elektrarnami do konca tega stoletja ne bi zmanjšala temperature površja celinskih ZDA, pač pa bi prispevala k povečanju temperature za 0.24 stopinj Celzija. Avtorja zato pravita, da je potreben fokus ne samo na vetrne elektrarne, pač pa tudi na sončne. Sicer tudi sončne elektrarne prispevajo k segrevanju, vendar 10-krat manj kot vetrne.

Je pa pri teh ugotovitvah treba biti previden. Potrebno je upoštevati časovni horizont. Te ugotovitve veljajo v horizontu do konca tega stoletja. V daljšem časovnem horizontu, denimo na tisoč let, pa imajo “preprečne emisije CO2” z zamenjavo elektrarn na premog z elektrarnami na veter vseeno ugoden vpliv na ravni CO2 (in posledično temperature), ker je pri CO2 potrebno upoštevati učinek akumulacije.

Seveda sta avtorja s svojimi ugotovitvami naletela na številne kritike iz tabora zagovornikov vetrnih elektrarn. Najdete jih na spodnji povezavi.

______________

Wind power is booming in the United States. It’s expanded 35-fold since 2000 and now provides 8% of the nation’s electricity. The US Department of Energy expects wind turbine capacity to more than quadruple again by 2050.

But a new study by a pair of Harvard researchers finds that a high amount of wind power could mean more climate warming, at least regionally and in the immediate decades ahead. The paper raises serious questions about just how much the United States or other nations should look to wind power to clean up electricity systems.

The study, published in the journal Joule, found that if wind power supplied all US electricity demands, it would warm the surface of the continental United States by 0.24 ˚C. That could significantly exceed the reduction in US warming achieved by decarbonizing the nation’s electricity sector this century, which would be around 0.1 ˚C.

Nadaljujte z branjem→

Včeraj je ameriški predsednik Donald Trump potočil krokodilje solze nad tem, da naj bi Kitajska zavzela zelo sovražno trgovinsko pozicijo s “pismom svetu”, v katerem naj bi napovedala uvedbo izvoznih kontrol “na skoraj vse proizvode, ki jih izvaža, tudi tiste, ki jih ne”. Trump to imenuje celo kot “moralno sramotno” ravnanje z ostalimi državami.

Trump se s “pismom” referira na uradno obvestilo kitajskega ministrstva za trgovino (MOFCOM, Notice 2025/61), izdano 9. oktobra 2025. V njem Kitajska širi izvozne kontrole na redke zemlje: za izvoz številnih izdelkov (tudi tistih, proizvedenih zunaj Kitajske) je potrebna kitajska izvozna licenca, če vsebujejo tudi sledove kitajskega izvora redkih zemelj oziroma magnetnih/sputter materialov; pri tem se prošnje za vojaške končne uporabnike praviloma zavrnejo (če vsebnost redkih zemelj presega prag 0,1 % vrednosti). Ne gre za vsesplošno prepoved “skoraj vsega”, temveč za strožji licenčni režim z ekstrateritorialnim dosegom, utemeljen z “nacionalno varnostjo”. Ta ukrep cilja predvsem na omejitev (neposredno in posredno) dostopa ameriških podjetij do kitajskih mineralov redkih zemelj oziroma proizvodov, ki temeljijo na njih, ki se uporabljajo v proizvodnih verigah v vojaški industriji, proizvodnji polprevodnikov, magnetov in tehnologij v infrastrukturi umetne inteligence.

Z drugimi besedami, Kitajska je uvedla povračilni ukrep, s katerim omejuje ameriškim podjetjem možnost razvoja tehnologij in orožja, s katerimi bi lahko ZDA neposredno ogrožale Kitajsko ali pomenile njeno tehnološko konkurenco. Ukrep je povračilne narave, kajti ZDA so natanko enako in z enakim argumentom (“nacionalna varnost”), le da pri drugih proizvodih, že 8 let nazaj (pri tehnologijah, pri orožju pa že ves čas) ukrepale proti Kitajski. ZDA so sprožile vojno na tem področju, Kitajska pa jim je žogo vrnila na njihovo stran igrišča, in to znotraj ameriškega kazenskega prostora.

Trump je seveda ustrezno dramatiziral zadevo. Pri čemer je pozabil, da je tehnološko in trgovinsko vojno s Kitajsko začel prav on v svojem prvem mandatu (spomnite se “črnolistanja” Huaweija in pol ducata drugih kitajskih tehnoloških podjetij, 2-letnega priprtja (hišnega pripora) podpredsednice Huaweija (sicer hčerke ustanovitelja podjetja), 6-ih krogov dvigov carin na kitajske izdelke), nadaljeval Biden s popolno prepovedjo izvoza čipov in tehnologije za  proizvodnjo čipov v Kitajsko, in do absurda prignal Trump v novem mandatu z absurdno visokimi carinami na kitajske izdelke (vse do 245 %), nato z dajatvami na kitajske tovorne ladje v ameriških pristaniščih in prejšnji teden še s prepovedjo preleta ruskega ozemlja za kitajska civilna letala. In Trump je seveda tisti, ki je februarja letos začel trgovinsko vojno s celim svetom z uvajanjem “recipročnih carin”, katerih analitični temelj in njihova višina sta bila izsesana iz prsta.

No, Kitajska je ZDA zdaj vrnila udarec v popolnosti. Marca letos je kot kontra ukrep na ameriške absurdne carine zgolj uvedla izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj, zdaj pa jih je zaostrila na maksimum. Kitajska pozicija glede trgovinske vojne je bila od leta 2017 konsistentna (zadnje sporočilo kitajske ambasade v ZDA to samo še enkrat ponavlja): “ne želimo si trgovinske vojne, vendar se je ne bojimo“.

Ključno vprašanje je, zakaj je Kitajska čakala tako dolgo z “weaponiziranjem” redkih zemelj v sporu z ZDA? Odgovor naj bi se skrival v besedici: helij.

Nadaljujte z branjem→

Naslovna izjava ni moja (vir), je pa zelo zelo blizu realnosti. Nobelove nagrade za mir so politična farsa. Dobivajo jih posamezniki iz držav, ki jih izbere ameriška CIA za subverzivne akcije proti (lastni) državi, kjer CIA izvaja svoje prevratniške aktivnosti.

Ne morem soditi za druge dejavnosti, toda tudi na področju ekonomije je izbor nagrajencev absolutno politiziran. Priporočam branje knjige The Nobel Factor oziroma mojega komentarja izpred let.

On 9 October 2025, I was on the “Deep Dive” with Lt. Col. (ret.) Danny Davis. We talked mainly about Trump’s Gaza plan, which will hopefully shut down the genocide for good, but which promises no hope for settling the conflict. The reason is simple: Israel will not allow the Palestinians to have a viable state of their own. To put it in different words, Israel will not allow the Palestinians to exercise self determination. There is no political horizon for the Palestinians, as points 19 and 20 of Trump’s 20-point plan make clear. The Israelis, of course, have a political horizon for the people of Gaza: expulsion via genocide. But thankfully, it appears for the moment at least that the genocide has been halted and the Palestinians will not be expelled from their homeland.

Redneck varianta

Marko Golob

Smo res tako ogroženi v Evropi, da moramo tako povečati izdatke za obrambo? Kdo nas ogroža? Rusi? Kitajci?

Kako naj bi nas ogrozili Kitajci je zanimivo vprašanje? Nas napadli preko pol zemeljske oble? Ali pa gre za to, da se oborožujemo za to, da bi se z njimi spopadli na njihovem teritoriju? Za kaj že?

Pa Rusi? Naj 150 milijonov Rusov napade polmilijardno (z UK vred) Evropo? Ne glede na vse pomanjkljivosti evropske obrambe je to za Rusijo, ki je skoraj pol manjša od bivše SZ, prevelik zalogaj. Saj jih Rusov niti ni dovolj, da bi nas okupirali. Maksimalni ruski moblizacijski potencial (teoretični) je 12 milijonov. Zakaj teoretični? Ker potem ne bi bilo nikogar, ki bi delal v rudnikih, tovarnah in na polju. Realni mobilizacijski potencial je od 2 do 3 milijone. S tem pa ne moreš okuprati Evrope (če vzameš grob standard 1 vojak na 40 prebivalcev). Lahko pa Rusija Evropo uniči. V pol ure! Ampak kaj bi imela od tega? Take stvari niso brez žrtev na lastni stani. Kaj bi par milijonov mrtvih pomenilo za Rusijo? Se jim to v pogojih demografske krize “splača”? Ni bolje v miru trgovati z Evropo? In, če pošteno pogledate, je to vse kar je Rusija hotela od Evrope. In malo spoštovanja.

Nadaljujte z branjem→

Redneck verzija

Zgodovina je polna primerov, kjer so se države fiskalno izčrpale z vojskovanjem, kar je vodilo v njihov zaton (Španija in Portugalska v 17. stoletju) ali v revolucije (Francija v 18. stoletju) in kjer so se izčrpale v oboroževalni tekmi (Sovjetska zveza v 1980-ih letih). Države EU so letos očitno sprejele enako strategijo. V že tako izjemno velikih težavah s tehnološko nekonkurenčnostjo, deindustrializacijo in gospodarskim zatonom so se odločile, da namesto v razvoj prihodnja leta vlagajo v orožje.

Ključno pri razumevanju odločitve za povečano oboroževanje je, prvič, ali je to iz razvojnega vidika modro in drugič, ali je ob tem mogoče ohraniti celo kožo, torej zdrave javne finance. Začnimo z drugim vidikom. Odločitev za povečanje obrambnih izdatkov s približno 1,6 % na 5 % bruto domačega proizvoda (BDP) predstavlja enega najbolj radikalnih premikov v fiskalni politiki v zgodovini sodobne Slovenije in Evropske unije. Takšen korak, ki ga vodi spremenjena percepcija geopolitične in varnostne situacije v Evropi, ima globoke in večplastne posledice za fiskalno vzdržnost, gospodarsko rast in strukturo javnih financ.

Nadaljujte z branjem→

Če so ZDA začele tehnološko vojno s čipi kot orožjem, je Kitajska tehnološko vojno premaknila še zadolg streljaj bližje k izhodišču – s striktno splošno kontrolo izvoza mineralov redke zemlje, ki bi se lahko uporabili v proizvodnji čipov, orožja ali AI. Kitajska je vmes te ameriške sankcije zaobšla z razvojem lastnih čipov (trajalo je pet let), ZDA pa se bodo zdaj morale lotiti dolgotrajnega in mukotrpnega posla z organiziranjem  celotne verige predelave redkih zemelj in proizvodnje magnetov. Kakšnih deset let lahko traja.

China just weaponized rare earths – again, but this time globally.

Beijing’s new MOFCOM Notice No. 61 (2025) goes far beyond past export bans. It now forces foreign companies to seek Chinese approval before re-exporting any product that contains even 0.1% China-origin rare earth materials or was made using Chinese refining or magnet-making technology.

This is China’s “foreign direct product rule” moment – mirroring Washington’s semiconductor controls but turning them inside out.

The move effectively gives Beijing a veto power over parts of the global chip, EV, and defense supply chains, including those operating outside its territory. Licenses will be denied for military or AI-related uses, notably 14nm chips, 256-layer memory, and military-grade AI systems.

Nadaljujte z branjem→

Glejte spodnji graf. Nemška industrija je v prostem padu. Vse napake iz preteklosti so kulminirale naenkrat: napačna energetska politika, napačna ekonomska politika (varčevanje namesto investiranja), zanemarjanje tehnološkega razvoja (zato je kitajski šok 2.0 tako ubijalski) in napačen odziv na vojno v Ukrajini. Ko si tako dolgo zanemarjal investicije v infrastrukturo, tehnološki razvoj in digitalizacijo, ko plačuješ dvojne cene za elektriko, ko si ostal brez poceni plina, ne samo, da ne moreš tekmovati z agilnimi kitajskimi konkurenti, pač pa ne moreš niti preživeti več. No, zato se nemški politiki šlepajo na vojno v Ukrajini, forsiranjo njeno nadaljevanje in celo širitev na vojno z Rusijo. Ker mislijo, da bo njihovo gospodarstvo v vojaški industriji našlo svojo rešitev. Nemška civilna industrija je izgubila proti Kitajski, zato stavijo na proizvodnjo orožja, da bi to nadomestili. Spodbujanje  vojne retorike jim pomaga pri prodaji te “strategije”.

Če ni uspelo Hitlerju, bo morda Merzu…