Lahko razumem, da imajo baltske države in Poljska zgodovinsko neugodne izkušnje s Sovjetsko zvezo. Razumem, da so (morda lahko) zdaj v psiholoških težavah zaradi – namišljene ali realne – ruske nevarnosti (čeprav ne razumem, zakaj bi Rusija to želela; ampak OK). Razumem, da se hočejo vojaško zaščititi pred visoko špekulativno morebitno rusko agresijo. Razumem, da hočejo postaviti velik zid – fizični in digitalni – na mejo z Rusijo in Belorusijo. Vse to razumem. In me ne moti, če si to želijo in če se bodo zaradi tega počutili bolj varne.

Ampak hej, kaj imamo mi s to njihovo potencialno vojno? Kaj imamo mi z njihovim obrambnim “zidom”? Zakaj moramo mi zaradi – namišljenih ali realnih – strahov četverice držav trpeti to vojno hujskaštvo? In zakaj moramo mi trpeti zaradi enormnega dviga izdatkov za orožje, namesto da bi ta denar namenili za naš razvojj in našo blaginjo? Zakaj ne smemo kupovati poceni ruskega plina, ki edini lahko zagotovi stroškovno konkurenčnost slovenske industrije? Zakaj moramo mi biti žrtev – namišljenih ali realnih – halucinacij manj kot peščice histeričnih hujskaških držav?

To ni naša vojna. To je vaša vojna. Sami se jo igrajte, če vam je toliko do nje. In sami jo financirajte. Delajte, kar hočete. Toda mi želimo spodbujati naš razvoj, našo konkurenčnost, naša delovna mesta in našo blaginjo.

Je moje stališče egoistično? Ja, seveda je. Vendar neprimerno manj egoistično kot stališče manj kot peščice histeričnih hujskaških držav, ki želijo vse ostale članice EU vpreči v svojo – namišljeno –  vojno in jim s tem preprečiti njihov razvoj in rast blaginje.