Moj intervju v Delu v luči konference Energetika 2025 (naslednjo sredo) in naše prejšnji teden predstavljene analize o Optimalnem elektroenergetskem sistemu za Slovenijo.

Ali v energetiki potrebujemo družbeni dogovor, kakšna naj bo naša energetska prihodnost?

Seveda. Naša analiza, v kateri smo obravnavali 4 karakteristične scenarije razvoja bodočega elektroenergetskega sistema (EES) – Status quo, NEPN OVE (OVE+plin), 100 % OVE in OVE+jedrska energija – je pokazala, da je na dolgi rok, najdražja opcija neodločitev politike. Denimo, da se naša politika ne odloči za noben koncept razvoja, torej za ohranitev status quo. To pomeni, da leta 2033 ob zaustavitvi TEŠ6 izgubimo tretjino električne energije, leta 2043 pa z zaprtjem NEK še eno tretjino. To pomeni, da moramo izgubljeno energijo uvažati, hkrati pa se bo poraba električne energije zaradi energetskega prehoda iz fosilnih na nefosilne vire (zamenjava fosilnih goriv v transportu in ogrevanju) in dodatne porabe (elektifikacija, podatkovni centri itd.) do leta 2050 podvojila. To bi pomenilo, da bomo leta 2050 morali uvažati 70 % vse porabljene električne energije. Zdaj pa to primerjajmo z alternativami in izračunajmo, kakšni so skupni družbeni stroški oskrbe z električno energijo v življenjski dobi obrata z najdaljšo življensko dobo – torej v obdobju 80 let od sedaj naprej.

Na prvi pogled se zdi najbolj ugodno, če v Sloveniji ne bi vlagali v posodobitev EES, toda na dolgi rok bi nas to stalo 3.5-krat več, kot če bi izgradili JEK2. Podobno, na prvi pogled se zdi za Slovenijo bolj ugodno, da se ne loti projekta finančno zahtevne izgradnje JEK2. Toda na dolgi rok sta za družbo alternativi brez JEK2 občutno dražji – koncept OVE+plin je dražji za 3-krat od koncepta JE+OVE (156 proti 56 milijard evrov), koncept zgolj nestanovitnih OVE virov pa je za 4-krat (222 proti 56 milijard evrov oziroma za 166 milijard evrov) dražji od osnovnega scenarija z JEK2.

Te razlike se na koncu pokažejo na naših položnicah. Simulirali smo maloprodajne cene za odjemalce električne energije do leta 2050, ki ob polni stroškovni ceni elektrike domačega EES in veleprodajnih cenah na evropskem trgu upoštevajo tudi stroške omrežnine ter vse prispevke in dajatve. Naša analiza kaže, da je za domače odjemalce najbolj ugoden koncept EES s kombinacijo OVE in jedrske energije najbolj ugoden. Ob osnovnih predpostavkah bi se maloprodajna cena do leta 2050 povečala le za 10 % glede na 2024 (po stalnih cenah iz 2024). Nasprotno pa bi se cena elektrike za odjemalce v scenariju OVE+plin povečala za 35 %, v 100 % OVE scenariju pa za 74 %. Medtem ko v scenariju OVE in jedrske energije zaradi samozadostnosti v oskrbi po 2040 letu ostane cena za odjemalce stabilna, pa to ne velja za scenarije, ki temeljijo na odvisnosti od uvoza elektrike in plina. Ob morebitnih visokih uvoznih cenah elektrike (160 EUR/MWh) in plina bi se maloprodajna cena v 100 % OVE scenariju do 2050 približa ravni 400 EUR/MWh. Kar je  približno dvakrat višje od sedanjih cen in primerljivo s cenami, ki jih plačujejo nemška gospodinjstva.

Ključno je spoznanje, da kombinacije OVE in jedrske energije na eni strani zagotavlja stabilnost in nizke cene energije, na drugi strani pa zaradi pretežne neodvisnosti od uvoza elektrike in plina zagotavlja stabilno raven cen za domače odjemalce elektrike.

Zapisali ste, da bi cilj NEPN moral biti razogljićenje proizvodnje EE in gospodarstva ob hkratni zagotovitvi zanesljive oskrbe z EE ob konkurenčnih cenah za odjemalce. Kaj bi morali narediti?

Pomembna je odločitev za optimalni scenarij, ki omogoča oboje. Ugotovili smo že, da scenariji, ki temeljijo pretežno na nestanovitnih OVE virih vetra in sonca vodijo v višje cene za odjemalce. In sicer tako zaradi visokih sistemskih stroškov teh virov – investicije v nadomestne kapacitete, v hranilnike in omrežje, kot tudi zaradi potrebnega uvoza nadomestne elektrike ali plina za proizvodnjo elektrike, kot ti nestanovitni OVE viri ne delujejo. Kar je sicer velika večina časa v letu. Samo scenariji, ki zagotavljajo pretežni del energije iz pasovnih virov in ki imajo nizke sistemske stroške (jedrska in hidro energija) in ki zagotavljajo avtonomijo glede proizvodnje potrebne elektrike lahko zagotovijo stabilne in konkurenčne cene elektrike za domače odjemalce.

In kadar ta energetsko optimalni EES pretežno temelji na brezogljičnih virih, kot jedrska in hidro energija, to vodi tudi v razogljičenje proizvodnje električne energije. To pa ne velja za občasne OVE vire, kjer prihaja do t.i. paradoksa razogljičenja, saj je zaradi njihove občasne narave potrebno v preostalem času za proizvodnjo elektrike bodisi kuriti premog ali plin ali pa uvažati »umazano« elektriko, ko ti občasni viri ne delujejo. To pa pomeni, da s prehodom na občasne OVE vire CO2 izpustov bistveno ne znižamo ali pa te izpuste preprosto »izvozimo« v druge države z uvozom tuje »umazane« elektrike.

To kažejo tudi naši izračuni za Slovenijo. Koncept, ki temelji na kombinaciji OVE in jedrske energije kljub podvojitvi porabe elektrike lahko do leta 2050 zniža CO2 izpuste za 70 %, medtem ko se ti izpusti v scenarijih, ki pretežno ali v celoti temeljijo na občasnih OVE virih celo podvojijo.

Torej obstaja čarobna formula, ki hkrati omogoča doseganje zadostne oskrbe električne energije po konkurenčnih cenah in ki zagotavlja razogljičenje proizvodnje elektrike. In ta formula enoznačno kaže v smeri kombinacije hidro in jedrske energije ob razumno nizkem deležu občasnih OVE virov. Slednji so lahko koristna dopolnitev elektroenergetskega sistema, kadar pa prerastejo v pretežni proizvodni vir, pa postanejo problematični tako za odjemalce elektrike kot za okolje. Da o stabilnosti sistema ne govorimo.

Govorite o paradoksu razogljičenja proizvodnje EE prek razpršenih OVE, kjer da povečevanje deleža OVE bistveno ne znižuje emisij CO2. Lahko to pojasnite?

Problem občasnih OVE virov, kot so sončne in vetrne elektrarne, je, da obratujejo le majhen del leta. Izkoristek sončnih elektrarn je le okrog 12 %, vetrnih pa 30 %, medtem ko je izkoristek jedrskih elektran med 92 in 94 %. V preostalem času, ko sončne in vetrne elektrarne ne delujejo in ko se izpraznijo kratkoročni hranilniki energije, manjkajočo elektriko uvažati. In v času, ko je potreben ta uvoz, to je ponoči, v oblačnem vremenu in pozimi, prihaja ta elektrika iz »umazanih« plinskih in premogovnih elektrarn. To pomeni, da scenariji EES, ki temeljijo na občasnih OVE virih, prenašajo negativne okoljske vplive v tujino in povečujejo globalne negativne okoljske učinke. To je nekaj podobnega, kot če bi se problema smeti poskušali rešiti tako, da jih vržemo čez ograjo k sosedu.

Natanko to se dogaja v državah, ki svoje EES temeljijo na občasnih OVE virih. Dobra je primerjava med Nemčijo in Francijo. Nemčija denimo 60 % elektrike pridobi iz OVE virov, vendar je ogljični odtis te proizvodnje 10-krat višji kot v Franciji, ki 70 % elektrike pridobi iz jedrskih elektrarn. Nemčiji kljub enormnemu povečanju kapacitet občasnih OVE virov ni uspelo bistveno zmanjšati CO2 izpustov v proizvodnji elektrike na enoto energije, le za manj kot četrtino v 15 letih, medtem ko je Francija ta problem rešila pred 30 leti, ko je izgradila jedrske elektrarne.

Ali potrebujemo HE Mokrice, HE na Srednji Savi?

Naša analiza kaže, da jih absolutno potrebujemo, kajti v kontekstu prehoda v nizkoogljično družbo in zagotavljanja energetske varnosti Slovenije imajo hidroelektrarne pomembno vlogo. Gradnja novih HE v Sloveniji prispeva k zanesljivi, varni in cenovno dostopni oskrbi z električno energijo. HE so edini nizkoogljični vir, ki omogoča štart iz teme in modularno obnovo omrežja, kar bistveno poveča odpornost sistema v kriznih razmerah. Poleg energetske stabilnosti prinašajo HE tudi številne vodnogospodarske, okoljske in gospodarske koristi: izboljšujejo poplavno varnost, bogatijo zaloge pitne vode, blažijo posledice suš, spodbujajo lokalni razvoj, ustvarjajo nova delovna mesta ter prispevajo k razvoju infrastrukture in turizma. Z večjo samooskrbo Slovenija zmanjšuje izpostavljenost tržnim tveganjem in stroškom statističnih prenosov, hkrati pa izpolnjuje zaveze do EU glede deleža obnovljivih virov energije. Gradnja novih HE pomembno prispeva k trajnostni, konkurenčni in varni energetski prihodnosti Slovenije. V naši analizi zato predvidevamo gradnjo HE na Srednji Savi, ker te pozitivno prispevajo k stabilnosti EES, k nižjim cenam elektrike in k raogljičenju. Res pa je, da biologi, ki so sodelovali v naši delovni skupini opozarjajo na potencialno negativen vpliv novih HE na biotsko raznovrstnost in predlagajo povečanje raziskav na tem področju.

Kako bi višji delež hidroelektrarn v energetskem miksu prispeval k ceni EE?

Hidroelektrarne absolutno pomenijo najnižje stroške prizvodnje električne energije. Denimo naše amortizirane HE na Dravi imajo stroškovno ceno okrog 25 EUR/MWh, kar je bistveno nižje od vseh drugih virov. Tudi od jedrske, ki je drugi najcenejši vir. Elektrika iz novih HE je zaradi visoke začetne kapitalske investicije sicer višja in je primerljiva ceni iz novih jedrskih elektrarn, vendar je treba upoštevati, da imajo HE izjemno dolgo življenjsko dobo, tudi 100 in več let in da po začetnem 20- ali 30-letnem obdobju amortizacije nato naslednjih 70, 80 ali več let proizvajajo elektriko po izjemno nizki ceni oziroma po absolutno daleč najnižji ceni. To pomeni, da višji delež HE v energetskem miksu vpliva na dolgoročno nižje in stabilne cene elektrike.

Vir: Delo