Zgodovina je polna primerov, kjer so se države fiskalno izčrpale z vojskovanjem, kar je vodilo v njihov zaton (Španija in Portugalska v 17. stoletju) ali v revolucije (Francija v 18. stoletju) in kjer so se izčrpale v oboroževalni tekmi (Sovjetska zveza v 1980-ih letih). Države EU so letos očitno sprejele enako strategijo. V že tako izjemno velikih težavah s tehnološko nekonkurenčnostjo, deindustrializacijo in gospodarskim zatonom so se odločile, da namesto v razvoj prihodnja leta vlagajo v orožje.

Ključno pri razumevanju odločitve za povečano oboroževanje je, prvič, ali je to iz razvojnega vidika modro in drugič, ali je ob tem mogoče ohraniti celo kožo, torej zdrave javne finance. Začnimo z drugim vidikom. Odločitev za povečanje obrambnih izdatkov s približno 1,6 % na 5 % bruto domačega proizvoda (BDP) predstavlja enega najbolj radikalnih premikov v fiskalni politiki v zgodovini sodobne Slovenije in Evropske unije. Takšen korak, ki ga vodi spremenjena percepcija geopolitične in varnostne situacije v Evropi, ima globoke in večplastne posledice za fiskalno vzdržnost, gospodarsko rast in strukturo javnih financ.

Za Slovenijo bi povečanje obrambnih izdatkov za 3,4 odstotne točke BDP pomenilo dodatnih približno 2 milijardi evrov letnih izdatkov ob trenutnem BDP okoli 68 milijard evrov. To predstavlja ogromen fiskalni zalogaj za državo, ki se že sooča s strukturnimi izzivi, kot so zmanjševanje javnega dolga (ki presega 70 % BDP), obvladovanje naraščajočih izdatkov zaradi demografskega prehoda in potrebe po spodbujanju zelenega prehoda in tehnološke preobrazbe gospodarstva. Brez ustreznih prilagoditev bi bilo to povečanje v neposrednem konfliktu s priporočili Evropske komisije. Če povečanje ne bi bilo v celoti financirano z višanjem davkov ali zmanjšanjem drugih izdatkov, bi lahko prišlo do trajnega naraščanja javnega dolga. Obresti na dolg, ki so se že povzpele zaradi pretekle inflacije in višjih obrestnih mer v evroobmočju, bi postale še večje breme, kar bi ogrozilo vzdržnost dolga, še posebej v primeru počasnejše gospodarske rasti.

Ekonomski učinek takšnega povečanja je močno odvisen od multiplikatorjev javnih izdatkov. Raziskave kažejo, da so multiplikatorji obrambnih izdatkov ponavadi nižji (v območju 0,6–1,0) v primerjavi z drugimi vrstami izdatkov, kot so javne naložbe v prometno in socialno infrastrukturo ali človeški kapital, kjer se multiplikatorji gibljejo v razponu med 1,5 in 2,5. Razlogi za to nizko donosnost izdatkov za oboroževanje zajemajo uvozno intenzivnost obrambne opreme, omejene povezave z ostalim gospodarstvom in nizko porabo delovne sile na enoto kapitala. Zamenjava drugih produktivnih javnih izdatkov z obrambnimi ali njihovo izrinjanje zaradi proračunskih omejitev bi tako negativno vplivala na srednjeročno in dolgoročno gospodarsko rast. V kombinaciji z morebitnim zvišanjem davkov, ki ima negativen multiplikator, bi lahko neto učinek na rast BDP postal negativen, kar bi dodatno poslabšalo razmerje med dolgom in BDP.

Ključen kontekst za razumevanje vzdžnosti javnega dolga je reformirani fiskalni okvir EU iz leta 2023. Njegovi temeljni elementi za ohranjanje vzdržnosti javnega dolga vključujejo pravilo o zmanjševanju dolga, kjer morajo države članice z dolgom nad 60 % BDP to razmerje zmanjševati v povprečju za 0,5 odstotne točke letno, ter pravilo o izdatkovni rasti, ki omejuje rast neto primarnih izdatkov glede na potencialno rast BDP. Pomembno je, da ta okvir sicer omogoča začasni suspenz v primeru izjemnih dogodkov, kot je varnostna grožnja, vendar le za omejeno obdobje. Po njegovem prenehanju se mora država vrniti na fiskalno konsolidacijsko pot, kar bo zahtevalo predložitev načrta za vračanje k trajnostnim razmerjem dolga.

Širši kontekst EU pomeni tudi, da bi sinhrono povečanje obrambnih izdatkov v več državah članicah lahko povzročilo makroekonomske izzive, kot so pritisk na obrestne mere zaradi inflacijskih tveganj in izrinjanje zasebnih investicij zaradi ozkih grl v ključnih panogah.

Brez pretiranih tveganj napovedi je mogoče skleniti, da bi bilo povečanje obrambnih izdatkov Slovenije na 5 % BDP v trenutnih fiskalnih razmerah zelo težko vzdržno brez korenitih sprememb v proračunu. Čeprav bi Evropska komisija verjetno odobrila začasni suspenz fiskalnih pravil, bi bila cena te odločitve visoka v obliki slabšanja dolgoročne gospodarske rasti in trajnega odklona od poti zmanjševanja javnega dolga. Ključ za uspešno obvladovanje tega izziva leži v okrepljeni evropski koordinaciji, ki bi omogočila skupno oboroževanje in skupno financiranje prek izdaje skupnih obveznic EU, s čimer bi se zmanjšali fiskalni stroški za posamezne države članice ter ohranili konkurenčnost evropskega gospodarstva in dolgoročna fiskalna vzdržnost.

Zelo preprosto rečeno, če se je en kšeftar iz Washingtona odločil, da želi, da njegovi podaniki v Evropi kupujejo več, ogromno več njegovega orožja, in če so se vojni jastrebi v Bruslju, Berlinu in Parizu odločili, da temu pritisku navzlic imaginarni varnostni nevarnosti popustijo, naj potem ti jastrebi tudi prevzamejo odgovornost in stroške teh povečanih izdatkov za oboroževanje. Naj predlagajo in sprejmejo skupni evropski vojaški proračun, financiran z obveznicami, ki jih bo izdala Komisija in ki se bodo plačevali iz izvornih prihodkov EU. Denimo iz carin na ameriške izdelke. Mi bomo že plačali naše drobtinice. Naša proračunska sredstva pa bomo namenili za lasten razvoj.

Absolutno neumno pa se je odpovedati lastnemu razvoju zaradi kšeftarskih interesov nekaterih in jastrebskih halucinacij njihovih podanikov. Odločitev za nakup ali proizvodnjo dizelskih tankov namesto električnih avtomobilov je pač idiotizem.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku