Donaldu Trumpu je treba nekaj priznati. Njegova kšeftarska narava »sklepanja poslov« v lastno korist, z najbolj brezsramnimi cilji in najbolj nizkotnimi metodami, kar si jih lahko zamislite, tudi v njegovem predsedniškem življenju vedno znova daje rezultate. V »mineralnem poslu« z Ukrajino, trgovinskem z EU in Japonsko, finančnem v Natu, vojaškem v Gazi. Vse dokler ni naletel na Kitajsko.

Ko je Trump sprožil trgovinsko vojno, je izhajal iz predpostavke, da imajo ZDA — ker Amerika od Kitajske kupuje bistveno več kot obratno — prevladujočo pogajalsko moč. Vendar je ta predpostavka temeljila na šibkem temelju, da lahko ZDA zlahka nadomestijo vse blago, ki ga kupujejo od Kitajske. Toda pri vrsti ključnih surovin je Kitajska daleč najpomembnejši, pogosto praktično nenadomestljiv dobavitelj. Pri 21 elementih redke zemlje, ki so ključni za proizvodnjo čipov, pametnih telefonov in računalnikov, baterij, vetrnih turbin, LED zaslonov, laserjev, senzorjev in drugih komponent za civilno in vojaško uporabo, ima Kitajska skoraj popolni globalni monopol. V ameriški vojaški lovec F-35 je vgrajenih za več kot 400 kg redkih zemelj.

Toda redke zemlje niso edino kitajsko orožje. Kitajska je edini dobavitelj nekaterih ključnih učinkovin v široko uporabljenih farmacevtskih izdelkih – vključno z antibiotiki in zdravili za težave s srcem, raka in alergije. Okrog 700 zdravil, ki se uporabljajo v ZDA, je odvisnih od sestavin, ki so proizvedene izključno na Kitajskem.

ZDA in druge zahodne države so vstopile v past, ki so jo kitajske vlade desetletja nehote gradile. Gradile so proizvodne verige, ki jih nihče drug ni želel – ker je predelava teh surovin energetsko zelo inetnzivna, okoljsko zelo problematična in finančno nedonosna. Predelava elementov redkih zemelj in nekaterih drugih kritičnih surovin se izplača le v velikem obsegu in ko zanje obstaja zagotovljeno povpraševanje. Kitajske vlade so z dolgročnim strateškim pristopom v nekaj desetletjih izgradile proizvodne verige za ključne materiale od nahajlišč, predelave do njihove uporabe v industriji. Zahodno zanemarjanje tega mukotrpnega, dragega in umazanega posla je postalo njegova usodna past.

Ko je Trump v začetku leta začel z absurdnim navjanjem carin proti Kitajski, je ta preprosto uvedla izvozna dovoljenja za izvoz kritičnih materialov. Uvozniki morajo dokazovati, za katere namene bodo ti materiali uporabljeni. Trump je popustil in carine znižal na 10 % ter dal Kitajski 3 mesece časa za dogovor, ki ga je nato podaljševal. Nato je pred tremi tedni carine za kitajsko blago spet dvignil na 100 % in poskušal priklicati kitajskega predsednika Xija. Ki pa ni poklical nazaj. Pač pa je kitajska vlada v odgovor še zaostrila izvozna dovoljenja, ki so zdaj obvezna ne le za izvoz materialov, ampak tudi za tehnologije njihovega pridobivanja. Ukrep zahteva kitajsko dovoljenje tudi za izdelke, narejene zunaj Kitajske, če vsebujejo sledove kitajskih redkih zemelj ali so proizvedeni z uporabo kitajske tehnologije in se uporabljajo za proizvodnjo čipov in za vojaške namene.

Šah mat. Kitajska lahko s tem ukrepom zapre ameriško in globalno proizvodnjo čipov, avtomobilsko, elektro in vojaško industrijo.

Podobno moč je kitajska vlada demonstrirala v odgovor na ukrep nizozemske vlade uvedbe prisilne uprave v podjetju Nexperia, ki je v kitajski lasti. Nizozemska vlada, ki je ukrep sprejela pod ameriškim pritiskom, tega ni dobro premislila. V odziv je kitajska vlada odredila popolno zaustavitev dobav komponent z kitajske hčerinske družbe matični družbi v Nizozemski. Nerodna zadeva je, da je Nexperia glavni dobavitelj čipov za evropsko avtomobilsko industrijo. Njihovo združenje ACEA je prejšnji četrtek apeliralo na nizozemsko vlado k hitri ureditvi zadeve, sicer avtomobilski industriji grozi zapiranje proizvodnje.

Šah mat. Nemški Volkswagen je v sredo že napovedal začasno zaustavitev proizvodnje dveh ključnih modelov (golf in tiguan). Prav tako Volvo. Ostali proizvajalci govorijo o tem, da imajo zalog čipov Nexperie največ za 2 tedna.

Nauk te zgodbe je, da trgovinska vojna ni pravi način za ukrotitev kitajske tehnološke in proizvodne nadvlade. Nekateri se sicer navdušujejo nad carinami, ki naj bi evropskim  porizvajalcem ponovno povrnile konkurenčnost. Toda to je račun brez krčmarja. Kitajci električne avte delajo po stroških, ki so približno tretjina do polovica evropskih. Torej tudi 100 % carine ne naredijo kitajskih izdelkov manj konkurenčnih. Ključna komponenta e-avtov so baterije. Evropa nima nobenega proizvajalca baterij, Dva kitajska ponudnika (CATL in BYD) obvladujeta dve tretjini globalnega trga baterij za e-avte. Hkrati Kitajska kontrolira vse ključne komponente za proizvodnjo baterij, magnete za elektro motorje in seveda čipe. Kako bi EU z uvedbo carin sploh lahko postala konkurenčna kitajskim proizvajalcem, če pa jo v primeru carin lahko Kitajska povsem zaustavi?

Carine torej ne rešujejo ničesar, ker ima Kitajska odločilno prednost v monopolnem položaju na trgu ključnih materialov in komponent. Lahko pa carine služijo kot pogajalsko orožje. Kot realističen načrt za preživetje evropske industrije vidim troje.

Prvič, v poštenih pogajanjih doseči, da kitajska podjetja za evropski trg proizvajajo v EU – z lokalno delovno silo – in zahtevanim deležem domačih inputov, kar omogoča vstop v dobaviteljske verige ter s 50-odstotnim deležem evropskih partnerjev, kar omogoča prenos tehnologije. Kitajska je svojo industrializacijo od leta 1980 gradila prav s takšnimi skupnimi vlaganji.

Drugič, potrebno je paralelno začeti razvijati lastne dobaviteljske verige pri ključnih materialih. Potrpežljivo kot Kitajska. Trajalo bo dve desetletji, umazano bo in veliko plina in elektrike bo potrebno. Evropski kupci se bodo morali povezati, da porazdelijo tveganja, države članice in Evropska komisija pa zagotoviti ugodno financiranje ter subvencije vzdolž celotne verige.

In tretjič, v EU je treba končati s hecanjem z neumnostmi, kot so preganjanje CO2, vojna v Ukrajini, orožje za NATO, pokrovčki na plastenkah itd. in 150% fokus usmeriti na razvoj in industrijo. Potrebujemo Made in Europe strategijo, ki jo bo spremljal velik EU proračun. . Potrebujemo poceni energente. Potrebujemo tisoče milijard za raziskave, razvoj kadrov in investicije.

To je preživetveni program za evropsko gospodarstvo. Je preživetveni program za položaj Evrope v svetu. Brez rešitve industrije, evropskega gospodarstva ni več. Brez gospodarske moči pa ni več politične  moči. Evropa postane irelevantna. Industrijski muzej na prostem.

Ampak v EU ni politikov s takšno intelektualno kapaciteto, da bi sploh dojeli, v kakšni težki situaciji smo in kaj je treba narediti, da spet postanemo konkurenčni. Kar pomeni, da bomo gledali deindustrializacijo v podobnem tempu, kot ga je doživljala Amerika po letu 2000.

In kar pomeni, da evropskih politikov nihče več ne bo hotel sprejeti na obisk. To se je pravkar zgodilo nemškemu zunanjemu ministru in nemškemu kanclerju, s katerima se kitajski voditelji nočejo sestati.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku