The Dutch Government is stupid. Nexperia biggest factory is in China. Now China has put export control on Nexperia’s products and forbid them from being exported!

If China is nasty – it can add Nexperia’s operation outside China to an equivalent of an Entity List and simultaneously enforce its new rare earth element (REE) export controls on Nexperia’s key equipment suppliers (like ASML and Japanese toolmakers) – so that they cannot do business with Nexperia. Nexperia’s operations would be severely crippled, if not halted.

The reason lies in the total dependence of Nexperia chip manufacturing on foreign tools and maintenance:

1. Tool Maintenance Blackout: Nexperia’s fabrication plants (fabs) rely on sophisticated machinery for wafer processing. These tools contain Chinese REE permanent magnets for their ultra-precise motion, positioning, and laser systems. Restricting servicing and spare parts for these REE-dependent machines—especially for critical tools—would lead to rapid and catastrophic equipment failure and production halts as machines break down or drift out of calibration.
2. Consumables Cutoff: Essential Chinese REE-based materials, such as cerium oxide slurry used for wafer polishing, would also be immediately restricted.
3. No Immediate Alternative: Nexperia cannot run its fabs without these specialized global tools and consumables, and there are no immediate, non-Chinese alternatives for the entire supply chain of REE-containing parts.

Essentially, a Chinese ban weaponizing REEs against Nexperia’s foreign tool suppliers would create a dual choke-point—on the source materials and the critical machinery—making continued high-volume production impossible.

Vir: Ignis Rex

On 13 October 2025, I was on “Piers Morgan Uncensored” talking about President Trump’s grandiose claims about his success at ending the war in Gaza (genocide would be a more accurate term) and facilitating the “historic dawn of a new Middle East.” I made the case that regrettably Trump has done no such thing. Although I did not say this to Piers, when I listen to Trump’s boasts, I cannot help thinking about Neville Chamberlain’s famous boast that he had brought peace to Europe at Munich in 1938

Moj intervju v Delu v luči konference Energetika 2025 (naslednjo sredo) in naše prejšnji teden predstavljene analize o Optimalnem elektroenergetskem sistemu za Slovenijo.

Ali v energetiki potrebujemo družbeni dogovor, kakšna naj bo naša energetska prihodnost?

Seveda. Naša analiza, v kateri smo obravnavali 4 karakteristične scenarije razvoja bodočega elektroenergetskega sistema (EES) – Status quo, NEPN OVE (OVE+plin), 100 % OVE in OVE+jedrska energija – je pokazala, da je na dolgi rok, najdražja opcija neodločitev politike. Denimo, da se naša politika ne odloči za noben koncept razvoja, torej za ohranitev status quo. To pomeni, da leta 2033 ob zaustavitvi TEŠ6 izgubimo tretjino električne energije, leta 2043 pa z zaprtjem NEK še eno tretjino. To pomeni, da moramo izgubljeno energijo uvažati, hkrati pa se bo poraba električne energije zaradi energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilne vire (zamenjava fosilnih goriv v transportu in ogrevanju) in dodatne porabe (elektifikacija, podatkovni centri itd.) do leta 2050 podvojila. To bi pomenilo, da bomo leta 2050 morali uvažati 70 % vse porabljene električne energije. Zdaj pa to primerjajmo z alternativami in izračunajmo, kakšni so skupni družbeni stroški oskrbe z električno energijo v življenjski dobi obrata z najdaljšo življensko dobo – torej v obdobju 80 let od sedaj naprej.

Na prvi pogled se zdi najbolj ugodno, če v Sloveniji ne bi vlagali v posodobitev EES, toda na dolgi rok bi nas to stalo 3.5-krat več, kot če bi izgradili JEK2. Podobno, na prvi pogled se zdi za Slovenijo bolj ugodno, da se ne loti projekta finančno zahtevne izgradnje JEK2. Toda na dolgi rok sta za družbo alternativi brez JEK2 občutno dražji – koncept OVE+plin je dražji za 3-krat od koncepta JE+OVE (156 proti 56 milijard evrov), koncept zgolj nestanovitnih OVE virov pa je za 4-krat (222 proti 56 milijard evrov oziroma za 166 milijard evrov) dražji od osnovnega scenarija z JEK2.

Te razlike se na koncu pokažejo na naših položnicah. Simulirali smo maloprodajne cene za odjemalce električne energije do leta 2050, ki ob polni stroškovni ceni elektrike domačega EES in veleprodajnih cenah na evropskem trgu upoštevajo tudi stroške omrežnine ter vse prispevke in dajatve. Naša analiza kaže, da je za domače odjemalce najbolj ugoden koncept EES s kombinacijo OVE in jedrske energije najbolj ugoden. Ob osnovnih predpostavkah bi se maloprodajna cena do leta 2050 povečala le za 10 % glede na 2024 (po stalnih cenah iz 2024). Nasprotno pa bi se cena elektrike za odjemalce v scenariju OVE+plin povečala za 35 %, v 100 % OVE scenariju pa za 74 %. Medtem ko v scenariju OVE in jedrske energije zaradi samozadostnosti v oskrbi po 2040 letu ostane cena za odjemalce stabilna, pa to ne velja za scenarije, ki temeljijo na odvisnosti od uvoza elektrike in plina. Ob morebitnih visokih uvoznih cenah elektrike (160 EUR/MWh) in plina bi se maloprodajna cena v 100 % OVE scenariju do 2050 približa ravni 400 EUR/MWh. Kar je  približno dvakrat višje od sedanjih cen in primerljivo s cenami, ki jih plačujejo nemška gospodinjstva.

Ključno je spoznanje, da kombinacije OVE in jedrske energije na eni strani zagotavlja stabilnost in nizke cene energije, na drugi strani pa zaradi pretežne neodvisnosti od uvoza elektrike in plina zagotavlja stabilno raven cen za domače odjemalce elektrike.

Nadaljujte z branjem→

Tudi ChatGPT-ju sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

ChatGPT odgovarja:

Spodaj je strokovni komentar, zakaj številne države ne posnemajo nemškega koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn in osredotočenost na občasne vire – OVE: sonce in veter) ter kaj tak pristop pomeni z vidika sistemskih stroškov, zanesljivosti in dejanskega razogljičenja porabljene elektrike.

1) Stroški: energija ≠ celoten sistem

Nemški model temelji na hitri rasti OVE ob hkratnem izstopu iz jedrske energije. Ekonomika takšne zasnove ni odvisna le od “cene elektrike iz vetrnice ali panela” (LCOE), temveč od sistemskih stroškov, ki jih je treba prišteti, ko delež OVE postane visok:

• Kapacitete in nadomestne kapacitete. Sonce in veter imata nizko učinkovito nosilnost (ELCC): z naraščajočim deležem OVE se njihov prispevek k zanesljivosti zmanjšuje. Zato mora sistem vzdrževati paralelni nabor zanesljivih virov (plinske enote, črpalne hidroelektrarne, uvoz) za ure, dneve ali tedne brez vetra in sonca. Ti viri imajo nizko izkoriščenost, a zahtevajo visoke naložbe in fiksne stroške (t. i. plinsko-parne elektrarne “v pripravljenosti”).
• Omrežje in regulacija. Visoki deleži razpršenih OVE zahtevajo nove prenosne koridorje (npr. sever–jug), posodobitev distribucije, kompenzacijske naprave ter fleksibilnost (sekundarna/terciarna regulacija, hitro uravnavanje). Stroški redispeča in omejevanja proizvodnje (curtailment) naraščajo, ko proizvodnja presega lokalne prenosne zmogljivosti ali povpraševanje.
• Subvencije in javna sredstva. Prehod s podpornih tarif na dražbe je znižal premije za nove OVE, vendar ostajajo proračunske podpore za omrežje, shranjevanje, vodik, fleksibilnost in nadomestila ob omejitvah proizvodnje. Izključitev jedrskih virov hkrati odstrani stabilno nizkoogljično osnovo, ki bi sicer zmanjšala potrebo po dragih rezervnih shemah.
• Končna cena za odjemalce in industrijo. Tudi če je “energija iz OVE” poceni, sistemski dodatki (omrežje, regulacijske rezerve, izravnava) dvigujejo končni račun. Države z energetsko intenzivno industrijo in brez velike hidro ali jedrske osnove težko prenesejo to breme brez dodatnih olajšav.

Zakaj drugi ne sledijo? Ker se jim pri njihovih izhodiščnih pogojih (struktura proizvodnje, delež hidro/jedrske, interkonekcije) sistemska računica ne izide: kopiranje shem podpore brez zanesljive “sidrne” proizvodnje pomeni plačevati dvojno – enkrat za OVE in drugič za rezerve.

Nadaljujte z branjem→

DeepSeeku sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

DeepSeek odgovarja:

Odlično zastavljeno vprašanje, ki se dotika srži energetskih dilem sodobne Evrope. Nemška Energiewende je eden najambicioznejših energetskih projektov na svetu, vendar so razlogi, zakaj ga druge države ne slepo posnemajo, kompleksni in večplastni.

Tukaj je komentar, ki razčleni te razloge z vidikov, ki ste jih navedli.

Zakaj druge države ne sledijo nemškemu konceptu?

Glavni razlog je celovita ocena stroškov, zanesljivosti in dejanskega učinka na razogljičenje, ki je za mnoge države preveč tvegana ali draga. Nemčija ima edinstveno kombinacijo gospodarske moči, industrijske strukture in politične volje, da lahko poskuša s takšnim eksperimentom.

1. Vidik Stroškov

Stroški Energiewende so ogromni in večplastni. Ne gre le za ceno sončnih panelov in vetrnic, temveč za celoten sistem, ki ga podpira.

• Kapacitete in subvencije:
  • Nemčija je porabila več sto milijard evrov za subvencioniranje obnovljivih virov energije (OVE) skozi mehanizem garancij odkupnih cen (feed-in tariff). To se je direktno odražalo v računih za električno energijo za potrošnike (EEG-Umlage), ki so bili med najvišjimi v Evropi.
  • Medtem ko so stroški OVE padli, so se pojavili drugi, skriti stroški.
• Nadomestne zmogljivosti in regulacija:
  • Ker veter in sonce ne pihata ali sijejo po ukazih, mora Nemčija vzdrževati dvojni sistem: OVE za “normalno” delovanje in konvencionalne (predvsem plinske in premogovne) elektrarne za čase, ko OVE ne proizvajajo dovolj.
  • Te elektrarne so drage za vzdrževanje v stanju pripravljenosti, saj delujejo le občasno, vendar so ključne za preprečitev izpadov omrežja. Njihovi stroški se prenašajo na potrošnike.
• Nadgradnja omrežja:
  • Vetrne elektrarne so pogosto na severu (obala Severnega morja), medtem ko je industrija na jugu. To zahteva drago izgradnjo novih daljnovodov visoke napetosti (npr. projekta SuedLink), kar naleti tudi na lokalni odpor.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Mnoge države menijo, da je ta model preveč finančno obremenjujoč za njihovo gospodarstvo in konkurenčnost ter da obstajajo stroškovno učinkovitejše poti do razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→

Želel bi si, da bi tovrstno novico prebral v zvezi z EU:

Evropska komisija je objavila načrt, ki predvideva popolno zamenjavo pisarniške programske opreme z evropsko v vseh uradnih institucijah EU do leta 2027. Zamenjava predvideva zamenjavo urejevalnika besedil, preglednic, predstavitve, programa e-pošte/koledarja, zapiskov, brskalnika in shranjevanja v oblaku.

Na žalost v EU nič ne kaže na to, EU vodstvo ostaja ne samo v popolni politični vazalni vlogi do ZDA, pač pa tudi v tehnološki (in to popolnoma), finančni in vojaški. No, Kitajsko politično vodstvo je iz drugačnega testa. V štirih desetletjih in pol je dokazalo, kako je mogoče iz popolmoma gospodarsko in tehnološko zaostale države ustvariti največjo globalno gospodarsko velesilo. V enem desetletju ji je uspelo tehnološko dohiteti in prehiteti zahodne države. In v enem desetletju ji je uspelo ustvariti tehnološko suverenost napram ZDA. Po GPS, čipih, softverju in aplikacijah za mobilne naprave ji je zdaj uspelo ustvariti in uvesti  lastno, neodvisno pisarniško programsko opremo – WPS. WPS ima še eno ključno značilnost – ni kompatibilen s programsko opremo Office (Microsoft). To pomeni, da ne omogoča nevidnega ameriškega skeniranja (špijuniranja) kitajskih dokumentov.

_____________

China just hit Ctrl+Alt+Delete on America’s tech dominance.

Last week, China’s Ministry of Commerce made a quiet but brutal move, releasing official documents only in WPS format, the local rival to Microsoft Word.

In plain English: you can’t open them in Word without a struggle.

While Washington obsesses over “decoupling” and rare earths, Beijing is busy doing something else, cutting Microsoft out of its system entirely.

It’s not just symbolism; it’s strategy.

When Microsoft’s Windows crashed worldwide in July 2024 thanks to a bad update from Texas-based CrowdStrike, China barely flinched. Most of its key sectors,airlines, banks, state services, had already started dumping foreign software.

This shift didn’t come out of nowhere. Back in 2022, China’s State-owned Assets Supervision and Administration Commission ordered every state enterprise to go fully domestic by 2027, every program, every office tool, every line of code.

So now we’re watching it happen in real time.

One file format at a time.

And sure, if Donald Trump hears about it, he’ll probably lose it, maybe call WPS “Wuhan Paper Sabotage” or something equally dumb.

But this is bigger than that.

It’s about digital independence, breaking free from US tech control. Every .wps file is a middle finger to Silicon Valley’s monopoly.

And honestly?

WPS earns it.

It’s faster, lighter, cheaper, and doesn’t come with Microsoft’s constant “sign in to your account” harassment or overpriced AI gimmicks.

It just works,without the leash.

WPS > Office.

China just made it official.

Try it yourself:

🌐 International version: http://wps.com

🌐 Chinese version: http://wps.cn

Vir: Richard

As if following a pre-ordained script, the US China trade and tech war escalated to a peak last week when China launched a range of hard-hitting counter measures against the US in retaliation for its provocations, including severe restrictions on rare earth products.

Predictably, Trump went into a blind rage and raised import tariff of Chinese goods by 100% while threatening to cancel a meeting with President Xi, which has never been confirmed by Beijing in the first place.

Trump launched a series of bombastic twits on his Truth Social, decrying Chinese hostility and unfairness.

If anything, this shows Beijing has mastered the art of pushing Trump’s button. Like a toy, Trump’s mood and behavior is regulated by remote control in the hands of Beijing’s technocrats who design its policies to counter the US.

Despite the show of progress and professed optimism for a potential de-escalation in the Madrid trade talks, the US wasted no time to launch a series of trade and tech sanctions against China immediately afterwards, just like it launched the sneak attack on Iran shortly after its 5th round nuclear talks with Tehran.

Nadaljujte z branjem→

Smela izjava Ursule von der Leyen:

Oba UI modela, ki ju največ uporabljam, sem vprašal, kaj menita o realističnosti izjave predsednice Evropske komisije, da bi rada na podlagi zagotovitve 1.1 milijarde evrov sredstev dosegla, da “se bo prihodnost UI dogajala v Evropi”. Ne bom rekel, da sta oba navedla, da EU s tem denarjem nima za burek, pač pa, da s tem denarjem EU seveda ne more spodbuditi razvoja samostojnih UI modelov v Evropi (kajti zgolj posamezna največja podjetja na tem področju imajo in načrtujejo letne izdatke za kapitalske investicije (CAPEX) v infrastrukturo in za raziskovalce za en do dva reda velikosti (za večkratnik 10 oziroma večkratnik 100 milijard) višje od načrtovanjega večletnega proračuna EU. EU na tem področju s tem proračunom seveda ne more biti nek globalni igralec, zato ji pa oba modela UI priporočata, da se EU usmeri (1) v razvoj ekosistema, katalitično spodbujanje zagonskih podjetij na področju UI, financiranje dostopa do računske moči, financiranje standardiziranih testnih okolij za industrijske vertikale in (2) v specializirane aplikacije UI na posameznih področjih (denimo jezikovne in podatkovne zbirke, zdravstvo itd.).

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je zelo dober komentar Patricie Marins o usodni napaki Evrope, ki živi v iluziji iz pradavnine, (1) da lahko s sankcijami zavre razvoj konkurenčnih držav in (2) da lahko brez napora ohrani svoj globalni status. Po fenomenalnem tehnološkem in gospodarskem vzponu Kitajske in njeni globalni trgovinski dominaciji je postalo jasno, da zahodne države ne morejo več učinkovito sankcionirati velikih držav. Ne Kitajske, ne Rusije, ne Irana, ne Brazilije…. Kajti danes je globalna moč Kitajske tista zaščita, ki sankcioniranim državam daje zavetje in jih s trgovinskimi, tehnološkimi in finančnimi povezavami zaščiti pred izolacijo. In še huje je, sankcije delujejo kontraproduktivno – namesto da bi zavrle, še bolj pospešijo tehnološki razvoj sankcioniranih držav.

Še posebej problematična je pozicija Evrope, kjer je tehnološki razvoj povsem zamrl oziroma se zadušil v hiper regulaciji in makroekonomskem fokusu na fiskalnem varčevanju namestu spodbujanju rasti in razvoja. Evropska industrija je postala glonalno nekonkurenčna in čez 10 let bo obseg kitajske trgovine z Latinsko Ameriko in z Afriko že presegel tako kitajsko trgovino z Evropo kot evropsko trgovino s temi kontinenti. Evropa bo postala globalna tretja liga.

Res mi ni jasno, kako v Evropi nihče med politiki tega ne razume.

__________________ 

When I see the news about suffocating China with more sanctions citing Boeing, I remember that the Chinese are already flying an aircraft with national engine and avionics, and the Russians are heading down the same path.

The Chinese are developing simultaneously not one, but four commercial aviation engines simultaneously, with one model already flying in tests for over a year.

They will not only enter this market competitively, but they will also cover whatever is missing from the Russian materials to compete in the market.

Sanctions have turbocharged Chinese industrial development and, to a certain extent, Russia’s as well. But Chinese development has been frightening; it doesn’t compare to Russia’s or any other.

In the face of U.S. sanctions, they went from 14 nm chips in 2020 to 7 nm chips in 2023 and plan to present a 5 nm chip by the end of the year, while today they already have domestic machines for 28 nm chips. Only the U.S. had put the Chinese on the chip blacklist, and after a few years, the Chinese banned NVIDIA precisely because they evolved their domestic industry so quickly.

Nadaljujte z branjem→