1. Dutch government took control over Chinese chip company, put in own CEO.
2. China put in place an export ban on the chips of Nexperia.
3. Netherlands freak out, as they could have not seen this coming! They did not imagine that China would in any way react to the Dutch literally taking a way a company forcefully from China.
4. Dutch Minister for Economic Affairs Vincent Karremans wants to find a solution with China regarding the Chinese export ban on Nexperia chips, the state broadcaster NOS

The ban went into effect after the Dutch government took control of the company and removed the Chinese CEO.

–>  They are idiots

They now are calling China, apologize and want to find a solution that will not make them look like idiots. Too late.

Vir: Lord Bebo

Ko se Ursuli slaba karma vrne kot bumerang 

Tole spodaj pa je govor z veliko začetnico. Težko čemurkoli v tem govoru oporekam. Tudi druge stvari, ki sem jih zasledil s strani Weidlove (zaustavitev deindustrializacije, konec vojne v Ukrajini, sporazum z Rusijo…) so zelo razumne.

Ni čudno, da AfD vodi v vseh anketah.

Ko je lani pred referendumom o morebitni gradnji jEK2 potekala javna diskusija o tem, je javnosti manjkala ključna informacija za odločanje. Ne informacija o tem, koliko bi stala gradnja JEK2, pač pa informacija o tem, koliko bi slovenske državljane stale različne alternative glede bodočega elektroenergetskega sistema (EES). Informacija o tem, koliko bi nas stalo, če ne naredimo nič, koliko bi nas stalo, če zapremo vse fosilne in jedrske vire in stavimo zgolj na občasne OVE in uvoz plina ter koliko bi nas stalo, če kombiniramo stalne OVE (hidro), občasne OVE (veter in sonce) z jedrsko energijo (NEK in JEK2). Vendar ne informacija, izražena v abstraktnih milijardah evrov, pač pa izražena v obliki zneska, ki ga bomo mesečno plačevali za elektriko v primeru odločitve za eno, drugo ali tretjo možno pot glede prenove slovesnkega EES.

Te informacije lani pred referendumom nismo imeli, zato smo se tega projekta lotili v okviru široke strokovne skupine, v kateri so sodelovali eminentni slovenski strokovnjaki s področja energetike, elektrotehnike, okoljskih ved in ekonomije (prof. dr. Jože P. Damijan (vodja), prof. dr. Boštjan Blažič, izr. prof. dr. Andrej Senegačnik, prof. dr. Sebastijan Seme, prof. dr. Tamara Lah Turnšek, dr. Nataša Mori, prof. dr. Ferdinand Gubina, mag. Drago Babič, prof. dr. Iztok Tiselj, mag. Vekoslav Korošec, Martin Novšak, Stane Rožman, Boštjan Pišotek, Matej Drobnič (koordinator)). V tej skupini smo pripravili strokovno ovrednotenje alternativnih konceptov bodočega EES in na tej osnovi utemeljen predlog optimalnega koncepta prenove slovenskega EES.

Ta optimalni koncept EES odgovarja na tri ključne izzive:

1. kako zagotoviti zadosten obseg električne energije (EE) za razvojno konvergenco Slovenije,
2. kako zagotoviti zadosten obseg električne energije za energetski prehod na nizkoogljične vire energije in
3. kako zagotoviti ustrezno raven strateške avtonomije, stabilnosti elektroeenergetskega sistema  in zanesljivosti oskrbe z električno energijo.

V analizi, ki upošteva celotni življenjski cikel tehnologij za proizvodnjo elektrike in sistemske stroške, obravnavamo štiri glavne scenarije in en podscenarij razvoja slovenskega EES:

1. Scenarij 1: Status quo (obstoječa struktura EES: NEK do 2043, brez JEK2, brez novih naložb v proizvodne vire in hranilnike),
2. Scenarij 2: OVE + plin (NEPN OVE scenarij: NEK do 2043, brez JEK2, nove naložbe samo v OVE),
3. Scenarij 3: 100 % OVE (zaprtje NEK, zgolj naložbe v OVE),
4. Scenarij 4: OVE + JE (NEK do 2063, JEK2, zmerne naložbe v občasne OVE, naložbe v nove HE),
5. Scenarij 4a: OVE + JE (NEK do 2063, JEK2, zmerne naložbe v nestanovitne OVE, brez naložb v nove HE).

Nadaljujte z branjem→

Res, kako neumen moraš biti kot politik, da ne premisliš niti dveh korakov vnaprej? Ali pa da slepo slediš ameriškim ukazom. Kar je isto.

Evropo vodijo popolni tepci. Oziroma ameriški vazali. Kar je isto.

There you go, the concrete manifestation of why the Dutch government’s theft of Nexperia (pressured by the US) was such a profoundly dumb move: they’re literally bringing the entire European auto industry to a halt.

A reminder of what happened here:

• Back in June, the US told the Dutch that they would roll out a new anti-China extraterritorial legislation, whereby any subsidiary company of a Chinese company sanctioned by them would automatically be sanctioned too. They said that this rule would apply to Nexperia, a semiconductor manufacturer headquartered in Holland acquired in 2018 for $3.6 billion by Chinese company Wingtech Technology, which sanctioned by the US since December 2024. Nexperia is a major EU company with over 12,000 employees, supplying much of the EU auto industry with chips. The US told the Dutch that the only way Nexperia could escape the sanctions was to get rid the Chinese. I’m not making any of that up, it was all reported in the Financial Times: https://ft.com/content/db019842-01a9-4488-a6a0-45d0e102536b

Nadaljujte z branjem→

Ker je zaradi zaplembe hčerinskega podjetja na Nizozemskem matično podjetje Nexperia  v Kitajski zaustavilo vse dobave hčerinskemu podjetju, avtomobilskim proizvajalcem v Evropi grozi zaprtje proizvodnje zaradi pomanjkanja čipov. Tako svari ACEA, Združenje evropskih proizvajalcev avtomobilov (European Automobile Manufacturers’ Association), ki zastopa največje evropske avtomobilske skupine.

We are deeply concerned by potential significant disruption to European vehicle manufacturing if the interruption of Nexperia chips supplies cannot be immediately resolved.

The European Automobile Manufacturers’ Association (ACEA) is deeply concerned by potential significant disruption to European vehicle manufacturing if the interruption of Nexperia chips supplies cannot be immediately resolved.

En klic Putina Trumpu je bil dovolj

Spodnji članek je izjemen. Prebrati bi si ga moral vsak zahodni politik in vsakdo, ki se ukvarja z analitiko. Članek na primeru zgolj enega izmed 21 elementov redkih kovin, nepogrešljivih za sodobne tehnologije, pokaže, kako sistematično, strateško in globoko je Kitajska zaklenila proizvodnjo tehnološko naprednih izdelkov pod svoje okrilje. Zahodne države bi potrebovale tisoče milijard (dolarjev ali evrov) in nekaj desetletij, da bi nadomestile zaostanek pri pridobivanju in procesiranju teh redkih kovin.

In ne pozabite, da bi ta naložba v višini 140 milijard dolarjev in 12-letni časovni okvir prinesli le 100 ton galija letno – kar predstavlja le 17 % trenutne kitajske proizvodnje in manj kot 14 % njihove proizvodne zmogljivosti, kar je spet le EDEN od 21 kemičnih elementov, za katere je Kitajska uvedla nadzor nad izvozom.

Kitajske izvozne licence za redke zemlje so resnično težak glavobol za vse zahodne politike. Šah mat. Zanimivo je, da nihče te potencialne vendar realne grožnje v zadnjih dveh desetletjih ni jemal resno. In prav zanimivo bo gledati, kako se je bodo zahodni politiki lotili oziroma kdaj bodo po neštevilnih neprespanih nočeh in kalkulacijah priznali nemoč. Nato se bomo lahko začeli pogovarjati o geokonomskih in geopolitičnih strategijah in kako nadaljevati to strateško globalno sobivanje.

____________

This is probably the most important geopolitical question in the world right now: for how long can China play the “rare earths card”?

It’s now well established this gives China considerable leverage. For one thing the frantic state of panic of US Treasury Secretary Bessent over the past couple of days is a pretty big tell: he publicly insulted senior Chinese officials over the move, lobbied for “emergency powers” and said this was a Chinese attack on the “world” that would meet a “fulsome group response” from the U.S. and its allies. If that’s not Washington being rattled, I don’t know what is.

What seems to be the consensus view, because I’ve seen it mentioned over and over again, is that one of the main bottlenecks to break this rare earths stranglehold is environmental regulations. As the narrative goes, the West essentially regulated itself out of the rare earths business by imposing environmental standards that China simply ignored. And so, by implication, all it would take is the right regulatory changes and government subsidies and the problem is solvable within a few years or so, it’s mainly a question of political will to accept environmental trade-offs.

There is some degree of truth in that – rare earths processing can be very polluting – but this is otherwise very much magic bullet thinking.

The difficulty of breaking the rare earths stranglehold is far – FAR – more immense than mere regulatory adjustments. China’s dominance has much more to do with the scale of their manufacturing and the vertical integration of their supply chains, and as such breaking the stranglehold at this stage requires upgrading the West’s industrialization level comprehensively. We’re talking something requiring a complete makeover of the West’s socioeconomic structure, involving trillions in capital in investment – with profitability perhaps two decades away – as well as a profound upending of its education system. In short, a generational-level undertaking on an almost unprecedented scale.

You might be tempted to compare the efforts needed to the Manhattan Project or the Apollo Program – that’s mighty enough, right? – but that would actually be vastly understating it. The amount of efforts needed is more comparable to something like the Industrial Revolution itself than to any individual megaproject.

You don’t believe me, right? Surely I must be exaggerating! No way it can be that dramatic!

That’s why I wrote this article. To show you in details the absolutely titanic efforts that would be needed to break the stranglehold for just one of the elements on China’s list of export controls: gallium. And bear in mind when you read the article that it’s just ONE chemical element out of 21 under export controls, and that China’s export controls don’t only include chemical elements but also downstream products (lithium-ion batteries, superhard materials, etc.)

After finishing this article, I bet Bessent’s panic will feel almost understated to you.

Nadaljujte z branjem→

Lahko razumem, da imajo baltske države in Poljska zgodovinsko neugodne izkušnje s Sovjetsko zvezo. Razumem, da so (morda lahko) zdaj v psiholoških težavah zaradi – namišljene ali realne – ruske nevarnosti (čeprav ne razumem, zakaj bi Rusija to želela; ampak OK). Razumem, da se hočejo vojaško zaščititi pred visoko špekulativno morebitno rusko agresijo. Razumem, da hočejo postaviti velik zid – fizični in digitalni – na mejo z Rusijo in Belorusijo. Vse to razumem. In me ne moti, če si to želijo in če se bodo zaradi tega počutili bolj varne.

Ampak hej, kaj imamo mi s to njihovo potencialno vojno? Kaj imamo mi z njihovim obrambnim “zidom”? Zakaj moramo mi zaradi – namišljenih ali realnih – strahov četverice držav trpeti to vojno hujskaštvo? In zakaj moramo mi trpeti zaradi enormnega dviga izdatkov za orožje, namesto da bi ta denar namenili za naš razvojj in našo blaginjo? Zakaj ne smemo kupovati poceni ruskega plina, ki edini lahko zagotovi stroškovno konkurenčnost slovenske industrije? Zakaj moramo mi biti žrtev – namišljenih ali realnih – halucinacij manj kot peščice histeričnih hujskaških držav?

To ni naša vojna. To je vaša vojna. Sami se jo igrajte, če vam je toliko do nje. In sami jo financirajte. Delajte, kar hočete. Toda mi želimo spodbujati naš razvoj, našo konkurenčnost, naša delovna mesta in našo blaginjo.

Je moje stališče egoistično? Ja, seveda je. Vendar neprimerno manj egoistično kot stališče manj kot peščice histeričnih hujskaških držav, ki želijo vse ostale članice EU vpreči v svojo – namišljeno –  vojno in jim s tem preprečiti njihov razvoj in rast blaginje.

Včeraj sem bil na enem sestanku, kjer je eden izmed sogovornikov zanosno govoril o stotinah milijard evrov, ki jih in jih bodo kitajska podjetja investirala v Evropo. Toda to je bilo izjemno pretenciozno. Po tem, ko je EU zasegla ruske monetarne rezerve in jih želi trajno zapleniti, po tem, ko je nizozemska vlada čez noč podržavila zasebno podjetje v kitajski lasti in po tem, ko je Evropska komisija napovedala, da bo pogoj za kitajske investitorje v Evropi, da delijo tehnologijo z domačimi subjekti, bo težko prepričala kitajske investitorje, da načrtujejo in izvedejo val investicij v Evropi.

Lahko razumemo, da evropske države to počnejo zaradi pristiska ZDA in zaradi lastnega tehnološkega zaostanka za Kitajsko, toda ko je izgubljena pravna zaščita premoženja in intelektualne lastnine, je konec zaupanja investitorjev. Mednarodne organizacije (Svetovna banka, UNCTAD, OECD) so rabile nekaj desetletij po drugi svetovni vojni, da so postavile mednarodni okvir za zaščito tujih inveticij in mehanizem za reševanje sporov (SPS), zdaj je bil ya okvir v nekaj hitrih potezah porušen. Bi vi investirali svoja sredstva v takšno okolje, kjer vam ob prihodu zaplenijo intelektualno lastnino in kjer vam grozi, da vam lahko kadarkoli zasežejo vaše premoženje? Bi vi investirali v Tunguzijo? No, Evropa je postala Tunguzija.

Poleg tega, če Evropa krade ruske državne rezerve, medtem ko krade kitajska podjetja, ker so ji Američani to naročili, potem Evropa postane neprivlačna za naložbe, evro in funt pa neuporabna. Ne le za Kitajsko in Rusijo, ampak za kogar koli, ki ni ZDA ali ni pod nadzorom ZDA. Pomislite, kaj to pomeni za evropsko blaginjo.

Pot naprej je predvidljiva. Kratkoročno se bo Kitajska seveda maščevala. Pri Nexperii se že je (glejte spodaj) s prepovedjo izvoza matičnega podjetja Nexperie v Evropo. Sledi prepoved izvoza minearlov redke zemlje, kjer utegne biti prva in največja žrtev nizozemski ASML (glavni globalni proizvajalec litografije za proizvodnjo čipov). Nato pa sledi kitajski pritisk na evropska podjetja, ki imajo svoje naložbe v Kitajski. Toda če nas je zgodovina trgovinskih vojn česa naučila, je to, da v trgovinski vojni vsi izgubijo. Glavno izgubo pa občutijo ljudje v obliki izgub služb in zmanjšanja socialnih transferjev.

Nadaljujte z branjem→