DeepSeeku sem zastavil spodnje vprašanje:

Prosim, pripravi komentar, zakaj druge države ne sledijo Nemčiji glede koncepta Energiewende (zaprtje jedrskih elektrarn, težišče proizvodnje elektrike na občasnih virih, kot so sončne in vetrne elektrarne). Kaj nemški koncept pomeni iz vidika stroškov (stroški za kapacitete, nadomestne kapacitete, omrežje, regulacijo, subvencije), iz vidika zanesljivosti sistema in iz vidika dejanskega razogljičenja v domači državi porabljene elektrike (upoštevaj tudi potrebo po proizvodnji elektrike iz fosilnih virov v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute in upoštevaj carbon leakage v primeru uvoza električne energije v času konic in v času zimske sezone ter Dunkelflaute).

DeepSeek odgovarja:

Odlično zastavljeno vprašanje, ki se dotika srži energetskih dilem sodobne Evrope. Nemška Energiewende je eden najambicioznejših energetskih projektov na svetu, vendar so razlogi, zakaj ga druge države ne slepo posnemajo, kompleksni in večplastni.

Tukaj je komentar, ki razčleni te razloge z vidikov, ki ste jih navedli.

Zakaj druge države ne sledijo nemškemu konceptu?

Glavni razlog je celovita ocena stroškov, zanesljivosti in dejanskega učinka na razogljičenje, ki je za mnoge države preveč tvegana ali draga. Nemčija ima edinstveno kombinacijo gospodarske moči, industrijske strukture in politične volje, da lahko poskuša s takšnim eksperimentom.

1. Vidik Stroškov

Stroški Energiewende so ogromni in večplastni. Ne gre le za ceno sončnih panelov in vetrnic, temveč za celoten sistem, ki ga podpira.

• Kapacitete in subvencije:
  • Nemčija je porabila več sto milijard evrov za subvencioniranje obnovljivih virov energije (OVE) skozi mehanizem garancij odkupnih cen (feed-in tariff). To se je direktno odražalo v računih za električno energijo za potrošnike (EEG-Umlage), ki so bili med najvišjimi v Evropi.
  • Medtem ko so stroški OVE padli, so se pojavili drugi, skriti stroški.
• Nadomestne zmogljivosti in regulacija:
  • Ker veter in sonce ne pihata ali sijejo po ukazih, mora Nemčija vzdrževati dvojni sistem: OVE za “normalno” delovanje in konvencionalne (predvsem plinske in premogovne) elektrarne za čase, ko OVE ne proizvajajo dovolj.
  • Te elektrarne so drage za vzdrževanje v stanju pripravljenosti, saj delujejo le občasno, vendar so ključne za preprečitev izpadov omrežja. Njihovi stroški se prenašajo na potrošnike.
• Nadgradnja omrežja:
  • Vetrne elektrarne so pogosto na severu (obala Severnega morja), medtem ko je industrija na jugu. To zahteva drago izgradnjo novih daljnovodov visoke napetosti (npr. projekta SuedLink), kar naleti tudi na lokalni odpor.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Mnoge države menijo, da je ta model preveč finančno obremenjujoč za njihovo gospodarstvo in konkurenčnost ter da obstajajo stroškovno učinkovitejše poti do razogljičenja.

2. Vidik Zanesljivosti Sistema

To je najbolj kritična točka nemškega pristopa.

• Problem občasnosti in Dunkelflaute:
  • Dunkelflaute (temen, brezvetrni vrhunec) je največja grožnja sistemu. To je obdobje, običajno pozimi, ko je oblacho, veter skoraj ne piha, poraba energije pa je visoka. V tem času OVE praktično ne proizvajajo nič.
  • Nemčija je v takih trenutkih kritično odvisna od uvoza električne energije iz sosednjih držav (Francije, Češke, Poljske, Švice) in od lastnih premogovnih in plinskih elektrarn.
• Zaprtje jedrskih elektrarn:
  • Odločitev za zaprtje jedrskih elektrarn po Fukušimi je v tem kontekstu sporna. Jedrska energija je vir zanesljive, nizkoogljične osnovne obremenitve (baseload).
  • Z njeno izklopitvijo je Nemčija izgubila velik, stabilen vir energije, ki ga je moral nadomestiti predvsem premog in plin, kar poveča emisije CO2 in pomeni, da je sistem še bolj odvisen od občasnih OVE in uvoza.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Države kot so Francija, Poljska, Češka in Finska vidijo jedrsko energijo kot kliučnega za zanesljivo in brezogljično oskrbo. Zavestna odvisnost od sosedov v kriznih obdobjih se jim zdi preveč tvegana za nacionalno varnost.

3. Vidik Dejanskega Razogljičenja

Tu se pojavi vprašanje, ali Energiewende resnično zmanjšuje globalne emisije toplogrednih plinov.

• Odpravljanje jedrske energije z ogljem in plinom:
  • Nemčija zamenjuje nizkoogljično jedrsko energijo z visokoogljičnimi fosilnimi gorivi. Čeprav se delež OVE povečuje, emisije v elektroenergetskem sektorju se zmanjšujejo počasneje, kot bi se, če bi jedrsko energijo obdržali.
• Carbon Leakage (Ugonabljanje ogljika) z uvozom električne energije:
  • To je ključna točka. Ko je v Nemčiji Dunkelflaute in pomanjkanje električne energije, uvozi električno energijo iz sosedov.
  • Te države (npr. Poljska, Češka) pogosto proizvajajo električno energijo iz premog-a.
  • V praksi to pomeni, da Nemčija izvozi svoj problem emisij sosedam. Nemški porabniki porabijo “čisto” energijo, ko sije sonce in piha veter, ko pa tega ni, pa porabijo “umazano” energijo, proizvedeno v drugih državah.
  • Dejanske globalne emisije se tako ne zmanjšajo toliko, kolikor se zdi iz nemških statistik. To je oblika “carbon leakage”, kjer se emisije le premaknejo čez mejo, ne pa zmanjšajo.

Zakaj druge države ne želijo tega posnemati? Mnoge države želijo zmanjšati dejanske globalne emisije, ne le nacionalne poročevalske. Pristop, ki zamenjuje jedrsko energijo s plinom in se zanaša na umazani uvoz, se jim zdi klimatsko neučinkovit in neiskren.

Sklep

Nemški koncept Energiewende je pogumen poskus preobrazbe energetskega sistema. Vendar pa so njegove pomanjkljivosti – izjemni stroški, ogrožena zanesljivost zaradi Dunkelflaute in vprašljivo dejansko zmanjšanje globalnih emisij – drugim državam v veliko meri pokazale, kaj ne storiti.

Zato druge države izbirajo drugačne poti:

• Francija in Finska vztrajata pri jedrski energiji kot temelju nizkoogljičnega sistema.
• Poljska prehaja direktno s premoga na plin in jedrsko energijo, ne da bi šla skozi fazo masovnega zapuščanja jedrske energije.
• Nizozemska in Švedska se osredotočajo na kombinacijo jedrske energije, OVE in zelenega vodika.

Skratka, številne države menijo, da je uravnotežena energetska mešanica, ki vključuje jedrsko energijo kot zanesljiv nizkoogljični vir, stroškovno učinkovitejša, zanesljivejša in okoljsko bolj celovita pot do razogljičenja kot čisti nemški model, ki temelji skoraj izključno na občasnih OVE.