Včeraj je ameriški predsednik Donald Trump potočil krokodilje solze nad tem, da naj bi Kitajska zavzela zelo sovražno trgovinsko pozicijo s “pismom svetu”, v katerem naj bi napovedala uvedbo izvoznih kontrol “na skoraj vse proizvode, ki jih izvaža, tudi tiste, ki jih ne”. Trump to imenuje celo kot “moralno sramotno” ravnanje z ostalimi državami.

Trump se s “pismom” referira na uradno obvestilo kitajskega ministrstva za trgovino (MOFCOM, Notice 2025/61), izdano 9. oktobra 2025. V njem Kitajska širi izvozne kontrole na redke zemlje: za izvoz številnih izdelkov (tudi tistih, proizvedenih zunaj Kitajske) je potrebna kitajska izvozna licenca, če vsebujejo tudi sledove kitajskega izvora redkih zemelj oziroma magnetnih/sputter materialov; pri tem se prošnje za vojaške končne uporabnike praviloma zavrnejo (če vsebnost redkih zemelj presega prag 0,1 % vrednosti). Ne gre za vsesplošno prepoved “skoraj vsega”, temveč za strožji licenčni režim z ekstrateritorialnim dosegom, utemeljen z “nacionalno varnostjo”. Ta ukrep cilja predvsem na omejitev (neposredno in posredno) dostopa ameriških podjetij do kitajskih mineralov redkih zemelj oziroma proizvodov, ki temeljijo na njih, ki se uporabljajo v proizvodnih verigah v vojaški industriji, proizvodnji polprevodnikov, magnetov in tehnologij v infrastrukturi umetne inteligence.

Z drugimi besedami, Kitajska je uvedla povračilni ukrep, s katerim omejuje ameriškim podjetjem možnost razvoja tehnologij in orožja, s katerimi bi lahko ZDA neposredno ogrožale Kitajsko ali pomenile njeno tehnološko konkurenco. Ukrep je povračilne narave, kajti ZDA so natanko enako in z enakim argumentom (“nacionalna varnost”), le da pri drugih proizvodih, že 8 let nazaj (pri tehnologijah, pri orožju pa že ves čas) ukrepale proti Kitajski. ZDA so sprožile vojno na tem področju, Kitajska pa jim je žogo vrnila na njihovo stran igrišča, in to znotraj ameriškega kazenskega prostora.

Trump je seveda ustrezno dramatiziral zadevo. Pri čemer je pozabil, da je tehnološko in trgovinsko vojno s Kitajsko začel prav on v svojem prvem mandatu (spomnite se “črnolistanja” Huaweija in pol ducata drugih kitajskih tehnoloških podjetij, 2-letnega priprtja (hišnega pripora) podpredsednice Huaweija (sicer hčerke ustanovitelja podjetja), 6-ih krogov dvigov carin na kitajske izdelke), nadaljeval Biden s popolno prepovedjo izvoza čipov in tehnologije za  proizvodnjo čipov v Kitajsko, in do absurda prignal Trump v novem mandatu z absurdno visokimi carinami na kitajske izdelke (vse do 245 %), nato z dajatvami na kitajske tovorne ladje v ameriških pristaniščih in prejšnji teden še s prepovedjo preleta ruskega ozemlja za kitajska civilna letala. In Trump je seveda tisti, ki je februarja letos začel trgovinsko vojno s celim svetom z uvajanjem “recipročnih carin”, katerih analitični temelj in njihova višina sta bila izsesana iz prsta.

No, Kitajska je ZDA zdaj vrnila udarec v popolnosti. Marca letos je kot kontra ukrep na ameriške absurdne carine zgolj uvedla izvozna dovoljenja za izvoz redkih zemelj, zdaj pa jih je zaostrila na maksimum. Kitajska pozicija glede trgovinske vojne je bila od leta 2017 konsistentna (zadnje sporočilo kitajske ambasade v ZDA to samo še enkrat ponavlja): “ne želimo si trgovinske vojne, vendar se je ne bojimo“.

Ključno vprašanje je, zakaj je Kitajska čakala tako dolgo z “weaponiziranjem” redkih zemelj v sporu z ZDA? Odgovor naj bi se skrival v besedici: helij.

Arnaud Bertrand se sklicuje na nekaj virov, ki pravijo, da je Kitajska čakala tako dolgo, dokler ni praktično odpravila svoje uvozne odvisnosti od helija. Še leta 2022 je Kitajska uvažala 95 % helija, pri čemer so trg kontrolirala ameriška podjetja – od 10 največjih proizvajalcev naj bi bila 4 ameriška, ostalih 6 pa uporablja ameriško tehnologijo. Zakaj helij? Helij ima številne industrijske aplikacije za dejavnosti, kot so kvantno računalništvo, raketna tehnologija, naprave za magnetno resonanco, kot hladilno sredstvo za opremo za litografijo čipov itd. Kitajska je v vmesnem času s hitrim razvojem ustvarila lastno tehnologijo za proizvodnjo helija in uvozno odvisnost zmanjšala na samo 5 %. Podobno je naredila pri razvoju in proizvodnji čipov. S tem je razvoj visokih tehnologij naredila neodvisen od ameriških dejanskih ali potencialnih sovražnih ukrepov.

Torej Kitajska se je na trgovinsko vojno dobro pripravila. In Bertrand ima prav, ko pravi, da je za Evropejce to

hkrati depresivno in navdihujoče. Depresivno, ker poudarja ogromno velikost naloge, ki je pred nami, da postanemo resnično suvereni in razvijemo lastne sposobnosti reči “ne”. Navdihujoče pa, ker je Kitajska pokazala, da je to dejansko mogoče storiti in to relativno hitro, če se tega lotimo kompetentno. Čeprav je s trenutno generacijo ljudi na čelu v Evropi ta zadnji del seveda zelo, zelo velik “če”.

____________

Here’s a question I know many are wondering about: why did China wait until now to use rare earths as leverage against the US? Why not in the first Trump administration when the US started the trade hostilities? Or when the Biden administration unleashed the chips export controls 3 years ago?

I just watched a fascinating explanation by a Chinese analyst and, unexpectedly, a big part of the explanation is… helium.

I had no idea but as he explains (source here: https://xiaohongshu.com/discovery/item/68ea3495000000000303b044?source=webshare&xhsshare=pc_web&xsec_token=CBLZXo_5up3BGAPXAS2CwmEtSVmIyGanbvYPL_ni6nqA0=&xsec_source=pc_share ), all the way until 2022 China imported 95% of its helium and most of it was controlled by the US. Of the world’s ten largest helium producers, four were American companies, and the remaining six all used American technology.

Helium isn’t just a party balloons gas: it has plenty of industrial applications for things such as quantum computing, rocket technology, MRI machines, as a coolant for chip lithography equipment, etc.

In a nutshell what he’s explaining is that with helium the US had an even stronger card to play if China ever used the rare earths card.

This raised huge alarm bells inside China. In an article published in late 2022 in the journal Frontiers in Environmental Science (https://frontiersin.org/journals/environmental-science/articles/10.3389/fenvs.2022.1028471/full ), several researchers from PetroChina’s Beijing-based Research Institute of Petroleum Exploration and Development stressed that China would be greatly affected if the US imposed a “stranglehold” blockade on helium exports.

So over the past few years there were gigantic efforts in China to break the “helium shackles,” with seven helium extraction facilities going into production, and China also switching imports from the US in favor of imports from friendly countries like Russia.

China’s research ecosystem also went into overdrive to find solutions to the helium dependency issues, with China’s Academy of Sciences awarding its annual 2024 “Outstanding Science and Technology Achievement Prize” to a new helium extraction technology project (https://english.casad.cas.cn/newsroom/nc/202502/t20250228_902739.html ) because “these scientific and engineering achievements broke the long-standing monopoly of the US and ensured the security of China’s helium resources” (https://guancha.cn/internation/2024_10_15_751771.shtml )

The result: by the end of 2024 China had cut its helium dependence on the US to less than 5% (https://scmp.com/news/china/science/article/3282295/china-quietly-extracting-itself-us-helium-stranglehold-experts-say ). The “helium shackles” were broken.

That’s what most people don’t realize: power isn’t about intentions or rhetoric – it’s about what you can actually do. Many wonder why countries almost never retaliate when the US imposes sanctions or export controls. The answer is simple: they can’t. They lack the alternatives, the technology, the supply chains.

China is the first country that systematically worked to eliminate every single pressure point, with humongous efforts. It’s not just helium: it’s chips, energy, telecommunication, pharmaceuticals, etc.

That’s why the rare earth card can finally be played now. Not because China suddenly became aggressive, but because they have developed the capabilities to say “no.”

Last word: as a European, this is both depressing and inspiring. Depressing because it highlights the immense magnitude of the task at hand to become genuinely sovereign and develop our own capabilities to say “no.” Inspiring because China demonstrated that it can actually be done, and relatively fast if we execute competently. Although with the current crop of folks at the helm in Europe, that last part is admittedly a very, very big “if”…

Vir: Arnaud Bertrand