V blogosferi se je razvila zanimiva konfrontacija (na relaciji Arnaud Bertrand – Brian Berletic) o pomenu najnovejše analize ameriškega (večinoma vojaško strateško profiliranega) think tanka RAND z naslovom “Stabilizing the U.S.–China Rivalry“. 

Betrand ugotavlja, da gre v tem članku za “premik od odvračanja Kitajske k sprejemanju strateške koeksistence” med državama. Berletic pa je nasprotno zelo kritičen do analize in pravi v smislu, da gre bolj za taktični politični manever, s katerim skuša ameriška administracija prek tovrstnih analiz nakazovati deeskalacijo odnosov med državama, da bi zavedla nasprotnika in javnost, v ozadju pa krepi sile za potencialno eskalacijo. Podobno, kot je dve desetletji počela v Ukrajini glede Rusije.

Analiza RAND v duhu deeskalacije odnosov in oblikovanja status quo rešitve predlaga nekaj načel delovanja, ki naj bi se jih držali obe strani:

• Vsaka stran sprejema, da mora biti določen obseg modus vivendi – načina sobivanja – nujni del medsebojnega odnosa.
• Vsaka stran sprejema temeljno politično legitimnost druge.
  Na posameznih področjih, zlasti tam, kjer med stranema obstajajo spori, si vsaka stran prizadeva razviti sklop skupnih pravil, norm, institucij in drugih orodij, ki ustvarjajo trajne pogoje za stabilen modus vivendi znotraj tega področja v določenem obdobju (na primer treh do petih let).
• Vsaka stran izvaja zadržanost pri razvoju zmogljivosti, ki so izrecno namenjene slabitvi odvračalnih in obrambnih sposobnosti druge strani na način, ki bi ustvaril eksistencialno tveganje za njeno domovino.
• Vsaka stran sprejema osnovni seznam značilnosti skupne vizije organizacijskih načel svetovne politike, ki lahko predstavljajo izhodišče za dogovorjeni status quo.
• Vzpostavljeni so mehanizmi in institucije – od dolgoročnih osebnih vezi do fizičnih komunikacijskih kanalov ter dogovorjenih norm in pravil za ravnanje v kriznih ali tveganih situacijah – ki pomagajo zagotavljati omejevalni učinek oziroma funkcijo vračanja v stabilno ravnotežje.

Moje branje analize je nekako vmes med obema pristopoma. Po eni strani analiza kaže na razumno racionalizacijo ameriškega ravnanja glede Kitajske, da ne pride do neposredne eskalacije, na drugi pa Washingtonu seveda ne gre verjeti, da bi nenadoma spremenil svoj politični kurs oziroma se prostovoljno odpovedal svoji vlogi globalnega hegemona in Kitajski omogočil enakovreden status v obvladovanju sveta. Morda se bo Washington navzven potuhnil, toda svoje dominantne pozicije ne bo prepustil vsiljivcu in bo zgolj prilagodil metode delovanja. Eden izmed načinov je nedavna 2-letna kibernetska akcija ameriške NSA do kitajskega National Time Service Center z namenom destabilizacije preciznosti merjenja časa v Kitajski, kar bi lahko vodilo do finančnega kolapsa v Kitajski in do kritične nenatančnosti kitajske vojske (priporočam, da preberete tekst na zgornji povezavi).

Da se ne mučim, sem GPT ustrezno vodil, da napiše daljši kritičen povzetek te analize, in sicer prav v luči te zgornje diskusije. Po nekaj iteracijah je pripravil precej dober povzetek.

______________

Stabilizacija ameriško – kitajskega rivalstva: Stabilizacija ali nova taktika?

Analiza RAND inštituta »Stabilizing the U.S.–China Rivalry« se umešča v trenutek, ko so odnosi med Združenimi državami Amerike in Ljudsko republiko Kitajsko prešli iz retorike »strateške tekme« v fazo trajne sistemske konkurence. RAND, eden najvplivnejših ameriških think-tankov, poskuša v tem poročilu odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče to rivalstvo narediti stabilnejše – torej ne nujno prijaznejše, temveč manj nevarno in bolj predvidljivo.

Avtorji Michael J. Mazarr, Amanda Kerrigan in Benjamin Lenain izhajajo iz premise, da je konfliktni potencial v odnosih obeh velesil rezultat trajnih strukturnih nasprotij, ne pa zgolj nesporazumov ali napačnih prevodov namenov. Cilj zato ni sprava, temveč vzpostavitev mehanizmov, ki bi omogočili sobivanje tekme, preprečili zdrs v oborožene spopade in zmanjšali tveganje napačnih ocen. Ta logika – rivalstvo kot stalno stanje, ki ga je treba upravljati – predstavlja temelj RAND-ovega koncepta »stabilizacije«.

Načela in priporočila RAND-ovega pristopa

V jedru poročila je šest načel, ki naj bi definirala stabilno rivalstvo. Prvo med njimi je zavedno sprejetje modus vivendi obeh strani, torej priznanje, da so njuni interesi v marsičem nezdružljivi, a morajo sočasno soobstajati. Drugo načelo zahteva minimalno medsebojno legitimnost: ZDA bi morale priznati, da Kitajska deluje znotraj svojega sistema, Peking pa, da ameriška prisotnost v Aziji ni nujno agresivna. Tretje načelo predlaga oblikovanje niza pravil in mehanizmov po posameznih domenah – od vojske do kibernetike – ki omogočajo stalno vračanje v ravnotežje. Četrto načelo se nanaša na jedrsko zadržanost, peto na osnovni konsenz o globalnih pravilih, šesto pa na institucionalizirane komunikacijske kanale med vojaškimi in političnimi elitami.

Na tej podlagi RAND-ova analiza predlaga šest konkretnih pobud, ki naj bi jih ZDA uresničile v naslednjih letih. Najprej naj natančno določijo svoje cilje tekmovanja in se javno odpovejo ideji popolne zmage nad Kitajsko, hkrati pa priznajo legitimnost komunistične partije kot oblasti. Nadalje naj obnovijo zaupne kanale med višjimi uradniki in izboljšajo krizno upravljanje, da bi preprečili nenamerne spopade. Posebej poudarjena je potreba po dogovorih o ravnanju v kibernetskem prostoru, kjer bi lahko že osnovna pravila – na primer nevmešavanje v kritično infrastrukturo v času miru – znižala tveganje eskalacije. RAND-ova analiza tudi svetuje medsebojno potrjevanje načela jedrskega odvračanja in opustitev tehnologij, ki bi lahko destabilizirale to ravnotežje, ter iskanje omejenih skupnih projektov, kot so humanitarne misije ali raziskave podnebnih sprememb.

Trojna žarišča: Tajvan, Južnokitajsko morje in tehnologija

Največ prostora avtorji namenijo trem najbolj eksplozivnim področjem rivalstva. Prvo je Tajvan, kjer RAND-ova analiza predlaga kombinacijo odvračanja in umirjanja: Kitajska mora oceniti, da bi bila vojna tvegana in negotova, ZDA in Tajpej pa morata omejiti korake, ki bi Peking potisnili čez rob. Avtorji zagovarjajo redne dialoge na visoki ravni, robustnejše vojaško-vojaške kanale in uporabo neformalnih »track-2« stikov.

Drugo žarišče je Južnokitajsko morje. RAND-ova analiza se zaveda, da ZDA tu nimajo vitalnih interesov na vsaki koralni čeri, zato predlaga pragmatično kombinacijo odvračanja in diplomacije: oživitev dogovorov o ravnanju na morju (CUES, MMCA), spodbujanje skupnih razvojnih projektov ter vključitev ASEAN-a kot multilateralnega ščita.

Tretje področje je znanost in tehnologija – »definirajoča fronta« tekmovanja. RAND-ova analiza priznava, da bodo ZDA še naprej omejevale dostop Kitajske do kritičnih tehnologij, vendar poziva k minimalnim varovalkam, ki bi ohranile vsaj omejeno sodelovanje in preprečile popolno bifurkacijo svetovnega raziskovalnega ekosistema.

Stabilizacija ali kalibracija tekmovanja?

Na prvi pogled se zdi, da RAND-ova analiza zagovarja spremembo ameriškega odnosa do Kitajske: priznanje legitimnosti Kitajske komunistične partije (KPK), zavrnitev absolutne zmage in poziv k dialogu zvenijo kot odmik od trde konfrontacije. V resnici pa gre bolj za kalibracijo taktike kot za spremembo strategije.

Avtorji namreč poudarjajo, da stabilnost ni alternativa trdnosti, temveč njen komplement. ZDA morajo sočasno krepiti odvračanje in zmožnost upravljanja kriz – to pa je jedro uradne politike »integriranega odvračanja«, ki združuje vojaška, gospodarska in diplomatska orodja z zavezniki. RAND-ova analiza s tem ne zagovarja umika iz tekme, temveč zmanjševanje operativnih tveganj, ki bi lahko tekmo spremenila v spopad.

V tem smislu analiza ne predlaga “velike sprostitve” ali nove paradigme, ampak sofisticirano upravljanje nevarnosti. Cilji ameriške politike – ohranitev tehnološke prednosti, podpora statusu quo v Tajvanski ožini, obramba svobode plovbe in postavljanje standardov v digitalnem prostoru – ostajajo nespremenjeni. RAND ponuja načrt, kako ta tekmovanja izvesti profesionalneje in z manjšim tveganjem za katastrofo.

Zavezniki, posredniki in realnost »integriranega odvračanja«

Čeprav poročilo ne govori odkrito o uporabi “proxy” držav, je jasno, da stabilizacijski ukrepi delujejo znotraj širšega okvira, v katerem ZDA svojo moč uveljavljajo prek mreže zavezništev in partnerstev. Pri Južnokitajskem morju to pomeni »sodelovanje« z državami ASEAN-a, predvsem Filipinov,  na področju tehnologij pa tesno usklajevanje z EU, Japonsko in Korejo.

V praksi tako stabilizacija poteka znotraj politike, ki že zdaj vključuje posredne vzvode vpliva. Zato RAND-ov paket priporočil ne pomeni odpovedi tej logiki, temveč le njen poskus racionalizacije: namesto destabilizacije prek zaveznikov naj bi ti postali nosilci minimalnih pravil in komunikacijskih kanalov. To je diplomacija za zmanjšanje stroškov dolgotrajnega rivalstva, ne njegova odprava.

Realističnost po posameznih domenah

Pri Tajvanu RAND-ova analiza špekulira, da ZDA ne morejo v celoti nadzorovati lastnih notranjepolitičnih impulzov, medtem ko Peking precenjuje enotnost ameriške strategije. Predlagane signalne zaveze in neformalni kanali so smiselni, vendar politično krhki – posebej v času volitev ali simbolnih obiskov. No, če se spomnimo obisk Pelosijeve na Tajvanu v začetku Bidnovega mandata, od katerega se je Bidnova administracija formalno sicer ogradila, pa so kasnejša dejanja te administracije vseeno pokazala, da je bil obisk Pelosijeve ne nepomemben kamenček v mozaiku nove politike Washingtona do Kitajske. Nekakšna neformalna provokacija znotraj spremenjene uradne ameriške politike.

V Južnokitajskem morju so priporočila izvedljiva, a odvisna od politične volje v regiji. RAND-ova analiza ugotavlja, da ZDA nimajo interesa za vsako posamezno točko, temveč za svobodo plovbe kot sistemski princip. V znanosti in tehnologiji so predlogi razumni, toda realnost geopolitične bifurkacije kaže, da bodo sodelovalni mehanizmi ostali ozki in tehnično omejeni – denimo pri raziskavah o podnebju ali globalnem zdravju.

Jezik, prevodi in pomen terminologije

Pomemben del širše razprave o odnosih med ZDA in Kitajsko zadeva prevod in interpretacijo kitajskih političnih pojmov. Mnoge alarmistične teze v ameriškem prostoru so se v preteklosti naslanjale na preveč svobodne prevode izrazov, kot je 命运共同体 – »skupnost skupne usode človeštva« – ki se je v političnih komentarjih pogosto brala kot dokaz kitajske hegemonistične agende.

V resnici gre za koncept, ki ima v kitajski politični retoriki predvsem moralno in civilizacijsko funkcijo, ne pa neposredno strateškega pomena. Podobno velja za izraze, kot so »Three Warfares« ali »sharp power«, ki so v angleškem prostoru pogosto pridobili pomen, precej drugačen od izvornega. RAND-ova analiza se teh pasti zaveda: avtorji uporabljajo zmerne prevode, navajajo izvirne dokumente in se opirajo na sinološke študije, ki ločujejo med simbolnim jezikom legitimacije in dejanskimi operativnimi doktrinami.

S tem poročilo prispeva k razčiščevanju enega ključnih problemov ameriškega diskurza – pretirane projekcije namer na podlagi jezikovnih napačnih branj. Vendar tudi RAND-ova analiza ni popolnoma imuna na sekundarne interpretacije; ko citira povzetke o kitajskih znanstvenih ambicijah ali strateških vizijah, je še vedno odvisna od zahodnih filtrov. Kljub temu je pristop občutno bolj previden od številnih prejšnjih poročil, kar povečuje kredibilnost njegovih zaključkov.

Kako bi lahko stabilizacija dejansko delovala

Če bi želeli RAND-ov koncept prenesti v prakso, bi bilo treba oblikovati nekaj dodatnih instrumentov. Prvi bi bil standardiziran sistem prevajalske verifikacije: pred sprejemom ključnih odločitev bi moral obstajati mednarodni “red team” sinologov in pravnikov, ki bi ocenil pomen najcitiranejših kitajskih dokumentov. Drugi bi bil mehanizem kratkega stika za incidentne situacije v Južnokitajskem morju in Tajvanu – vnaprej dogovorjeni postopki, ki bi v primeru nesreč ali trkov dronov omogočili hitro deeskalacijo. Tretji bi bil ozko usmerjen kibernetski dogovor, ki bi prepovedoval sabotaže civilne infrastrukture v času miru. Četrti bi bili etični in znanstveni standardi za skupne raziskave, ki bi ohranili minimalno sodelovanje tudi med tekmeci.

Sklep: stabilnost kot strategija preživetja rivalstva

RAND-ovo poročilo ne ponuja recepta za konec ameriško-kitajske tekme, temveč natančen načrt, kako jo narediti manj nevarno. Njegova resnična vrednost je v prepoznavanju razlik med strateško zadržanostjo in strateško naivnostjo. Stabilizacija ni znak šibkosti, temveč profesionalizma: sposobnosti voditi rivalstvo brez katastrofe.

Kritično gledano pa to ni nova paradigma, temveč rafinirana oblika iste politike omejevanja. ZDA se zavedajo, da neposredna konfrontacija z drugo največjo svetovno silo prinaša previsoka tveganja, zato iščejo načine, kako jo voditi bolj racionalno, prek koalicij, pravil in nadzorovanih kanalov. RAND-ova analiza tako predstavlja novo taktiko istega cilja – ohraniti ameriško vodilno vlogo in preprečiti, da bi Kitajska oblikovala alternativni red po svojih pravilih.

Kljub temu je v njenem pragmatičnem tonu slutiti spoznanje, da se dolgoročna stabilnost ne bo rodila iz tekmovanja, ampak iz vzajemnega priznavanja realnosti. V tem smislu je poročilo korak v smeri zrelosti – ne zato, ker bi spreminjalo politiko, temveč ker jo poskuša umestiti v okvir odgovornosti in samonadzora. Čeprav ostaja orodje ameriške strategije, odpira prostor za razmislek o svetu, kjer bi tekmeci lahko obstajali brez vojne – in to je v današnjem času že pomemben civilizacijski dosežek.

_____________

Opomba: Povzetek generiran s ChatGPT 5.0